Če smo se v prejšnjih delih feljtona čudili teološki zmedenosti, absurdnim biološkim prekvalifikacijam bobrov in mračnim procesom znotraj cerkvenih zidov, se bomo zdaj obrnili k ljudstvu. Kajti institucija, pa naj bo še tako močna, ne more preživeti zgolj od dogme. Potrebuje kapital. Vera, preden je postala intimna stvar posameznika, je bila najprej in predvsem – trg. In kjer obstaja povpraševanje po oprijemljivem stiku z božanskim, tam se neizogibno vzpostavi črni trg. Vračamo se torej znova k relikvijam, toda tokrat tistim, ki so jih ljudje kupovali na ulici.
V dobi, ko je bila pismenost redka, medicina pa je temeljila na puščanju krvi in molitvi, je preprosti človek obupano potreboval nekaj, kar bi ga zaščitilo pred kugo, lakoto in peklenskim ognjem. Želel je nekaj, kar lahko prime v roko, poljubi in k čemur lahko moli. Apetit po svetih predmetih je bil izjemen, prosti trg v obliki šarlatanov, potujočih menihov, roparjev in prevarantov pa je poskrbel za dobavo.
Dobrodošli v svetu srednjeveškega in renesančnega duhovnega kapitalizma.
Evropske ceste so bile od 12. stoletja dalje polne prodajalcev odpustkov in trgovcev z osebnimi relikvijami. Mnogi od njih niso bili niti posvečeni duhovniki, temveč navadni prevaranti, ki so nosili meniške kute in s seboj vlekli skrinjice, polne živalskih kosti, starih cunj in zarjavelih žebljev.
Prodajalec odpustkov
Eden najboljših dokumentaristov te dobe je bil oče angleške književnosti Geoffrey Chaucer. V svojem nesmrtnem delu Canterburyjske zgodbe (The Canterbury Tales, okoli leta 1390) predstavi lik prodajalca odpustkov, ki je arhetip srednjeveškega duhovnega šarlatana. Chaucerjev lik ne skriva pokvarjenosti, temveč se z njo celo baha pred ostalimi romarji.
»V svoji vreči imam prevleko za vzglavnik,« pravi prodajalec v pesnitvi, »za katero trdim, da je bila pajčolan naše device Marije. In rečem, da imam kos jadra, ki ga je imel sveti Peter, ko je hodil po morju … V medeninasti škatli imam kosti in cunje. Vsi boste verjeli, da so to svete relikvije. V resnici pa so to prašičje kosti! Toda s temi prašičjimi kostmi in z mojim prilizovanjem na dan zaslužim več, kot povprečen duhovnik zasluži v dveh mesecih.«
Forenzične raziskave številnih ohranjenih srednjeveških relikviarijev, ki so jih cerkve skrbno varovale stoletja, so v moderni dobi dejansko pokazale osupljiv odstotek živalskih ostankov. Ob analizi domnevnih prstov svetnikov, lobanj mučenic in reber apostolov so znanstveniki z metodo radioaktivnega ogljika in osteološko analizo nemalokrat ugotovili, da gre za kosti ovac, prašičev in psov. Srednjeveški kmet je v resnici molil k ostankom svinjske pečenke iz preteklega tedna.
V arhivih in satiričnih delih tistega časa najdemo sezname relikvij, ki se berejo kot vrhunska absurdna literatura. Potujoči šarlatani so ljudem za drag denar prodajali stekleničke, v katerih je ujeta tema iz egiptovskih nadlog, kos vrvi, s katero se je obesil Juda Iškarijot, in celo senca svetega Petra, ujeta na kosu pergamenta. Med najbolj bizarnimi so bile posode, v katerih naj bi bil ujet zvok zvonov iz Salomonovega templja, ali pa skrbno zapečatena fiola, v kateri naj bi se nahajalo kihanje Svetega duha, ki ga je neki pobožni očak ujel v zraku in zaprl v steklo.
Eno najlepših literarnih pričevanj o takšnem črnem trgu nam v svojem Dekameronu ponudi renesančni mojster 14. stoletja Giovanni Boccaccio. V njem predstavi brata Cipollo, kar v italijanščini pomeni brat Čebula, ciničnega, zgovornega in izjemno pretkanega meniha, ki vsako leto obišče vas Certaldo, da bi od preprostih kmetov izsilil denar in dobrine.
