Pred skoraj stotimi leti je ruski biolog Ilja Ivanov začel enega najbolj spornih preizkusov v moderni znanosti. Poskusil je ustvariti hibrida med človekom in opico. Njegov cilj je bil najti neizpodbiten biološki dokaz za Darwinovo teorijo evolucije in s tem zadati udarec verskim prepričanjem. Eksperimenti so se na koncu izjalovili, je nedavno pisal portal Popular Science.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bil svet ujet v kulturni boj glede izvora človeka. V ZDA so sodili učiteljem, ki so poučevali evolucijo, medtem ko je Sovjetska zveza iskala načine za širjenje bolj znanstvene razlage. V tem ozračju je Ivanov dobil nalogo, da dokaže neposredno biološko povezavo med vrstami.
Leta 1926 je znanstvenik odpotoval v Francosko Gvinejo (današnjo Gvinejo). Njegova prva metoda je obsegala umetno oploditev samic šimpanzov s človeško spermo. Ko to ni prineslo rezultatov, je Ivanov menda nameraval pod pretvezo rutinskih zdravniških pregledov z opičjo spermo oploditi ženske. Te namere mu ni uspelo uresničiti.
Po neuspehu v Afriki se je Ivanov z nekaj preživelimi opicami vrnil v domovino. V raziskovalnem centru ob Črnem morju mu je celo uspelo rekrutirati pet prostovoljk, ki so privolile v oploditev z opičjim semenom. Eksperiment je preprečila smrt še zadnjega preživelega orangutana v laboratoriju.
Z današnjega vidika so poskusi Ivanova nekaj neverjetnega in močno spornega. Toda njegovi časi so bili povsem drugačni.
Danes ocenjujejo, da je človeško-opičji hibrid sicer teoretično mogoč, vendar zaradi šestih milijonov let ločenega evolucijskega razvoja skrajno malo verjeten.
Kljub zloglasnosti teh zgodovinskih poskusov pa hibridizacija sama po sebi v naravi ni redek ali nujno škodljiv pojav. Genetsko križanje je prisotno pri približno desetih odstotkih živalskih in četrtini rastlinskih vrst. Hibridi, kot so komercialne banane brez semen ali ligri (križanci med levom in tigrom), so splošno znani.
Še več, genetski dokazi kažejo, da so se sodobni ljudje (Homo sapiens) pred več deset tisoč leti uspešno parili z neandertalci. Kot ugotavlja znanost, hibridizacija deluje podobno kot mutacije. Pogosto je neuspešna, včasih pa ustvari nove genske kombinacije, ki vrstam pomagajo pri evolucijskem prilagajanju in preživetju.
