Mladinske delovne brigade so bile prostovoljne skupine mladih, dejavne predvsem v povojnem obdobju na območju nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Sodelovale so pri gradnji in obnovi infrastrukture ter opravljale dela v javnem interesu, njihova dejavnost pa je imela tudi pomembno družbeno in politično vlogo. Brigadirji niso bili le gonilna sila povojne obnove nekdanje skupne države, temveč so dobesedno iz blata in kamna zgradili infrastrukturo, ki jo v Sloveniji uporabljamo še danes.
Začetki mladinskega delovnega gibanja segajo v čas narodnoosvobodilnega boja, največji razmah pa je doživelo po letu 1945. Ker je bila država po vojni močno opustošena in brez zadostnih finančnih sredstev, je oblast obnovo infrastrukture organizirala tudi z množičnim prostovoljnim delom. Gradnja prog Brčko–Banovići (1946), Šamac–Sarajevo (1947) in Doboj–Banjaluka (1951) je postala simbol povojne obnove, 1. april pa dan mladinskih delovnih akcij. Slovenska mladina je sodelovala na velikih gradbiščih po Jugoslaviji ter pomembno prispevala k obnovi, modernizaciji in industrializaciji domovine. Udeleženci mladinskih delovnih akcij so s svojim delom pustili pomemben pečat v zgodovini. Med najpomembnejše projekte mladinskih brigad v Sloveniji sodita gradnja železniške proge Prešnica–Koper (1967), ki je omogočila razvoj Luke Koper, ter gradnja Nove Gorice.
Po izgubi Gorice so mladinske brigade iz vse Jugoslavije pomagale graditi novo mesto, ki je postalo simbol povojne obnove in povezanosti mladih. Brigadne enote so sodelovale tudi pri gradnji avtoceste Ljubljana–Zagreb leta 1958, v sedemdesetih letih pa pomagale pri obnovi potresno prizadetega Posočja. Med najbolj prepoznavnimi deli mladinskih delovnih akcij v Ljubljani je današnja Pot ob žici, nekoč imenovana Pot spominov in tovarištva. Brigadirji so pomembno sodelovali pri gradnji Tovarne glinice in aluminija v Kidričevem, enega ključnih stebrov povojne metalurške industrije. S svojim delom so prispevali tudi h gradnji hidroelektrarn na reki Dravi, ki so zagotavljale nujno električno energijo za pospešeno industrializacijo države. Velik pomen so imele tudi lokalne akcije – od obnove požganih vasi v Brkinih in Slovenskem primorju do obsežnega pogozdovanja Krasa.
Življenje v brigadirskih naseljih je bilo dobro organizirano, hkrati pa prežeto s tovarištvom in druženjem. Dnevi so se začeli zgodaj zjutraj, ko so člani brigad opravljali zahtevna fizična dela na terenu, popoldnevi in večeri pa so bili namenjeni kulturnim, izobraževalnim in družabnim dejavnostim. Za mnoge mlade, zlasti s podeželja, so brigade pomenile priložnost za nova znanja in izkušnje. Udeleževali so se lahko različnih tečajev, od vožnje mopeda, avtomobila, tovornjaka ali traktorja do varjenja, fotografije, radiotehnike, daktilografije in prometne kulture. V brigadirskih naseljih je bilo veliko kulturnega in športnega dogajanja. Organizirali so kinopredstave, pevske zbore in športne turnirje, kjer so nekateri opravili celo izpit za športnega sodnika. Pomemben del življenja je bilo tudi ideološko izobraževanje o tedanji družbeni ureditvi. Prepoznavni simbol brigadirjev je bila brigadirka – sivoolivna ali modra delovna bluza, ki so jo mladi ponosno nosili tudi po končanih akcijah. Krasili so jo našitki brigad ter številne značke z motivi delovnih akcij in maršala Tita.
Čeprav so v prvih letih na gradbiščih prevladovali podeželski fantje, se je sestava brigad z leti spreminjala – vse več je bilo deklet in mestne mladine. S tem so brigade postajale še bolj raznolike in živahne. Zgodovina mladinskih delovnih brigad ostaja zapisana kot obdobje izjemnega tovarištva, solidarnosti in nepozabnih večerov ob tabornem ognju.
