Predstavljajte si, da stojite v temi velikega stadiona. Desettisoče ljudi okoli vas čaka v napeti tišini. Nenadoma se prižgejo luči, zabliska se in zasliši se mogočen udarec bobna. Vsi začnejo prepevati isto besedilo. V tistem natančnem trenutku vaša individualnost zbledi. Vaše osebne skrbi, vaš specifičen jaz, ki smo ga raziskovali v prejšnjem delu, nenadoma ni več v ospredju. Postanete del nečesa veliko večjega – postanete celica v ogromnem, utripajočem organizmu.
Sociolog Émile Durkheim je ta pojav že leta 1912 poimenoval kolektivna efervescenca (družbeno vrenje). Toda danes nevroznanost in evolucijska biologija razkrivata, da ta osupljivi občutek povezanosti ni zgolj abstraktna sociološka ideja, temveč globoko fiziološki in evolucijski proces.
Biologija sinhronizacije
Ena najbolj presenetljivih lastnosti človeške vrste je naša zmožnost biološke sinhronizacije ob poslušanju glasbenega ritma. Raziskovalci z Univerze v Göteborgu so leta 2013 izvedli fascinantno študijo, v kateri so spremljali zborovske pevce. Ugotovili so, da se takrat, ko ljudje pojejo skupaj, njihovo dihanje uskladi. Ker pa dihanje neposredno vpliva na srčni utrip, se posledično sinhronizirajo celo njihova srca. Ko torej na koncertu prepevamo skupaj z množico, z neznanci okoli sebe dobesedno delimo srčni utrip.
Ruski pisatelj in mislec Lev Tolstoj je v svojem eseju Kaj je umetnost? intuitivno dojel to moč, preden jo je znanost sploh lahko izmerila, ko je zapisal: »Umetnost je človekova dejavnost …, s katero en človek zavestno, prek zunanjih znakov, posreduje drugim občutja, ki jih je doživel, drugi ljudje pa se s temi občutji okužijo in jih doživijo tudi sami.«
Glasba je najhitrejši in najučinkovitejši prenašalec te čustvene okužbe. Zato se pred veliko nogometno tekmo navijači združijo v petju himne in zato vojske v bitko že od nekdaj korakajo ob zvoku bobnov. Ritem ne ustvarja samo razpoloženja, ustvarja enoten biološki stroj.
Od čiščenja dlake do prepevanja
Toda zakaj bi se narava sploh trudila ustvariti tako kompleksen biološki odziv na zvok? Zakaj je glasba za človeštvo univerzalna in jo najdemo v prav vsaki znani kulturi na planetu?
Odgovor se morda skriva v naši potrebi po preživetju in širjenju družbenega kroga. Evolucijski psiholog in antropolog Robin Dunbar z Univerze v Oxfordu ponuja eno najbolj prepričljivih razlag. Pri naših prednikih primatih je socialno povezanost in umirjanje konfliktov zagotavljalo medsebojno čiščenje dlake (čemur rečemo trebljenje), ki je ob fizičnem stiku v možganih sproščalo endorfine, naravne blažilce bolečine in ustvarjalce ugodja.
Težava pa nastane v številkah. Fizično lahko hkrati trebiš samo enega, morda dva člana skupine. Ko so človeške skupnosti ob prehodu v lovsko-nabiralniške družbe začele rasti in postale prevelike, smo potrebovali nov, učinkovitejši mehanizem za ohranjanje miru in sodelovanja. Dunbar v svoji raziskavi o evoluciji jezika in glasbe pravi, da se je glasba verjetno razvila kot mehanizem za povečanje velikosti skupine. »Je neke vrste 'vokalno trebljenje', ki zaobide potrebo po neposrednem fizičnem stiku in omogoča, da se endorfini hkrati sproščajo pri velikem številu ljudi naenkrat.«
Zborovsko petje, ples okoli ognja in ritmično udarjanje s palicami so bili torej naša prva socialna omrežja. Omogočili so nam, da smo zgradili plemena, ki so bila večja, močnejša in bolj povezana kot katera koli druga živalska vrsta. Glasba torej ni naključen stranski produkt človeškega uma, ampak je ključna za to, da človeška družba sploh obstaja.
Strune živčevja
S tem se naš feljton o vplivu glasbe sklene tam, kjer se je začel – pri goli človeški biologiji, čeprav v povsem novem merilu. Od prvega nezavednega srha, ko naše možgansko deblo akustični šok interpretira kot grožnjo in ga neokorteks nato spremeni v čisti dopaminski užitek, prek obdobja adolescence, ko zvočne valove uporabimo kot čustvene zidake za gradnjo svojega spomina in identitete, pa vse do trenutka, ko se v množici prepustimo skupnemu ritmu in z drugimi sinhroniziramo svoje bitje srca.
Glasba ni zgolj zabava ali abstraktna umetnost. Igra na strune našega živčnega sistema, je biološki časovni stroj in socialno lepilo. Brez nje naši možgani ne bi bili obkroženi s tišino. Preprosto povedano, brez nje nas kot zavednih, socialnih in čutečih bitij sploh ne bi bilo.
