Zgodovina poznogotske podeželske cerkve svete Marjete v Žlebeh, ki predstavlja enega od sakralnih biserov občine Medvode, je dolga. Kot pripoveduje eden od dveh cerkvenih ključarjev in vaščan Mirko Bizant, je na mestu sedanje cerkve na pobočju Jeterbenka najprej stalo pogansko svetišče, ki ga je nato, kot je bilo v navadi, v času pokristjanjevanja prekril katoliški sakralni objekt. Najverjetneje je pred sedanjo cerkvijo obstajalo še starejše svetišče, za katero ni popolnoma jasno, ali je bila »vaška cerkev ali zgolj kapela rodbine vitezov Jeterbenških«, je preteklost predstavil sogovornik. Dodal je, da ob letošnji 500. obletnici cerkve svete Marjete intenzivno zbirajo podatke in preučujejo zgodovino tako cerkve kot njihove vasi, saj bo o obeh predvidoma novembra izšla knjiga.
»Nova cerkev je bila zagotovo postavljena leta 1526, ker se je starejša domnevno porušila v hudem potresu, ki se je na Idrijskem zgodil leta 1511. Sezidali naj bi jo iz ostankov porušenega bližnjega gradu Jeterbenk,« je pojasnil Bizant. In tudi dejal, da se od nastanka zunanja podoba cerkve ni zelo veliko spreminjala. »Sčasoma so le nekoliko spremenili naklon in kritino strehe ter v višino dozidali zvonik. Po zapisih vizitatorjev je imela cerkev raven strop do leta 1630, ko so notranje stene opremili z oboki.«
Na spletni strani občine Medvode je za cerkev zapisano, da jo oblikuje mogočna ladja pravokotnega tlorisa, ki se na vzhodu nadaljuje v ožji petosminski prezbiterij. »Ladja je zunaj podprta z masivnimi kamnitimi oporniki, poznogotski značaj cerkve pa opredeljujejo vitki kamniti oporniki, prislonjeni na vogale prezbiterija. Masiven zvonik kvadratnega tlorisa na zahodni strani stoji prosto, s cerkvijo ga povezuje leseni nadstrešek,« je povedal Bizant.
Poslikava notranjosti sega v 17. stoletje, poznogotski značaj arhitekture pa je povezan tudi z oltarno opremo. V cerkvi so štirje zlati oltarji – leseni, rezljani in pozlačeni. Najstarejši je stranski oltar svete Trojice iz leta 1646, poleg tega sta še stranska oltarja svetega Antona Puščavnika iz leta 1666 in svetega Jakoba iz leta 1657. Glavni oltar je posvečen sveti Marjeti Antiohijski. Nastal je med letoma 1661 in 1669 ter je z leti doživel nekaj predelav.
Legende o nastanku cerkve
Območje med Soro, Medvodami in Polhovim Gradcem je v 12. in 13. stoletju obvladovala vplivna srednjeveška viteška rodbina Jeterbenških ali nemško Hertenberg. »Zemljišča v okolici so v fevd dobili od koroških vojvod Spanheimov v zameno, da branijo njihove meje. Jeterbenški so imeli v lasti tri gradove. Eden je stal na vzpetini Kašča, drugi, ki je služil kot vojašnica, je bil na pobočju Gradišče nad cerkvijo, medtem ko je bil na vrhu hriba Jeterbenk še ogledniški stolp, imenovan Ne boj se. Ne vem, od kod to ime, znano pa je, da so tam bili ves čas vojaki, ki so si ogledovali območje, ki ga je prečkala karavanška pot. Poleg tega je bil od tam tudi lep razgled proti Sori in Savi. Družina se je namreč med drugim preživljala z ropanjem,« je našteval Bizant.
Kot pravi legenda, pa sta bila zadnja potomca Jeterbenških, Marjeta in Jakob, dobrega srca in sta se želela oddolžiti za vse slabo in kruto, kar so zagrešili njuni predniki, roparski vitezi. Zato sta se zaobljubila, da bosta zgradila cerkvi. Marjeta v Žlebeh in Jakob na Petelincu.
