Sedeminšestdesetletna Miryam iz mesta Armenia v osrednji Kolumbiji je svojo radovednost po lastnih besedah spremenila v donosen posel. Več let naj bi spremljala dogajanje v soseski, zbirala informacije o zasebnem življenju tamkajšnjih prebivalcev in jih nato prodajala vsem, ki so bili pripravljeni plačati.
Njena delovna oprema ni bila posebej zahtevna. Potrebovala je stol pred hišo, zvezek, pisalo ter dovolj časa in pozornosti. Vsako jutro naj bi se namestila pred svojim domom in opazovala, kdo prihaja, kdo odhaja, kdo se s kom prepira in kdo se na skrivaj sestaja.
V zvezek je zapisovala družinske spore, ljubezenske afere, zamere in druge skrivnosti. Kot je povedala, se ni zanašala le na spomin, temveč je beležila imena, datume in ure, pri nekaterih zgodbah pa naj bi zbirala tudi fotografije.
»Lahko se pogovarjam z vami, moja ušesa pa so še vedno pozorna na to, kaj govorijo tukaj in kaj se dogaja tam,« je pojasnila svoj način dela. O sebi pravi, da je poklicna opravljivka, ki ne širi izmišljenih zgodb, ampak prodaja le informacije, za katere ima dokaze.
Cena je odvisna od sočnosti zgodbe
Ko je ugotovila, da dogajanje za sosednjimi vrati zanima tudi druge prebivalce četrti, je začela informacije zaračunavati. Za običajno govorico je zahtevala 5000 kolumbijskih pesov oziroma približno en evro, nekoliko bolj sočne zgodbe pa so stale 10.000 pesov oziroma dobra dva evra.
Pri občutljivejših skrivnostih je bila cena bistveno višja. Najdražje so bile po njenih besedah informacije o nezvestobi, saj so bili ljudje pripravljeni plačati ne le za razkritje, temveč tudi za molk.
Za najdonosnejšo zgodbo naj bi prejela 700.000 kolumbijskih pesov oziroma več kot 150 evrov. Šlo naj bi za moškega z družino, ki je imel skrivno ljubezensko razmerje. Ker se je bal, da bi razkritje uničilo njegov zakon, naj bi Miryam plačal, da skrivnost zadrži zase.
Povedala je tudi, da je včasih zaslužila na obeh straneh iste zgodbe. Ena od vpletenih oseb ji je plačala, da bi molčala, nato pa naj bi denar za isto uslugo dobila še od druge. Tako je posamezna skrivnost ostala skrita, njen zaslužek pa se je podvojil.
Zgradila je mrežo obveščevalk
Miryam naj pri zbiranju govoric ne bi delovala sama. Ko je morala od doma, jo je nadomeščala teta, ki je spremljala dogajanje in si zapisovala pomembne podrobnosti. Za koristne informacije je plačevala tudi drugim ženskam iz soseske ter tako ustvarila pravo malo mrežo obveščevalk.
Zbrane podatke je urejala v zvezku in na tabli s fotografijami domnevnih akterjev posameznih zgodb. Ko jo je kdo vprašal, kaj se je zgodilo v bližini, je lahko hitro preverila svoje zapiske in ponudila odgovor – seveda proti plačilu.
V posnetku je pokazala tudi posodo, polno bankovcev in kovancev, v kateri naj bi bil njen tedenski zaslužek. Trdi, da si je z leti prodajanja sosedskih skrivnosti kupila dve hiši.
Čeprav nekateri prebivalci nad njenim početjem menda niso navdušeni, zanimanja za njene informacije ne zmanjka. Miryam se je zato razglasila za kraljico govoric, drugim ljubiteljem opravljanja pa sporoča, da je mogoče dobro zaslužiti tudi s poslušanjem – dokler svojega posla ne začnejo opravljati v njeni soseski.