Snežno bele hišice z živahnimi modrimi okni in kupolami se dvigajo nad turkiznim Egejskim morjem. Gre za slaven motiv s Santorinija, ki je postal eden najbolj prepoznavnih simbolov Grčije.
Čeprav gre za barve grške zastave, vpadljivi videz kikladskih vasic ni nastal iz estetskih vzgibov, domoljubja ali turistične strategije, temveč iz povsem praktičnih razlogov.
Apno kot naravna klimatska naprava in zaščita pred kolero
Prebivalci Kikladov so hiše stoletja obdelovali z apnom, ker je bilo poceni, dostopno in enostavno za uporabo. Beli zidovi so pomagali pri spopadanju z vročino – odbijali so močne poletne sončne žarke in ohranjali notranjost razmeroma hladno. Apno pa ni služilo le kot toplotna zaščita, temveč tudi kot naravno dezinfekcijsko sredstvo.
Ta lastnost je postala odločilna leta 1938, ko je v Grčiji izbruhnila epidemija kolere. Diktatorski režim Ioannisa Metaxasa je takrat odredil obvezno beljenje hiš na številnih otokih, da bi preprečili širjenje bolezni. Čeprav so prebivalci apno uporabljali že od nekdaj, je ta ukrep bele fasade dokončno ustoličil kot standard.
Izvor značilne modre barve: Pralno sredstvo iz domače kuhinje
Tudi prepoznavna modra barva lesenih stavbnih elementov ni bila plod načrtovanega oblikovanja. Domačini so za barvanje uporabljali loulaki, poceni modri pigment v prahu, ki se je običajno dodajal pri pranju perila, da bi bilo videti bolj belo.
Ker je bil pri roki v skoraj vsakem gospodinjstvu, so ga začeli mešati z apnom, da bi stavbne elemente zaščitili pred morsko soljo in vetrom. Sčasoma se je modra barva lepo zlila z okolico – morjem, nebom in belimi stenami.
Od praktične rešitve do narodnega simbola
Slog je v drugi polovici 20. stoletja dobil nove razsežnosti. Med vojaško diktaturo (1967–1974) so oblasti načrtno spodbujale in celo zahtevale modro-belo kombinacijo fasad, saj se je ta lepo skladala z barvami grške zastave. Z razcvetom turizma pa so modro-bele hiše postale zaščitni znak počitnikovanja v Grčiji.
Ta videz sicer ni značilen za vso državo, temveč predvsem za Kiklade. Na Peloponezu in v gorskih regijah prevladujejo kamnite hiše v naravnih tonih, na Krfu se čuti močan beneški vpliv z rumenimi in terakota fasadami, svoje unikatne sloge pa imajo tudi drugi egejski otoki.
