Gradec večina obiskovalcev pozna po znamenitem grajskem hribu Schlossberg, stolpu z uro, ozkih ulicah starega mestnega jedra in živahnih trgih, na katerih ob kavi in kozarcu štajerskega vina poteka prijetno mestno življenje. Toda za spoznavanje nekoliko drugačnega Gradca ni treba daleč. Dovolj je prečkati Muro, reko, ki že stoletja ne deli le mesta na dva bregova, temveč tudi dva precej različna svetova.
Na levem bregu prevladujejo imenitne zgodovinske stavbe, urejene trgovine in elegantne kavarne, na desnem pa se začne drugačna zgodba. Tu ležita četrti Lend in Gries, nekdaj delavsko in priseljensko območje, danes pa eden najbolj večkulturnih, ustvarjalnih in samosvojih predelov avstrijskega mesta.
Gries je pravzaprav četrt, ki se ne trudi ugajati obiskovalcem. Njene ulice niso vedno najlepše, fasade ponekod že dolgo čakajo na prenovo, izložbe trgovin pa so precej drugačne od tistih v mestnem središču. A prav v tem je njen čar. Med turškimi pekarnami, balkanskimi trgovinami, orientalskimi restavracijami, alternativnimi kavarnami in grafiti na stenah nastaja mestna zgodba, ki je ni mogoče ujeti v običajne turistične vodnike.
Četrt, kjer se srečujejo različni svetovi
Gries je že dolgo povezan s priseljevanjem, trgovino in življenjem ljudi, ki so v Gradec prihajali iskat delo in boljše možnosti. V preteklosti je veljal za manj ugleden del mesta, v katerem so živeli delavci, obrtniki in priseljenci. Nekatere ulice so imele sloves območja nočnega življenja, poceni prenočišč in lokalov, kamor meščani z drugega brega Mure niso pogosto zahajali. Danes je podoba precej drugačna, čeprav četrt ni izgubila svojega značaja. Na Griesplatzu, osrednjem trgu, in okoliških ulicah se srečujejo jeziki, kulture in generacije. Na eni strani je mogoče kupiti svež turški kruh, nekaj korakov naprej balkanske dobrote, drugje pa se ustaviti na kavi v lokalu, ki bi ga brez težav postavili tudi v katero od bolj alternativnih berlinskih četrti.
Gries ni postal boemski zato, ker bi ga načrtno preuredili za turiste. Njegova posebnost je prav v spontanem sobivanju različnih skupnosti. Med starimi obrtnimi delavnicami nastajajo ustvarjalni prostori, med trgovinami z živili z vseh koncev sveta pa majhne kavarne, ki privabljajo študente, umetnike in radovedne obiskovalce. Ob tem ostajajo vidne tudi socialne razlike in napetosti, ki jih hitra preobrazba mestnih četrti pogosto prinese.
Ulica, ki je postala galerija na prostem
Posebno poglavje Griesa je ulična umetnost. Grafiti tu niso zgolj naključni podpisi na stenah, temveč del identitete četrti. Nekateri so nastali spontano, drugi v okviru umetniških projektov, ki so želeli zapostavljenim ulicam vdihniti novo življenje.
Med najzanimivejšimi je ozka ulica Reichengasse, ki se je po zaslugi projekta Micro Galleries spremenila v nekakšno galerijo na prostem. Umetniki so dolgočasne zidove in skrite kotičke preoblikovali v prostor barv, podob in sporočil. Namen projekta ni bil le polepšati okolico, temveč tudi pokazati, da lahko umetnost spremeni odnos prebivalcev do prostora, v katerem živijo.
Za ljubitelje ulične umetnosti je sprehod po Griesu zato precej drugačen od običajnega ogledovanja znamenitosti. Tu ni treba iskati muzeja ali kupovati vstopnice. Dovolj je zaviti v stransko ulico, pogledati proti fasadam in dovoliti, da mesto samo pripoveduje svoje zgodbe.
Heidenspass: kavarna, kjer imajo tudi odpadki novo priložnost
Med zanimivejšimi postanki v četrti je Heidenspass, prikupna kavarna na naslovu Griesgasse 8, ki je hkrati trgovinica, ustvarjalna delavnica in socialni projekt. Že njena zasnova pove, da tu razmišljajo nekoliko drugače. Pohištvo je izdelano iz ponovno uporabljenih materialov, predmeti, ki bi drugje končali med odpadki, pa dobivajo novo življenje.
