V današnji dobi, ki je precej bolj racionalna, so zakoni napisani za ljudi, sodišča sodijo ljudem in kazni izvršujejo nad posamezniki, ki se zavedajo sami sebe in imajo svobodno voljo. Če danes koga ugrizne pes, morda res sledi evtanazija, vendar pravno in finančno odgovarja skrbnik. Žival je v očeh sodobnega prava zgolj reč ali v najboljšem primeru lastnina s posebnim statusom. Vendar pa je bila srednjeveška in renesančna Evropa prežeta z drugačnim razumevanjem reda. Verjeli so, da je vesolje, od angelov do zadnjega deževnika, povezano v eno verigo bivanja, imenovano scala naturae. Ko je žival prekršila ta red, so to razumeli kot napad na božjo zgradbo sveta.
S tem zavedanjem vstopamo v mračne dvorane evropskih sodišč med 13. in 18. stoletjem. V dvoranah tistega časa bi lahko srečali prašiče, oblečene v človeška oblačila, ki so čakali na krvnika, hrošče, s katerimi so škofi sklepali zemljiške pogodbe, in odvetnike, ki so svojo kariero zgradili na zagovarjanju podgan. Vse to pa ni bila kakšna srednjeveška šala.
Zgodovinarji, med katerimi izstopa ameriški raziskovalec Edward Payson Evans s svojim delom The Criminal Prosecution and Capital Punishment of Animals, so natančno dokumentirali več kot dvesto uradnih sodnih procesov proti živalim, ki so potekali večinoma v Franciji, Italiji, Švici in Nemčiji. Analiza arhivov je razkrila, da so se procesi strogo delili na dve ločeni pravni veji, odvisno od tega, katero vrsto živali so obtožili in kakšen je bil njen zločin.
Sodišče za udomačene živali
Prva veja je bila posvetno sodišče, ki je bilo pristojno za udomačene živali, prašiče, krave, konje in pse. Obtožnice so se v veliki večini primerov nanašale na umor (najpogosteje otrok, saj so se prašiči takrat prosto sprehajali po vaseh in jedli smeti) ali na hudo telesno poškodbo. Žival so aretirali, jo zaprli v isto ječo kot človeške zapornike, ji zaračunali enake stroške oskrbe, ki jih je moral poravnati lastnik, ji dodelili obrambnega odvetnika, izpeljali sojenje s pričami in jo v primeru obsodbe usmrtili z obešenjem ali sežigom na grmadi.
Druga veja je bilo cerkveno sodišče. Slednje se je ukvarjalo s škodljivci, ki jih ni bilo mogoče fizično ujeti ali prešteti. Spravili so se nad roje kobilic, poljske miši, podgane, hrošče in gosenice. Ker cerkev nad njimi ni mogla izvršiti fizične kazni, je uporabljala duhovno orožje. Proti žuželkam so uporabili izobčenje iz cerkve in prekletstvo. Teološka logika za to je bila neverjetno zapletena. Bog je ustvaril vse živali, so trdili, tako tudi škodljivce, in jim ob stvarjenju namenil pravico do obstoja. Če pa so živali začele uničevati človeški pridelek, ki je osnova za plačevanje cerkvene desetine, so s tem prestopile božji zakon in jih je bilo treba najprej uradno opomniti, preden so jih prekleli.
Da bi razumeli surovost posvetnih procesov, se moramo ustaviti v normandijskem mestu Falaise v Franciji. Leto je 1386. Lokalni prašič se je prerinil v hišo, medtem ko so bili starši na polju, in napadel dojenčka, ki je kasneje umrl zaradi hudih poškodb obraza in rok.
Sodobno sodišče bi prašiča preprosto zaklalo. Toda srednjeveško pravo je zahtevalo spektakel in vzpostavitev moralnega reda. Prašiča so aretirali in ga po hitrem sodnem postopku, kjer so zaslišali priče dogodka, obsodili na smrt po načelu oko za oko, zob za zob. Sodba je določala, da mora biti žival izmaličena natančno tako, kot je ona izmaličila otroka.
