Tokrat vstopamo v temačen in hkrati naravnost fascinanten svet. Podali se bomo med fanatike, ki so verjeli, da je človeško telo zapor, udobje pa hudičeva past. Za takšne ljudi je bila vera obred, toda hkrati tudi nekakšen ekstremni šport. Gre za psihološko in fizično najbolj pretresljivo poglavje krščanske zgodovine. Raziskali bomo tekmovalni asketizem, pojav, ko so se puščavniki merili v tem, kdo bo prenesel več bolečine, kdo bo dlje časa stal na enem mestu in kdo bo pojedel manj. Hkrati pa je to patološki svet poznosrednjeveških mistikinj, ki so iznašle sveto anoreksijo, in ob tem se bomo soočili še z brutalno logiko popolnega uničenja samega sebe, kar je vključevalo celo namerno in ritualno pitje gnoja. To je bila vera, ki je bila stisnjena na raven krvavečega mesa in zlomljenih kosti.
Zgodovina ekstremnega asketizma se po ocenah zgodovinarjev začne (šele) v 3. in 4. stoletju v egiptovskih in sirskih puščavah. Tja so se, bežeč pred pokvarjenim svetom in vse bolj institucionalizirano cerkvijo, zatekli prvi puščavniki, eremiti, in tako imenovani puščavski očetje. Njihova filozofija je temeljila na strogem dualizmu, v katerem je duh čist in božanski, telo (torej meso) pa je grešno, umazano in ga je treba zlomiti.
Toda tisto, kar se je začelo kot iskreno iskanje duhovnega miru v samoti, se je kmalu sprevrglo v tekmovanje. Puščavski očetje so bili drug o drugem izjemno dobro obveščeni in med njimi se je razvilo neusmiljeno rivalstvo. Kdor je trpel več, je bil bližje bogu in je v očeh javnosti užival višji status.
Štirideset dni na nogah
Absolutni prvak te nenavadne duhovne discipline je bil Makarij Aleksandrijski (rodil se je v 4. stoletju). Njegov življenjepis, ki ga je v slavnem delu Zgodbe za Lavza (Historia Lausiaca) popisal škof Paladij iz Galatije, se bere kot zapis o ekstremnem športniku. Paladij izrecno navaja Makarijevo tekmovalnost: »Če je kdaj slišal, da je kateri koli menih izvedel kakšno izjemno asketsko dejanje, je bil Makarij nemiren, dokler ga ni presegel.«
Nekega dne je slišal za samostan v Tabenisiju, kjer so menihi veljali za najbolj vzdržljive na svetu. Preoblekel se je v navadnega delavca in se preselil mednje, da bi dokazal svojo premoč. Ko se je začel postni čas, so se menihi postili na različne načine. Nekateri so jedli vsak drugi dan, nekateri so bedeli vso noč. Makarij pa je preprosto stopil v kot celice, vzel palmove veje za pletenje košev in tam stal.
Paladij poroča, da je na nogah preživel neverjetnih štirideset dni in štirideset noči. V tem času ni spal, ni sedel, ni jedel in ni spil niti kapljice vode. Njegova asketska predstava je bila tako skrajna, da je popolnoma uničila moralo preostalih menihov.
Vodja samostana, sveti Pahomij, ga je moral po koncu posta prositi, naj odide, češ da je s svojim početjem popolnoma ponižal brate in jih spravil v obup.
Makarij je šel v svojih naporih še dlje. Ko ga je nekega dne v puščavi pičil komar in ga je v jezi ubil, ga je prevzel neznosen občutek krivde zaradi morilskega besa. Za pokoro se je odpravil v močvirja Sketisa, zloglasna po orjaških komarjih in obadih, katerih piki so lahko predrli celo kožo divjega prašiča. Tam je preživel šest mesecev, popolnoma gol. Ko se je vrnil v svojo celico, ga po Paladijevem zapisu niso mogli prepoznati po obrazu, saj je bil od pikov tako nabrekel in iznakažen, temveč so ga prepoznali zgolj po glasu.