Brat Cipolla vaščanom obljubi, da jim bo za ustrezen prispevek pokazal eno največjih svetinj na zemlji. Samo pero arhangela Gabriela, ki mu je odpadlo s krila, ko je v Nazaretu obiskal devico Marijo. Boccaccio z ostro ironijo opisuje, kako so kmetje nestrpno čakali na ta dogodek. Toda medtem ko Cipolla večerja, mu dva vaška šaljivca iz njegove skrinjice ukradeta pero papige in ga zamenjata z navadnim ogljem. Ko Cipolla pred zbrano množico odpre skrinjico in namesto peresa nebeškega glasnika zagleda črne, umazane kose oglja, sploh ne trzne.
Njegov odziv, ki ga Boccaccio zapiše, je čista manipulacija. Množici slovesno oznani, da mu je bog po nesreči zamenjal skrinjici, in reče:
»Blagoslovljen bodi Bog! Zmotil sem se in namesto skrinjice s peresom vzel tole. Toda to, kar vidite pred seboj, dragi moji, ni nič manj sveto! To je oglje, na katerem je bil živ pečen sveti Lovrenc! Kdorkoli se bo s tem ogljem danes dotaknil svojih oblačil, bo vse leto varen pred ognjem in opeklinami.«
Kmetje so z navdušenjem plačevali, Cipolla pa jim je z navadnim ogljem risal velike črne križe na njihove bele srajce in domov odšel z bogatim izkupičkom.
Satira kot zrcalo časa
Boccaccieva satira je bila zgolj zrcalo tistega časa. Zgodovinski zapisi potrjujejo, da so aristokrati, kot je bil na primer Friderik Modri iz Saške, v svojih uradnih zbirkah posedovali več kot 19.000 relikvij, med katerimi so bile uradno zavedene in s papeškimi pečati potrjene stvari, kot so slama iz Jezusovih jaslic in saje iz goreče peči, v katero so bili vrženi Sadrak, Mesak in Abednego (svetopisemske osebnosti iz Stare zaveze).
Da bi prevarantski sistem lahko deloval tako dolgo, so morali v njem sodelovati tudi tisti najvišji na oblasti. Cerkvena hierarhija je pogosto vedela za ponaredke, vendar jih ni ustavila, saj je bil dotok denarja ključen za gradnjo mogočnih gotskih in renesančnih zgradb, ki jih občudujemo danes.
Ena redkih avtoritet, ki se je s forenzično in skorajda matematično natančnostjo lotila te absurdnosti, je bil reformator Jean Calvin v svojem ostrem Traktatu o relikvijah (1543). Calvin se je posmehoval lesu pravega križa in se lotil mleka device Marije. Kapljice njenega mleka, posušene v bel prah in pomešane s kredo, so bile namreč po Evropi neverjetno razširjene.
Calvin, o katerem smo enem od prejšnjih nadaljevanj že govorili, je v svojem tekstu cinično govoril o tem, da je pojav biološko nemogoč. »Količina njenega mleka, ki ga kažejo po vsem svetu, je tako osupljiva, da bi človek pomislil, da ne more biti resnična. Tudi če bi sveta Devica živela stotero let in v vsem tem času neprestano dojila, ne bi mogla proizvesti toliko mleka, kot ga danes hranijo v fiolah in skrinjicah od Rima do Pariza in od Španije do Nemčije. Iz Device so naredili brezmejni vodnjak mleka in s tem oskrunili njeno resnično dostojanstvo.«
Njegovo ostro pero je razgalilo logiko trga, na katerem je ponudba sledila povpraševanju. Če so si ljudje želeli mleko device Marije, so trgovci vzeli kredo iz lokalnega kamnoloma, jo zdrobili v prah, zmešali z vodo in jo za nekaj zlatnikov prodali lokalnemu nadškofu, ki je z veseljem prikimal in privabil tisoče romarjev.
Vsa literarna satira, vse posmehovanje Erazma Rotterdamskega in Jeana Calvina ter vse prevare potujočih menihov zbledijo v primerjavi z dogodkom, ki se je zgodil v 17. stoletju in predstavlja absolutni vrhunec duhovne goljufije. Ta prevara je bila napad na vrhovno avtoriteto samega papeža. Glavni igralec te zgodbe pa je bil angleški kriminalec.
