Sredi 14. stoletja je po Evropi pustošila črna smrt, kakor so bolezen poimenovali zaradi črnih lis, ki so se zaradi notranjih krvavitev pojavljale na telesih obolelih. Najbolj smrtonosna pandemija v zgodovini človeštva je terjala med 100 in 200 milijoni življenj ter pomorila približno polovico evropskega prebivalstva.
Sčasoma se je med prebivalstvom razvila odpornost in širjenje bolezni se je upočasnilo. Toda kuga ni nikoli povsem izginila. Še danes se pojavlja v nekaterih delih sveta, predvsem na Madagaskarju, v Demokratični republiki Kongo, Ugandi ter občasno tudi na zahodu ZDA, piše Deutsche Welle. Kadar je ne odkrijejo in zdravijo pravočasno, ostaja skoraj stoodstotno smrtonosna.
To potrjuje tudi primer Američana Paula Gaylorda iz Oregona. Pred časom ga je ugriznila bolna mačka, pri čemer so zdravniki posumili na bolezen mačje praske (cat scratch disease) in mu predpisali antibiotike. Stanje se mu je kljub temu hitro slabšalo, padel je v komo in pristal na intenzivni negi. Zdravniki so na srečo še pravočasno ugotovili, da je zbolel za kugo. Preživel je le po zaslugi hitrega ukrepanja.
Zadnji večji izbruh zabeležili leta 2017
Poznamo tri glavne oblike bolezni. Najpogostejša je bubonska kuga, ki se običajno prenaša prek bolh. Te bakterijo prenesejo z okuženih glodavcev na človeka, okužba pa povzroči otekanje bezgavk in hude bolečine. Če bakterija zaide v krvni obtok, se razvije septična kuga. Najnevarnejša pa je pljučna kuga, ki se prenaša kapljično oziroma z aerosoli z okužene osebe ali živali in je edina oblika, ki se lahko prenaša neposredno med ljudmi.
Po podatkih nemškega Inštituta Roberta Kocha so med letoma 2010 in 2015 po svetu zabeležili približno 3000 primerov kuge, več kot 500 ljudi pa je umrlo. Največ okužb še vedno beležijo na Madagaskarju, kjer vsako leto odkrijejo več sto novih primerov, zadnji večji izbruh pa se je zgodil leta 2017.
V Evropi od leta 1945 mir
V Evropi danes bolezni skoraj ni več. Zadnje primere kuge, ki so jo prenašale bolhe, so v Franciji in Italiji zabeležili leta 1945. Po besedah molekularnega biologa Holgerja Scholza z Inštituta Roberta Kocha je eden glavnih razlogov ta, da okuženi glodavci danes ne živijo več v neposredni bližini ljudi, njegove besede povzema Deutsche Welle. V srednjem veku pa so si ljudje in podgane pogosto delili življenjski prostor, kar je bolham omogočalo učinkovito širjenje bolezni.
Smrt nastopi v 48 urah
Strokovnjaki poudarjajo, da je pri kugi odločilna hitra diagnoza. Simptomi so namreč sprva zelo podobni gripi, zato bolezen pogosto ostane neprepoznana. Scholz opisuje primer mladega tekača v ZDA, ki so ga zaradi gripi podobnih znakov poslali domov, ne da bi pomislili na kugo. Moški je zaradi bolezni umrl.
Čeprav so učinkoviti antibiotiki danes na voljo, prve žrtve ob posameznih izbruhih pogosto umrejo prav zato, ker bolezni ne prepoznajo dovolj zgodaj. Dodatna težava je dostopnost zdravljenja. Na Madagaskarju lahko dostava antibiotikov do oddaljenih območij traja več dni, bolniki s pljučno kugo pa brez zdravljenja po pojavu prvih simptomov običajno živijo le še približno 48 ur.
Nam grozi pandemija?
Strokovnjaki menijo, da je nova svetovna pandemija kuge zelo malo verjetna. Bakterija se namreč ne širi tako učinkovito kot virusi, denimo SARS ali covid-19, sodobna medicina pa omogoča hitro diagnostiko in učinkovito zdravljenje.
Raziskovalci sicer opozarjajo, da bi bilo tveganje povsem drugačno, če bi bila bakterija gensko spremenjena in uporabljena kot biološko orožje. Prav zato razvijajo diagnostične metode, s katerimi lahko hitro ugotovijo, za kateri sev bakterije gre in ali je naravnega izvora ali morebiti laboratorijsko spremenjen.
Možnost, da bi popotniki kugo ponovno prinesli v Evropo in sprožili pandemijo, po ocenah strokovnjakov sicer obstaja, vendar naj bi bila zelo majhna.
