Od najmanjših mikroorganizmov v človeškem telesu do kitov v oceanih ima vsaka oblika življenja svojo vlogo v naravi. Rastline, živali in drugi organizmi skupaj uravnavajo podnebje, ohranjajo rodovitnost tal, čistijo vodo in omogočajo pridelavo hrane. Te koristi imenujemo ekosistemske storitve in so ključne za človekovo preživetje, piše Deutsche Welle.
Toda človek s sodobnim načinom življenja vse bolj obremenjuje naravne sisteme. Intenzivno kmetijstvo, kurjenje fosilnih goriv ter onesnaževanje s plastiko in kemikalijami pospešujejo izgubo biotske raznovrstnosti. Po podatkih zadnjega poročila organizacije WWF so se spremljane populacije vretenčarjev v zadnjih 52 letih v povprečju zmanjšale za 73 odstotkov. V sladkovodnih ekosistemih je bil upad še večji, saj je dosegel 85 odstotkov.
Znanstveniki ocenjujejo, da milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje, če človeštvo ne bo zmanjšalo pritiska na naravo.
Izginjanje vrst ogroža hrano in pitno vodo
Izguba biotske raznovrstnosti ni zgolj okoljski problem. Neposredno vpliva tudi na stroške in kakovost življenja ljudi. Dober primer so mokrišča, kot so močvirja in poplavne ravnice, ki pomagajo zadrževati vodo in odstranjevati onesnaževala.
Po ocenah je med letoma 1700 in 2000 izginilo približno 85 odstotkov mokrišč. Raziskava kanadske univerze Waterloo je pokazala, da mokrišča na jugu Ontaria vsako leto zagotovijo za približno 2,63 milijarde evrov storitev naravnega čiščenja vode. Med drugim odstranjujejo odvečne hranilne snovi, kot je fosfor, in tako pomagajo ohranjati vire pitne vode. Ko mokrišča izginejo, se kakovost vode poslabša, njeno čiščenje pa postane dražje.
Podobno pomembni so opraševalci. Več kot 75 odstotkov vrst svetovnih prehranskih poljščin je vsaj deloma odvisnih od opraševanja živali, med njimi čebel in netopirjev. Njihovo izginjanje lahko zato ogrozi pridelavo številnih živil.
Kmetijstvo dodatno obremenjujejo degradacija tal ter neurja in vročinski valovi, povezani s podnebnimi spremembami. Posledice se lahko pokažejo v slabših letinah, višjih cenah hrane in večji odvisnosti držav od uvoza.
Britansko poročilo o stanju narave je opozorilo, da so ključni ekosistemi na poti proti zlomu, kar bi lahko resno ogrozilo svetovno preskrbo s hrano in geopolitično stabilnost.
Narava je tudi vir zdravil
Biotska raznovrstnost je pomembna tudi za medicino. Naravne snovi so osnova številnih zdravil, izguba posameznih vrst pa lahko pomeni, da človeštvo nikoli ne bo odkrilo novih učinkovin.
Penicilin, prvi antibiotik, pridobivajo iz plesni. Ocenjujejo, da je rešil več kot 500 milijonov življenj. Tudi pri zdravljenju raka ima narava pomembno vlogo: po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije približno 70 odstotkov zdravil proti raku izvira iz naravnih snovi ali sintetičnih spojin, razvitih po njihovem vzoru.
Z izginjanjem rastlin, živali in drugih organizmov tako ne izgubljamo le delov naravnega sveta, temveč tudi možnosti za prihodnja medicinska odkritja.
Ko izgine ena vrsta, se lahko poruši celoten ekosistem
V nekaterih primerih lahko funkcijo izginule vrste prevzame druga, ki ima podobno vlogo. Vendar to ne velja vedno, zlasti kadar gre za tako imenovane ključne vrste. Te imajo v svojem okolju nesorazmerno velik vpliv, zato lahko njihovo izginotje sproži obsežne spremembe v celotnem ekosistemu.
Tak primer so ostrige. Njihove divje populacije se močno zmanjšujejo, po svetu pa je izginilo približno 85 odstotkov njihovih grebenov. Odrasla ostriga lahko na dan prefiltrira do približno 190 litrov vode. S tem pomaga čistiti morje, hkrati pa njeni grebeni zagotavljajo življenjski prostor številnim drugim organizmom.
Ostrige imajo tudi vlogo pri zaščiti obalnih skupnosti pred močnimi valovi in nevihtnimi poplavami. Njihovo izginjanje zato ne pomeni le manj morskih organizmov, temveč tudi slabšo kakovost vode, izgubo življenjskih prostorov in večjo izpostavljenost obalnih območij.
Ali smo že v šestem množičnem izumiranju?
Izumiranje vrst je naraven proces, vendar je Zemlja v svoji zgodovini doživela pet množičnih izumiranj, v katerih je v razmeroma kratkem geološkem obdobju izginil velik delež vrst. Današnje izginjanje je po hitrosti in obsegu tako skrb vzbujajoče, da številni znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumiranju, ki ga v veliki meri povzroča človek.
Na srečanju Združenih narodov COP17 v armenskem Erevanu se države pogovarjajo o ukrepih za zaustavitev izgube narave do leta 2030. Napredek pri doseganju dogovorjenih ciljev je za zdaj nezadosten, med glavnimi težavami pa sta pomanjkanje denarja in počasno izvajanje ukrepov.
Kljub temu znanstveniki poudarjajo, da položaj ni brezupen. Podatki o izgubi narave naj bi spodbudili ukrepanje, ne pa povzročili občutka, da je že vse izgubljeno.
Primeri kažejo, da si narava lahko opomore
Eden od primerov uspešnega varstva so zelene morske želve. Njihovo število je nekoč močno upadlo, vendar so se populacije na nekaterih območjih obnovile zaradi zaščite gnezdišč in sprememb ribolovnih praks, ki zmanjšujejo nenamerni ulov.
Podobno se je zgodilo z morskimi vidrami ob pacifiški obali Severne Amerike. V 19. stoletju so jih zaradi dragocenega krzna skoraj iztrebili. Brez njihovih naravnih plenilcev se je povečalo število morskih ježkov, ki so začeli uničevati podvodne gozdove alg.
Ko so vidre zaščitili in so si njihove populacije opomogle, so se ponekod obnovili tudi gozdovi alg. Ti zagotavljajo življenjski prostor številnim vrstam, pomagajo varovati obale pred močnimi valovi in vežejo ogljik.
Primer kaže, da se lahko obnova ene vrste pozitivno odrazi v celotnem ekosistemu. Izguba biotske raznovrstnosti in podnebne spremembe se medsebojno krepita, vendar imajo tudi skupne rešitve.
Ključni izziv je, da uspešnih ukrepov ne izvajamo le lokalno, temveč v veliko večjem obsegu. Od tega bo odvisno, ali bo človeštvu uspelo zaustaviti upadanje biotske raznovrstnosti in ohraniti naravne sisteme, ki omogočajo življenje na Zemlji.
