V prvih dveh delih našega seriala smo nasmeh razrezali do njegovih bioloških in nevroloških temeljev. Spoznali smo mehaniko mišic, ki ustvarjajo pristno veselje, in delovanje zrcalnih nevronov, ki to veselje prenašajo na druge. Če potegnemo črto pod nevroznanostjo, bi lahko sklepali, da je nasmeh popolnoma univerzalna govorica, nekakšen biološki potni list, ki vsepovsod odpira vrata na povsem enak način. Toda tu trčimo ob eno najbolj presenetljivih antropoloških zagat.
Če je biološki mehanizem nasmeha povsod enak, zakaj se potem vsi nanj ne odzivamo enako? Zakaj vas bo topel, širok nasmeh na ulicah slovenskih mest ali Pariza ljudem prikupil, medtem ko vas bodo zaradi enakega nasmeha na ulicah Moskve imeli za bedaka ali – še huje – za prevaranta?
Odgovor se ne skriva v genih, temveč v zgodovini in kulturi.
Ste se kdaj vprašali, zakaj nekatere kulture – tudi slovenska – poudarjajo kulturo smeha, medtem ko v skandinavskih kulturah smehljanje neznancem velja za nenaravno in morda celo vsiljivo?
Raznolikost kot dejavnik
Prelomni odgovor na to vprašanje je ponudila dr. Paula Niedenthal, profesorica psihologije na Univerzi v Wisconsin-Madisonu. Z ekipo je razvila koncept, ki ga imenujejo zgodovinska heterogenost. Raziskovali so migracijske vzorce v 500-letni zgodovini različnih držav. Odkrili so osupljivo korelacijo. Države z visoko stopnjo zgodovinskih migracij in izjemno raznoliko strukturo prebivalstva so razvile kulturo pogostega smehljanja.
Predstavljajte si, da ste priseljenec v Ameriki v 19. stoletju. Stojite na tržnici in želite trgovati s človekom, ki ne govori vašega jezika, ima drugačno vero in prihaja iz povsem drugega kulturnega okolja. Kako mu boste sporočili, da niste nevarni, da so vaši nameni čisti in da želite sodelovati? Besede ne delujejo. Vaše edino orodje je zelo jasen nasmeh. Ta je v teh kulturah postal nujno orodje za preživetje in socialno kohezijo v izjemno raznolikem okolju. Zato se prebivalci teh držav še danes pogosteje in širše smejijo. To je kulturni ostanek potrebe po vzpostavljanju osnovnega zaupanja med tujci. Vprašajmo se: ali to velja tudi za Slovenijo? Odgovor je pritrdilen.
Na drugi strani pa so države, ki so bile stoletja etnično in jezikovno izjemno homogene – na primer Japonska, Norveška ali nekatere slovanske države. Tam so si ljudje delili jezik, globoko zakoreninjena družbena pravila in strogo hierarhijo. V takšnih kulturah potreba po razkazovanju čustev ni obstajala, saj se je zaupanje vzpostavljalo in preverjalo skozi kompleksna družbena pravila, sistem časti in subtilen kontekst. V homogenih družbah je nasmeh pogosto razumljen kot motnja v sistemu – kot nekaj nepotrebnega.
Toda razlika v nasmehu se ne konča zgolj pri tem vprašanju. V določenih kulturah je nasmeh lahko celo nevaren za vaš ugled. Leta 2015 je poljski psiholog dr. Kuba Krys z Inštituta za psihologijo na Poljski akademiji znanosti izvedel eno najbolj fascinantnih medkulturnih študij o nasmehu. Sodeloval je z raziskovalci iz 44 različnih kultur, da bi odgovoril na preprosto vprašanje: kje na svetu ljudje verjamejo, da so nasmejani posamezniki manj inteligentni?
Psihološka logika
Rezultati so presenetili. Dr. Krys je odkril, da je dojemanje nasmeha močno povezano z nečim, kar sociologi imenujejo indeks izogibanja negotovosti. To je merilo, ki opisuje, kako udobno se počuti določena družba v nepredvidljivih situacijah. V državah z močnimi, stabilnimi institucijami (na primer v Švici ali Nemčiji), kjer družba deluje predvidljivo, je nasmeh dojet nevtralno ali pozitivno.
V državah, kjer so bile politične in socialne razmere skozi zgodovino izjemno nestabilne, nepredvidljive in pogosto nevarne, pa ljudje, ki se nenehno smejijo, sprožajo nelagodje. Psihološka logika je preprosta. Če je svet okoli nas kaotičen in nevaren, ti pa se nenehno smejiš, si bodisi popolnoma naiven in ne razumeš resnosti situacije, bodisi si – neumen. Ta kulturni fenomen morda najlepše in najbolj jedrnato povzame znan in globoko zasidran ruski pregovor: Smeh brez razloga je znak neumnosti.
Dr. Krys je odkril še eno, nekoliko bolj mračno korelacijo. Preverjal je povezavo med percepcijo nasmeha in stopnjo sistemske korupcije v posamezni državi. V državah z visoko stopnjo korupcije (študija je izpostavila nekatere države vzhodne Evrope, Azije in Južne Amerike) ljudje nasmeha pogosto ne povezujejo s toplino in poštenostjo. Ravno nasprotno – dojemajo ga kot znak nepoštenosti.
Kjer družbeni sistem ni pravičen in kjer morajo ljudje nenehno paziti na lastne interese, velja naravna previdnost. Če se vam v takšnem okolju na ulici neznanec široko nasmehne, vaša amigdala (naš možganski radar za grožnje) ne registrira varnosti. Namesto tega sproži alarm.
Nasmeh je torej res univerzalno orodje, vendar je njegova interpretacija lokalna.