Druga legenda, ki jo omenja Bizant, govori o tem, kako je v jami med zvonikom in cerkvijo nekoč živel zmaj, ki je od vaščanov vsak dan zahteval, da mu prinesejo pitanega vola za pod zob. »Ko je na vrsto prišel reven kmet, ki mu je vol en dan prej poginil, mu je zmaj dejal, da če mu ne prinese vola, mu mora v zameno dati svojo hčerko, da jo požre, sicer bo podrl pol vasi. Kmet je ves obupan in objokan stal na pragu hiše, ko je mimo prišel berač in ga vprašal, kaj je narobe. Kmet mu je razložil in berač je predlagal, naj volu razreže trebuh, z apnom napolni trebuh, ga zašije in preda zmaju. Kmet je tako naredil in zmaj je vola pojedel. Kmalu ga je zaradi apna začel hudo peči trebuh, zato je zahteval vino. Apno je v vinu zavrelo in zmaj je, tik preden je poginil, imel še toliko moči, da je podrl del cerkve in zvonika.«
S cerkvijo je povezana tudi pripoved o zakladu. »Govorili so, da ko je družina Jeterbenških izumrla, je za njimi pod gradom na Gradišču ostal zaklad. Ljudje so to tako resno vzeli, da so v 18. in 19. stoletju tja hodili kopat.«
Z zakladom pa je povezana še ena legenda o Marjeti. Pripoveduje, kako je tudi ona, ko ji je zmanjkalo denarja za gradnjo cerkve, hotela priti do zaklada. Našli so ga globoko v jami, zaradi česar so, da bi ga lažje izvlekli, razširili vhod v jamo. Pomagali so okoliški kmetje, ki so na največjo skrinjo navezali verige in nanje vpeli vole. Ko so zaboj začeli dvigovati, so videli, za kakšen bajen zaklad gre, zaradi česar so si premislili. »Preden so zaklad izvlekli, so se Mariji zaobljubili, da bodo zgradili cerkev, če jim pomaga priti do zaklada. Kar pa se je spremenilo, ko so videli, za kaj gre. Rekli so, da saj Marije ne potrebuje denarja, temveč molitve. A ker so se izneverili, so verige popokale in zaklad je padel globoko v jamo, zasule so ga skale in o njem ni bilo več ne duha ne sluha.«
Prostor združevanja
Zgodovina o cerkvi svete Marjete priča tudi o tem, da je bila to nekoč pomembna romarska cerkev, h kateri so se obračale porodnice in nosečnice za srečen porod, pa tudi kmetje, saj sveta Marjeta velja za »premagovalko zla in so ljudje imeli vanjo veliko zaupanja«. Vendar so romanja k tej cerkvi v 19. stoletju usahnila.
Sicer pa je, kot je dejal Bizant, bila cerkev svete Marjete »za nas Marješčane ali Žlebane oziroma Žlebčane po izročilu prednikov od nekdaj kraj združevanja tako za vaščane kot okoliške prebivalce ter to vlogo ohranja še danes, pa naj gre za verne ali neverne«. Poleg tega je bilo svetišče po njegovih besedah skozi stoletja tudi pomemben prostor za ohranjanje slovenskega jezika in kulture. »V cerkev so ljudje prihajali k sveti maši. Sem so prinašali svoje prošnje in zahvale. Govorili in peli so slovenske pesmi ter tako ohranjali slovenski jezik. Gojili so ljudske običaje in tako ohranjali našo kulturo.«
Središčni kraj zbiranja in srečevanja v Žlebeh pa tako cerkev še vedno ostaja, pri čemer je povedno tudi to, kot je dejal sogovornik, da pri praznovanju letošnjega jubileja sodeluje večina vaščanov. Osrednja slovesnost bo potekala v nedeljo, 30. avgusta, ko bo maši, ki bo potekala ob 10. uri, v šotoru pod cerkvijo sledilo druženje vseh »tistih, ki bodo pri maši, in tistih, ki se je ne bodo udeležili«. Vsi pa bodo prejeli romarsko malico. V počastitev obletnice pa je do jeseni v lokalni galeriji Pod kozolcem na ogled tudi razstava izbranih fotografij cerkve, prispelih na natečaj Pogled svete Marjete.
Nekaj o zgodovini kraja, cerkve in rodbini Jeterbenških je v Žlebeh mogoče izvedeti tudi ob ogledu kratkih filmov, predvajanih na monitorju, nameščenem na zvoniku. Poleg tega je nedaleč od cerkve začetek gozdne učne poti in poti roparskih vitezov, po kateri vsako leto Turistično društvo Žlebe – Marjeta organizira pohod po okoliških hribih.