Če so se egiptovski puščavniki mučili v pesku in močvirjih, so sirski asketi iznašli povsem novo teatralno obliko trpljenja. Pravijo mu vertikalni asketizem. Postali so stiliti, steberniki.
Trpljenje na stolpu
Ustanovitelj tega skrajnega verskega gibanja je bil Simeon Stolpnik (Simeon Stylites), rojen okoli leta 390. Že v mladosti je kazal znake radikalne samokaznovalnosti. Ena njegovih prvih metod je bila, da si je okoli golega pasu izjemno tesno zavezal grobo vrv iz palmovih vlaken in jo pustil tam tako dolgo, da se mu je zarasla v meso, ki je začelo gniti.
Teodoret iz Kira, njegov sodobnik in biograf, je v delu Historia Religiosa zapisal, da je bil smrad po gnitju tako neznosen, da so ga morali bratje izgnati iz samostana.
Simeon se je nato umaknil v puščavo blizu Alepa. Ker pa so k njemu, zaradi slovesa o njegovi svetosti, začele trumoma dreti množice ljudi, ki so ga prosile za nasvete, čudeže in blagoslove, je iznašel precej radikalno rešitev, da bi našel zasebnost in pobegnil pred svetom. Zgradil je steber in splezal nanj. Sprva je bil steber visok skromne tri metre. Toda množice so še vedno prihajale, tekmovalnost s samim seboj in z lastnim telesom pa je rasla. Zato so steber višali. Končal je več kot 15 metrov visoko, s ploščadjo na vrhu, ki ni merila več kot kvadratni meter. Na njej je Simeon preživel nepredstavljivih 37 let.
Življenje na stebru presega meje zdravega razuma. Kot prvo, ni imel strehe. Bil je izpostavljen žgočemu sirskemu soncu poleti in ledenim vetrovom ter snegu pozimi. Njegove noge so bile zaradi nenehnega stanja polne razjed. Ena noga mu je popolnoma zgnila in se odprla v kronično rano, v kateri so se zaredili črvi in ličinke muh.
Tu se bržkone pokaže patologija njegovega asketizma. Teodoret iz Kira je dokumentiral prizor, ki obrača želodec, vendar je takrat veljal za vrhunec duhovne zmage. Ko je kakšen črv od življenja in gibanja padel iz rane, ga svetnik ni poteptal ali vrgel s stebra. Pobral ga je nežno, potisnil nazaj v odprto rano na svoji nogi in mu dejal: »Jej tisto, kar ti je podaril Bog.«
Simeon ni bil nor, vsaj ne v očeh tedanje družbe. Morda bi prej rekli, da je bil superzvezdnik pozne antike. Pod njegovim stebrom so taborili bizantinski cesarji, visoki uradniki in škofje ter čakali na njegove nasvete. Svoje uničeno telo je spremenil v nekakšen instrument avtoritete.
Sveta anoreksija
Preselimo se zdaj nekaj stoletij naprej, v pozni srednji vek, 13. in 14. stoletje, v čas katoliške Evrope. Tekmovalni asketizem se ni končal, samo spremenil je obliko in spol. Pojavil se je fenomen, ki ga sodobni zgodovinarji in psihiatri (najbolj znan po tem je ameriški zgodovinar Rudy Bell v svojem prelomnem delu Holy Anorexia iz leta 1985) imenujejo anorexia mirabilis oziroma sveta anoreksija.
V srednjem veku ženske niso imele institucionalne moči. Edina stvar, nad katero je imela ženska popoln in neizpodbiten nadzor, je bilo (do določene mere) njeno lastno telo in to, kaj je vnesla vanj. Zavračanje hrane je v tej luči postalo oblika radikalnega opolnomočenja in upora proti patriarhatu ter družini.
