Začnimo z osebno zgodbo. Po zdaj že skoraj treh desetletjih vozniških izkušenj in kmalu (po »moji uri«, kot bi rekel legendarni Ivo Milovanovič, se bo to zgodilo enkrat februarja prihodnje leto) več kot 1000 avtomobilih, ki smo jih (in jih nekaj malega še bomo) vozili, nas je pred kratkim ujel prvič. Merilnik hitrosti. Radar. Tisti pravi, policijski. Med vožnjo na letališče v Gradcu smo cesto zaradi standardne gneče na štajerski avtocesti zapustili pred Tepanjem, ko sta nas ustavila sicer prijazna policist in policistka, pa smo bili prepričani, da gre le za rutinsko kontrolo. A nekje pred tem smo za 20 kilometrov na uro prekoračili omejitev in sledila je kazen. In ker prve ne pozabiš nikoli, si bomo seveda od vse množice avtomobilov tistega, s katerim se nam je to zgodilo, zapomnili za vse čase. To pa je bila električna mazda 6e.
Da, zaradi opisanega bo ta spomin zagotovo vselej vsaj malce grenak, pa čeprav je krivda seveda izključno naša. Ne nazadnje nas je avto na to, da vozimo prehitro, tudi jasno in glasno opozoril. Kot je med našim druženjem opozarjal še na marsikaj drugega, na avtocesti sunkovito poravnaval smer vožnje, takoj ko smo se približali zarisanim črtam, nam »težil«, da smo utrujeni in naj si spočijemo, takoj ko smo malce pomežiknili … Skratka, mazda 6e ima zares občutljive sisteme, za marsikateri okus preveč, kot je enostavno preveč tudi digitalizirana, da smo morali, ko je začelo kapljati, na primer celo vklop brisalcev iskati v meniju velikega, za dotik občutljivega zaslona. Kdo ve, morda pa je tudi to krivo, da smo nehote prekoračili hitrost, saj smo bili z glavo očitno drugje …
Morda pa so bile krive druge stvari, ki so nam druženje s tem avtomobilom precej bolj posladkale. In odpravile začetni grenak priokus. Denimo to, da je avtomobil tako dobro zvočno izoliran, da se počutite, kot bi imeli v ušesih slušalke, ki zadušijo zvok iz okolice; res je, električni avtomobili so tihi, a doživetje z mazdo 6e je enostavno »next level«, kot bi rekla mladina – na drugi, svoji ravni. Ali pa to, da se voznik v izjemno udobnih sedežih počuti kot v kakšnem salonu za spa, k čemur še pripomore lepa in izjemno kakovostna potniška kabina. Pa to, da je vožnja izjemno udobna, kot bi lebdeli nad cesto. Skratka, ko se navadiš na preveč zapleteno upravljanje vseh nastavitev, je izkušnja s tem avtom zares izjemna. Sploh, ker se tudi sicer manjša baterija od dveh, ki sta na voljo, s kapaciteto 68,8 kilovatne ure, izkaže za dovolj zmogljivo, da tudi na avtocesti zlahka prevozite okoli 400 kilometrov. Po mestu pa jasno bistveno več. In še polni se lahko zelo hitro, hitreje kot sicer na papirju zmogljivejša.
Res je, da je k odličnemu občutku zagotovo pripomoglo dejstvo, da je bila testna mazda 6e opremljena tako bogato, kot je le mogoče, s čimer je tudi njena cena malce višja, a vseeno korektna. In da, seveda nam je jasno, da je omenjena jeza na upravljanje vsega prek zaslona posledica tega, da je mazda 6e avtomobil, ki je nastal na podlagi kitajskega deepala SL03 oziroma sodelovanja med Mazdo in podjetjem Changan Automobile. A mazda 6e je enostavno predober avto, da bi se to vseskozi tako zelo poudarjalo.
