Pomislite na današnji dan. Kolikokrat ste se nasmehnili? Morda ste se na hitro nasmehnili natakarici ali natakarju, ki vam je zjutraj postregel kavo, morda sodelavcu ob srečanju na hodniku ali pa vam je obraz zažarel ob pogledu na kužka, ki je pritekel mimo vas v parku. Nasmeh običajno jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega, kot preprost odsev svojega notranjega počutja in naklonjenosti do sveta. Vendar pa pod to vsakdanjo obrazno potezo leži ena najbolj fascinantnih in kompleksnih bioloških ugank človeškega telesa. Človeški obraz ima namreč 43 mišic, ki so sposobne ustvariti na tisoče različnih izrazov, vendar nobeden od njih ni tako temeljito preučevan in tako posebej človeški kot nasmeh.
Pionir na področju raziskovanja obraznih izrazov in čustev, znameniti ameriški psiholog dr. Paul Ekman, je nekoč rekel, da je »nasmeh najbrž najbolj podcenjeni obrazni izraz, a je veliko bolj zapleten, kot si večina ljudi predstavlja«. Kot ugotavlja, obstaja na desetine nasmehov, vsak se razlikuje po videzu in sporočilu, ki ga izraža.
Ustnice in oči
Da bi resnično razumeli pravo moč nasmeha, moramo najprej odstraniti kulturne in romantične plasti ter pogledati pod kožo. Dobesedno. Odpraviti se moramo v osrčje anatomije.
Splošno prepričanje je, da je nasmeh zgolj na ustnicah. Toda znanost nam pove drugačno zgodbo. V sredini devetnajstega stoletja je francoski nevrolog Guillaume Duchenne de Boulogne izvajal prelomne (in za današnje standarde nekoliko nenavadne) poskuse. S pomočjo majhnih električnih sond je neposredno stimuliral obrazne mišice pacientov in natančno fotografiral odzive. Odkril je, da lahko z elektriko zlahka sproži nasmeh, tako da stimulira mišico, imenovano zygomaticus major. Ta mišica poteka od ličnice do kotičkov ustnic in jih potegne navzgor.
Takšen nasmeh je bil na fotografijah sicer prepričljiv, vendar je vselej deloval nekam votlo, hladno in umetno. To je tisto, kar poznamo kot vljudnostni nasmeh, takšen, ki si ga nadenemo za fotografiranje ali ob formalnem srečanju.
Prava čarovnija pristnega veselja pa se skriva višje na obrazu, v očeh. Duchenne je namreč ugotovil, da resničnega, neprisiljenega veselja ni mogoče preprosto odigrati z ustnicami, saj zahteva sočasno aktiviranje še ene ključne mišice. To je orbicularis oculi, ki obkroža celotno oko in ob krčenju potegne lica navzgor ter ustvari drobne smejalne gubice. Medtem ko lahko kotičke ustnic povsem zavestno nadzorujemo in krčimo na ukaz, je zunanji del mišice orbicularis oculi pod neposrednim vplivom limbičnega sistema, najstarejšega centra za čustva v naših možganih. Ne moremo je aktivirati na ukaz, če v resnici ne čutimo veselja.
V čast njegovemu odkritju znanost ta pristni, nezavedni izraz še danes imenuje Duchennov nasmeh.
Paradoksalen pojav
Z evolucijskega vidika pa je nasmeh pravzaprav precej paradoksalen pojav. Pri večini sesalcev v živalskem kraljestvu, od volkov do psov in medvedov, razkazovanje zob pomeni jasno opozorilo in grožnjo. Zakaj bi se torej pri ljudeh razvila biološka nuja, da ob občutkih največjega ugodja in naklonjenosti razkazujemo svoje zobe? Znanost o evoluciji ima na to presenetljiv odgovor.
Poiskati ga moramo pri naših najbližjih bioloških sorodnikih, primatih. Charles Darwin je ugotavljal, da imajo naši izrazi globoke evolucijske korenine. Sodobni primatologi potrjujejo, da se je naš nasmeh razvil iz razkazovanja zob ob stisnjeni čeljusti. Pri šimpanzih ali makakih to ni znamenje veselja, temveč gesta skrajne podrejenosti in poskusa pomiritve. Ko se šibkejši primat sreča z dominantnim samcem, razgali zobe in stisne ustnice nazaj, s čimer nevrološko sporoča podrejenost.
Skozi milijone let se je ta gesta pri človeku preoblikovala. Iz znamenja strahu se je razvila v znamenje ugodja, pozdrava, odobravanja in prijateljstva. Ko se nekomu iskreno nasmehnemo, naše telo na nezavedni ravni še vedno oddaja starodavni varnostni signal, ki sporoča: Sem neoborožen, sem prijatelj in ti ne želim nič slabega. Nasmeh je bil naš prvi sistem za gradnjo socialnega zaupanja, dolgo preden smo sploh razvili glasilke za kompleksen govor.