Najslavnejša in najbolj ekstremna predstavnica tega pojava je bila sveta Katarina Sienska (1347–1380). Bila je politično vplivna in izjemno trmasta ženska. Njeno zavračanje hrane se je začelo v najstniških letih, kot upor proti staršem, ki so jo želeli na silo poročiti. Sčasoma pa je prešlo v popolno zavračanje kakršne koli zemeljske prehrane. Katarina je trdila, da lahko preživi izključno ob uživanju posvečene hostije.
Njen spovednik in biograf, dominikanec Rajmund iz Capue, v svojem delu Legenda Maior natančno dokumentira, da njeno telo sčasoma ni preneslo nobenega vnosa hrane. »Njen želodec je bil tako zaprt in njena prebava tako ustavljena, da ni mogla prebaviti nobene zemeljske hrane … Če so jo prisilili ali pa je iz poslušnosti poskusila pojesti celo droben košček nečesa, je njeno telo reagiralo z grozljivimi mukami in krči, dokler vsega ni izbruhala,« je poročal.
Katarina je uporabljala metode, ki so srhljivo podobne današnjim simptomom bulimije in anoreksije nervoze (na primer potiskanje vejic ali rastlinskih stebelc v grlo, da bi sprožila bruhanje, če so jo prisilili k jedi). Njeno stradanje, dokler ni umrla pri zgolj triintridesetih letih zaradi skrajne podhranjenosti, ji je prineslo takšen sloves, da je narekovala pisma samemu papežu v Avignonu in ga uspešno prepričala (beri: prisilila), da se je vrnil v Rim. Stradanje je bilo njeno politično orožje.
Premagovanje gnusa
Za te ekstremne mistikinje pa zgolj stradanje in uničevanje lastnega telesa ni bilo dovolj. Če si želel popolnoma ubiti samega sebe, lasten ego, si moral uničiti tudi najbolj prvinski človeški nagon. To pa je gnus.
Gnus je namreč mehanizem samozaščite telesa. Premagati ga je pomenilo dokončno in absolutno zmago duha nad biologijo. Zato so te ženske načrtno iskale najbolj odvratne in smrdljive situacije, kar si jih je mogoče zamisliti.
Zgodba svete Angele iz Foligna (1248–1309) je eden tistih zapisov, ob katerem bralcu še danes postane slabo. Angela se je posvetila negi gobavcev. V avtobiografiji opisuje incident, ko je nekemu gobavcu umivala rane, ki so bile v stanju grozljivega razkroja. Voda v umivalniku je bila črna, polna odpadlega mesa in gnoja. Da bi dokazala svojo neizmerno ljubezen do Kristusa in premagala svoj odpor, je to umazano vodo spila. Toda šla je še dlje. »V mojem grlu se je zataknil kos kraste iz gobavčeve rane. Toda prisegam, ta krasta se mi je zdela tako sladka, kot da bi prejela sveto obhajilo, in uživala sem ob tem, ko je polzela po mojem grlu,« je med drugim zapisala.
Če mislite, da je bila to osamljena norost, se motite. Postavlja pa se vprašanje, zakaj srednjeveška družba, ki je bila sicer hitra pri sežiganju čarovnic in preganjanju heretikov, teh ljudi ni preprosto zaprla v norišnice ali jih razglasila za blazne. Odgovor leži v sami srčiki duhovne ureditve.
Srednji vek je poznal tako imenovano zastopništvo trpljenja. Bogati trgovci v Firencah, nasilni kralji v Angliji in prešuštniški papeži v Rimu so vedeli, da je njihovo življenje globoko grešno in da si zaslužijo pekel. Zato so potrebovali nekoga, ki bo trpel namesto njih. Ekstremni asketi, stiliti in stradajoče ženske so bili duhovni strelovodi Evrope. Prevzemali so nase kazen, čistili so zrak greha s svojo krvjo in bolečino. Družba jih je potrebovala na njihovih stebrih in v njihovih celicah. Njihov patološki ekstremizem pa je bil tisto, kar je običajnim ljudem omogočalo, da so v miru jedli, pili in sklepali posle, prepričani, da je nekje nekdo, ki, denimo, stoji na stebru in plačuje njihov dolg pred bogom.
