Vsi smo že slišali rek, da čas celi vse rane, toda nova znanstvena odkritja kažejo, da naša biologija preteklosti ne izbriše kar tako. Prelomna raziskava je namreč dokazala, da hude stiske in travmatični dogodki iz otroštva pustijo otipljiv fizični pečat na naših možganskih celicah. Ne gre zgolj za psihološki vpliv, saj so raziskovalci odkrili pravi molekularni spomin na travmo, ki je zapisan neposredno v načinu zlaganja in pakiranja našega genskega zapisa. Možgani se v zgodnjem otroštvu hitro razvijajo in so izjemno dovzetni za vplive iz okolja. Ko otrok doživi hudo stisko, kot je zanemarjanje ali kronični stres, se ta stres dobesedno vtisne v samo jedro možganskih celic in spremeni njihovo dolgoročno delovanje.
Da bi razumeli to izjemno odkritje, si moramo molekulo DNK predstavljati kot zelo dolgo nit z biološkimi navodili, ki mora biti izjemno natančno zložena in zapakirana okoli posebnih beljakovin, da se sploh prilega v majhno celično jedro. Travma iz otroštva ne spremeni samega genetskega koda oziroma zaporedja genov, ki smo jih podedovali od staršev. Spremeni pa fizični način, kako je ta nit zložena. Ta proces strokovno imenujemo epigenetska sprememba. Spremenjeno pakiranje deluje kot nekakšno stikalo, zaradi katerega se nit DNK prepogne tako, da določeni geni postanejo bolj odprti in s tem prekomerno aktivni. Gre predvsem za gene, ki so ključni za odziv na stres, kar pomeni, da so možgani tudi v odrasli dobi nenehno v stanju pretirane pripravljenosti in se bistveno burneje odzivajo na nove življenjske izzive.
Objava in opozorila stroke
To pomembno odkritje je rezultat obsežnega sodelovanja med raziskovalci Medicinske fakultete Univerze v Washingtonu v St. Louisu in Univerze Princeton. Študija je bila objavljena v začetku avgusta v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij za področje nevroznanosti, strokovni publikaciji Neuron. Znanstveniki so na podlagi modelov natančno preučili epigenetske spremembe v možganskih celicah in potrdili, da zgodnji stres privede do povečanega nastajanja encima, ki trajno spremeni strukturo DNK na področju uravnavanja čustev in stresa.
O pomembnosti tega preboja je spregovorila soavtorica študije in nevroznanstvenica dr. Meaghan Creed z Univerze v Washingtonu. Poudarila je, da so odkrili povsem nov biološki proces, ki povezuje izkušnje hudih stisk v zgodnjem življenju z dolgoročno ranljivostjo za kasnejše duševne bolezni. V svoji izjavi je slikovito pojasnila, da to odkritje razkriva fizično brazgotino, ki jo v možganskih celicah pusti travma, doživeta med razvojem, s tem pa znanstvenikom ponuja konkreten biološki cilj za razvoj novih zdravljenj in preventivnih intervencij.
Novo upanje za prihodnost
Čeprav se misel na trajno spremenjeno pakiranje DNK sliši zastrašujoče, je to odkritje v resnici izjemno pozitivno in polno upanja. Stroka s tem dokončno potrjuje, da duševne težave, ki izvirajo iz travm, niso znak osebnostne šibkosti, temveč imajo jasno molekularno osnovo. Ker so epigenetske spremembe v svoji osnovi obrnljive, farmaciji in medicini to odpira vrata za razvoj tarčnih zdravil, ki bi te strukturne napake nekoč pomagala odpraviti. Hkrati pa znanstveno odkritje dokazuje, da lahko varno okolje, zgodnja podpora in ustrezna terapija v občutljivih obdobjih razvoja močno zaščitijo možgane in jim omogočijo, da preprečijo trajno zaklepanje teh bioloških stikal, s čimer se posledice preteklih brazgotin uspešno zacelijo.
