Avgust, pravzaprav že julij pred 30 leti je bil za športne navijače vesel mesec. Srebrno medaljo na olimpijskih igrah v ameriški Atlanti sta osvojila Andraž Vehovar (28. julija 1996), prehitel ga je le Nemec Oliver Fix, in Brigita Bukovec (31. julija 1996); šele fotofiniš je ugotovil, da je bila boljša švedska Rusinja Ludmila Engquist. Enajstega avgusta, ko sta se športnika vrnila v domovino, se je na uspehe odzval tudi Nedeljski dnevnik in se lotil dvojnega intervjuja. S kanuistom Andražem Vehovarjem in atletinjo Brigito Bukovec se je pogovarjal Boštjan Istenič in izvedel nekaj slastnih podrobnosti.
Tudi to, da je bil v našem taboru pripravljen šampanjec za Brigito Bukovec, za Vehovarja pa samo vino. Jasno, presenečenje je bilo veliko, tudi za vsega vajene športne strokovnjake. In kaj sta storila, ko sta izvedela, da sta nosilca medalj? Bukovčeva je najprej pogledala, ali je njen trener na tribuni (od silnega navdušenja) še živ. Zdelo se ji je, da je, a časa za oživljanje tako ali tako ne bi bilo, ker je morala teči častni krog. Pri Vehovarju je bilo lažje, ker je zgolj čakal, da se tekmovalci spustijo po progi za njim, potem pa je počasi ugotavljal, da ima kolajno.
Naš novinar je še vprašal, ali bi si srebrna športnika želela živeti v Združenih državah. Bukovčeva je odgovorila, da niti približno in da bi razen v Sloveniji morda lahko živela le še v Monte Carlu ali v švicarski Lozani. Vehovar, ki je nekoč študiral v ZDA, je priznal, da je ves čas poslušal, da so Združene države obljubljena dežela, a je vsem govoril, naj pridejo v Slovenijo, da vidijo, kako lepo je pri nas.
Mimogrede, v sedanjem času Brigita Bukovec dejansko živi v Švici, Andraž Vehovar pa je letos postal predsednik Kolesarske zveze Slovenije.