Toda Heidenspass ni zanimiv le zaradi opreme. V ozadju deluje neprofitni projekt, ki mladim v težjih življenjskih okoliščinah omogoča pridobivanje delovnih izkušenj in novih znanj. Mladi sodelujejo pri izdelovanju uporabnih predmetov iz odpadnih materialov, delu v delavnicah in pripravi hrane. V kavarni ponujajo vegetarijanska in veganska kosila, domače pecivo in kavo, obiskovalci pa lahko med posedanjem pobrskajo tudi po izdelkih iz recikliranih materialov. Torbe iz starih ponjav, nenavadni dodatki in domiselni uporabni predmeti dokazujejo, da ustvarjalnost pogosto potrebuje predvsem dobro zamisel.
Ko na Grieskai zadiši po Ukrajini
Še eno zanimivo zgodbo skriva majhna restavracija Guten Morgen, ki stoji na nabrežju Grieskai 44. Za njenim imenom, ki v prevodu pomeni Dobro jutro, se skriva zgodba ukrajinskega para Anastazije Smoljane in Sergija Terohina, ki sta morala zaradi vojne zapustiti domačo Odeso.
Pred rusko invazijo leta 2022 je Anastazija v Ukrajini že vodila kavarno, Sergij pa je delal kot pravnik. Po prihodu v Avstrijo sta se znašla pred vprašanjem, kako začeti znova. Ker priznavanje izobrazbe ni potekalo po pričakovanjih, sta se odločila, da bosta prihodnost vzela v svoje roke. Na Grieskai sta našla prostor z razmeroma ugodno najemnino, ki je bil po njunih besedah skoraj ruševina. Brez večje pomoči sta ga uredila in poleti 2023 odprla svojo kavarno. Delo je bilo naporno, saj sta v začetnem obdobju v lokalu preživela tudi po 18 ur na dan. Toda njuna želja ni bila zgolj zaslužiti za življenje. Z jedmi iz domovine sta želela Avstrijcem približati ukrajinsko kulturo.
Danes so med posebnostmi restavracije vareniki, tradicionalni ukrajinski polnjeni žepki, ki jih pripravljajo s krompirjem, gobami ali drugimi nadevi, ter boršč, znamenita juha iz rdeče pese. Posebej priljubljene so tudi domače sladice in pecivo iz listnatega testa. Anastazija v svoji majhni kuhinji pripravlja jedi, ki jih pozna iz otroštva, in tako ohranja vez z domovino. Tudi njuna zgodba je pravzaprav zgodba sodobnega Griesa. O ljudeh, ki so prišli od drugod, s seboj prinesli spomine, navade in recepte ter postopoma postali del mesta.
Umetnost, ki opozarja tudi na bolečo zgodovino
Gries in širše območje desnega brega Mure nista le prostor barvitih grafitov. Umetnost tu pogosto nosi tudi družbena in politična sporočila. Eno najmočnejših je povezano s spominom na genocid v Srebrenici, kjer so julija 1995 sile bosanskih Srbov umorile več kot osem tisoč bošnjaških moških in dečkov. Ob trideseti obletnici genocida so v Gradcu leta 2025 pripravili več spominskih umetniških projektov. Na pročelju znamenitega Kunsthausa se je 11. julija pojavil svetlobni napis »8372… Never Forget Srebrenica«, na mostu Erzherzog-Johann-Brücke pa so postavili začasno spominsko obeležje. To je bilo kmalu po odprtju tarča vandalizma, kar je sprožilo ostre odzive mestnih predstavnikov in organizacij, ki skrbijo za ohranjanje zgodovinskega spomina.
Na območju Griesa je mogoče odkriti še eno posebno spominsko umetnino. Avstrijska umetnica Catrin Bolt je na pločnikih izpisala odlomke iz spominov nekdanjega graškega glavnega rabina Davida Herzoga, ki so ga nacisti med novembrskimi pogromi leta 1938 nasilno odpeljali od doma in poniževali. Besedilo poteka po poti, po kateri je moral hoditi, tudi čez Grieskai proti Griesplatzu. Tako postane mestni pločnik prostor spomina, mimo katerega ljudje vsak dan hodijo, ne da bi se vedno zavedali zgodovine, zapisane pod njihovimi nogami.
Gradec, ki ga ni na razglednicah
Ko se obiskovalec po sprehodu skozi Gries vrne proti Muri, se mu zgodovinsko središče Gradca zazdi skoraj nekoliko drugačno. Šele na drugem bregu namreč spozna, da mesto ni samo zbirka lepo obnovljenih stavb, znamenitih trgov in turističnih znamenitosti. Gries je lahko na prvi pogled nekoliko grob, neurejen in glasen. A prav zato je zanimiv. Tu ni vse pripravljeno za obiskovalčev popolni fotografski posnetek. Življenje teče po svoje, med pisanimi grafiti, vonjem sveže pečenega kruha, zvoki različnih jezikov in kavarnami, v katerih se srečujejo ljudje z vseh koncev sveta.