Primer iz Falaiseja je še posebno srhljiv zaradi izvršitve kazni. Da bi poudarili zavedanje o moralnem prekršku, so prašiča pred usmrtitvijo oblekli v človeška oblačila, mu nadeli brezrokavnik, kratke hlače in celo par belih rokavic. Oblečenega so ga zvlekli na mestni trg. Rabelj mu je najprej odsekal rilec in mu poškodoval prednjo nogo, nato pa ga je obesil na visoke vislice. Zapisi tega procesa so se ohranili do danes in so zastrašujoče birokratski. Rabelj je za svoje delo prejel potno listino in razmeroma visoko plačilo, sodišče pa mu je povrnilo še stroške za nakup novih belih rokavic, saj je prejšnje umazal z usmrtitvijo živali.
Zakaj so prašiča oblekli? Filozofi in zgodovinarji menijo, da je to posledica dejstva, da so ljudje v srednjem veku čutili globoko tesnobo pred nepredvidljivostjo narave. Če bi priznali, da je prašiča pri napadu gnal zgolj nagon, bi priznali, da svet ni moralen, temveč kaotičen. Z oblačenjem živali so vzpostavili prizor, v katerem prašič ni bil zgolj žival, pač pa nekdo z moralo, ki je zavestno prekršil zakon.
Če so bili posvetni procesi tako krvavi, pa so bili cerkveni procesi proti škodljivcem predvsem odraz absurdne birokracije. Najslavnejši primer v pravni zgodovini tistega časa nas pripelje v mesto Autun v Burgundiji, leta 1522. Mesto in okolico je prizadela katastrofalna invazija podgan, ki so uničile skoraj celoten pridelek ječmena.
Mestni škof je proti podganam sprožil uradni cerkveni postopek izobčenja. Da bi bil proces pravno legitimen, saj ne moreš obsoditi nekoga, ne da bi mu dal možnost obrambe, je sodišče podganam uradno dodelilo mladega odvetnika po imenu Barthélemy de Chasseneuz. Ta proces je Chasseneuza izstrelil med zvezde pravnega sveta.
Smrtno resna obramba
K obrambi glodalcev je pristopil smrtno resno in z briljantno uporabo procesnega prava. Ko se podgane na prvi dan sojenja niso pojavile na sodišču, je bil tožilec pripravljen takoj zahtevati obsodbo v odsotnosti. Toda Chasseneuz je vstal in opozoril sodišče na tehnično napako. Sodni poziv je bil prebran samo v eni fari. Ker so bile podgane razpršene po celotni provinci, je bila njihova pravica do obveščenosti kršena. Sodišče se je strinjalo in ukazalo, naj se pozivi podganam uradno preberejo po vseh cerkvah v regiji.
Minevali so tedni, vendar podgan na sodišče seveda ni bilo. Tožilec je znova zahteval izobčenje. Chasseneuz je ugovarjal. Trdil je, da so njegove stranke večinoma stare, bolne ali zelo mlade, zato potrebujejo več časa za dolgo pot do Autuna. Sodišče je znova popustilo in podaljšalo rok.
Ko se je rok iztekel in v sodni dvorani še vedno ni bilo nobene podgane, je tožilec zahteval končno kazen. Takrat pa je Chasseneuz izvedel pravni manever. Skliceval se je na temeljno načelo rimskega prava, ki pravi, da nobeni stranki ni treba upoštevati sodnega poziva, če bi prihod na sodišče ogrožal njeno življenje. Odvetnik je dvorano dramatično opozoril, da je pot v Autun za njegove stranke smrtno nevarna. Zakaj? Zaradi mačk! V mestu in okoliških vaseh mrgoli mačk, ki bi njegove stranke zanesljivo raztrgale, še preden bi lahko stopile pred sodnika. Chasseneuz je od sodišča zahteval, da vsem mačkam v mestu izda strog nalog o prepovedi približevanja in lastnikom ukaže, da morajo na dan sojenja svoje mačke zakleniti v hiše, ob plačilu visoke varščine, če bi mačka prekršila ukaz in napadla podgano, namenjeno na sodišče.