Ime mu je bilo Richard Dudley, v londonskem podzemlju je bil znan kot Kapitan Dick Dudley. Bil je eden najbolj razvpitih in izmuzljivih angleških cestnih razbojnikov svojega časa. Zaradi niza drznih ropov kraljevih kočij in nenehnega bežanja pred roko pravice mu je v Angliji postalo precej vroče, saj mu je grozila neizbežna zanka na vislicah v Tyburnu. Zato je pobegnil čez morje v Francijo in zatočišče, kot mnogi ubežniki takrat, na koncu našel v Rimu.
Metropola razkošja
Rim 17. stoletja je bil metropola razkošja, baročne umetnosti in, seveda, svetih relikvij. Papeži (zgodba se najpogosteje pripisuje času Inocenca XI. ali Klemna X.) so bili obsedeni z zbiranjem predmetov zgodnje krščanske zgodovine. Kapitan Dudley je bil tam brez denarja, brez prijateljev in potreboval je hitro rešitev. Ko je preučil norost lokalnega trga in naivnost prelata, je zasnoval načrt, ki je po svoji pokvarjenosti brez primere.
Da bi ga razumeli, moramo razumeti kos oblačila oziroma pripomoček, ki je bil v Evropi 17. stoletja izjemno razširjen, vendar se o njem ni govorilo naglas. Gre za merkin oziroma sramno lasuljo. Zaradi divjanja epidemije sifilisa in pogostih invazij sramnih uši so prostitutke takrat pogosto obrile svoje intimne predele. Da bi prikrile znake bolezni in ustregle strankam, so uporabljale sramne lasulje iz naravnih dlak ali živalske dlake, ki so jih s pomočjo lepila ali trakov pritrdile na svoje mednožje.
Dudley je šel do lokalnega anatoma in mrliškega oglednika, s katerim je sklenil kupčijo. Od njega je za nekaj kovancev odkupil sramno lasuljo, ki je pripadala nedavno preminuli prostitutki (po nekaterih verzijah zgodbe je celo odrezal njene lastne sramne dlake). S to odvratno trofejo v rokah se je vrnil v sobo. Sledil je postopek posvečenja. Kot beležijo kronike in satirični zapisi o tem dogodku, je Dudley sramne dlake najprej dobro posušil, temeljito razčesal in obdelal z olji, dokler niso dobile videza stare, zlate, rahlo valovite starčevske brade.
Nato se je oblekel v dostojanstvena oblačila, se prek posrednikov, s katerimi so takratni trgovci dostopali do vatikanskih dvoran, najavil v papeški palači in zahteval avdienco pri svetem očetu ali vsaj pri njegovem komorniku. Ko je prišel pred papeža, pa je padel na kolena. Iz žepa je potegnil razkošno, z žametom obloženo škatlico, jo s tresočimi rokami odprl in papežu z lažnim verskim zanosom pojasnil, da mu je v Angliji uspelo rešiti eno največjih krščanskih svetinj pred uničenjem s strani protestantskih heretikov. Pred papežem naj bi, po Dudleyevih besedah, ležal dragocen, iztrgan kos brade samega svetega Petra, prvega papeža in Kristusovega učenca.
Papež, popolnoma oslepljen od želje po tej veličastni zgodovinski relikviji in brez kančka dvoma o avtentičnosti (saj kdo bi si vendar drznil ponarediti nekaj tako svetega pred obrazom božjega namestnika?), se je s solzami v očeh nagnil naprej. Vzel je sramno lasuljo mrtve rimske prostitutke v svoje svete roke. Zapisano je, da jo je ponesel k svojemu obrazu, jo prislonil na usta in jo večkrat globoko in s spoštovanjem poljubil.
Nad svojim novim duhovnim zakladom je bil tako navdušen in ganjen, da je iz vatikanske blagajne nemudoma ukazal izplačati nagrado. Dudleyju je izročil stotero zlatih dukatov, kar je bilo ogromno bogastvo za tisti čas. Ta je z velikim spoštovanjem je vzel denar, se priklonil, poljubil papežev prstan in, kot se za vrhunskega roparja spodobi, takoj po odhodu iz palače pospravil kovance in zbežal iz Rima z najhitrejšim konjem, še preden bi se komurkoli posvetilo, da ta brada svetega Petra diši izrazito nenavadno in da ima izjemno čudno teksturo. Kapitan Dudley je s to prevaro dosegel nesmrtnost, sramna lasulja pa je, vsaj za nekaj časa, našla svoje mesto v najsvetejših trezorjih katoliške cerkve.