Ker meščani seveda niso bili pripravljeni plačevati varščine za vedenje svojih mačk, je sodišče zašlo v pravno slepo ulico. Svojih lastnih pravil niso mogli prekršiti, zato je bil postopek uradno ustavljen. Podgane so zmagale zaradi procesne napake, Barthélemy de Chasseneuz pa je postal najslavnejši pravnik v Franciji in kasneje napisal vplivno pravno razpravo, v kateri je podrobno opisal postopke zagovarjanja živali.
Če mislite, da so bile podgane vrhunec, se spomnimo na primer žuželk oziroma hroščev v vasici Saint-Julien v Savoji v Franciji. Njihov pravni postopek se je vlekel skoraj osem mesecev (od leta 1587 do 1588) in ponuja izjemen vpogled v teološke razprave tistega časa.
Hrošči so množično uničevali vinograde. Prebivalci so zahtevali, naj jih cerkev izobči in prekolne v pekel. Toda obrambni odvetniki hroščev, ki so bili seveda plačani iz javnega denarja, so imeli neizpodbiten teološki argument. Sklicevali so se na Prvo Mojzesovo knjigo, v kateri je jasno zapisano, da je Bog ustvaril vse živali pred človekom in rekel živalim, naj se plodijo, množijo in si napolnijo zemljo, ter jim dal zelenje za hrano. Odvetniki so argumentirali nekako takole: Bog je dal tem žuželkam pravico do obstoja in pravico do hrane, še preden je ustvaril Adama. Kako si torej kmetje drznejo kratiti božjo voljo in hroščem odrekati tisto, kar jim je namenil sam stvarnik?
Filozofska kriza
Tožilstvo je bilo osuplo. Primer se je iz navadne tožbe spremenil v resno filozofsko krizo. Kmetje so spoznali, da na sodišču izgubljajo. Da bi rešili vinograde, so bili pripravljeni na precej radikalen kompromis. Vaščani so uradno izglasovali, da bodo zunaj vasi odmerili kos rodovitne zemlje, porasel z gozdom in divjim grmičevjem, in ga s pravno zavezujočo pogodbo za vedno odstopili hroščem. Pogoj je bil, da hrošči v zameno za ta svoj rezervat takoj in za vedno zapustijo človeške vinograde.
Zdelo se je, da je rešitev popolna. Vendar so nekaj dni pred podpisom pogodbe odvetniki hroščev vložili ugovor. Sodišče so opozorili, da so na predlagani parceli nedavno odkrili nahajališče okra, ki bi lahko predstavljalo motnjo, poleg tega pa so tam potekale poti, po katerih so ljudje občasno vozili vozove. Parcela po njihovem mnenju ni zagotavljala varnega in mirnega okolja za dostojanstveno življenje in prehranjevanje obtoženih hroščev.
Zaradi tega zapleta je sojenje popolnoma zastalo. Dokumenti v arhivih Saint-Juliena se na tem mestu nenadoma prekinejo, verjetno zaradi uničenja dokumentov med francosko revolucijo ali pa so zapisnikarja preprosto pojedle miši. Končna razsodba o parceli za žuželke tako za vedno ostaja zavita v skrivnost.
Sveti Tomaž Akvinski, na čigar mislih je temeljila večina srednjeveškega prava, je imel seveda glede teh praks precej pomislekov. Akvinski je trdil, da živali nimajo racionalne duše, zato ne morejo razumeti koncepta greha ali izobčenja. Kako so torej cerkveni sodniki utemeljili izrekanje kazni hroščem? Odgovor je bil, kot vedno v srednjem veku, nadnaraven. Verjeli so, da škodljivci, ki uničujejo hrano, v resnici niso zgolj naravni pojav, temveč orodje hudiča. Ker ta ne more neposredno uničevati človeške lastnine, obsede živalski svet in manipulira z njim, podobno kot s kačo v raju. Ko je škof izrekel izobčenje roju kobilic, v resnici ni izobčil insektov samih, temveč je na duhovnem bojnem polju izgnal demone, ki so to živalsko vojsko vodili.
