Po prizorišču nas je popeljal predsednik Turističnega društva Bašelj Urban Roblek. Društvo letos praznuje 57 let, kmečki praznik pa je bil izveden že 39. leto. Vmes je sicer zaradi višje sile nekajkrat odpadel, zato se prihodnje leto obeta prav posebna, 40. izvedba.
Od pohodov na Lovrenc do domačih dobrot
Ena od posebnosti bašeljskega praznika se skriva že v njegovem uvodu. Člani in drugi pohodniki vse leto zbirajo vzpone na bližnji Sveti Lovrenc. Šteje se vsak posamezen vzpon, pohodnik pa se lahko na vrh odpravi po različnih poteh in tudi večkrat. Število pohodov, ki jih mora zbrati posameznik, je povezano z leti delovanja društva. Letos so tako razglasili tiste, ki so se na Lovrenc odpravili vsaj 57-krat. Med njimi sta bili tudi mladi dekleti, ki sta se na Lovrenc letos povzpeli več kot 57-krat. Za njiju hoja v hrib ni tekmovanje, ampak predvsem prijetno druženje in način, kako po službi ali šoli odložiti vsakodnevne skrbi.
»Lahko greš s prijatelji, lahko greš sam,« sta pojasnili Ira Zorman in Klavdija Rakovec. Včasih je obisk Lovrenca, kot sta se pošalili, tudi nekakšen »klepet ob kavici«. Na vrhu je koča, ob njej pa knjiga, v katero se pohodniki vpišejo. Koča je ob koncih tedna praviloma odprta, zato je vzpon mogoče združiti tudi s kratkim postankom.
Na prazniku pa je bilo mogoče precej bolj konkretno potešiti lakoto. Na mizah so se vrstile domače jedi, ki jih danes marsikje ni več mogoče dobiti. Ajdovi žganci s kislim mlekom, orehovi štruklji, sladki štruklji, masovnik in druge tradicionalne dobrote so eden glavnih razlogov, da se obiskovalci vračajo. »Ljudje pridejo sem prvenstveno na te domače jedi, ki jih drugje v gostilnah oziroma kjer koli sploh ni mogoče dobiti,« pravi Roblek. Meso, ki je bilo nekoč pomemben del ponudbe, so v zadnjih letih nekoliko umaknili. »A vseeno ga nekaj mora biti,« se je ob tem pošalil sogovornik, predvsem zaradi tistih bolj klasičnih jedcev.
Skrivnost bašeljskih dobrot in recept za tradicijo
Med najbolj zanimivimi prizori je bila tudi priprava domačih flancatov. Majda Rakovec je razkrila, da je osnovni recept precej preprost: moka, voda, mleko in kvas. Seveda pa količine ostajajo družinska skrivnost. »Recept ima vedno skrivnost,« je povedala in se nasmehnila. Pri takšnih jedeh je namreč pogosto prav tisto, česar recept ne pove, tisto, kar naredi razliko.
Posebno mesto imajo tudi posmodulje, nekakšne bašeljske sorodnice pice. Osnova je kvašeno testo, na katerem se znajdejo različni dodatki, od smetane in ocvirkov do skute in drugih sestavin. Za njihovo pripravo je tudi letos skrbela ekipa Rakovec s Karlom Rakovcem na čelu. »Rakovec ekipa ima čez pice pa posmodulje,« je povedal Roblek, medtem ko so obiskovalci lahko spremljali pripravo.
Svoje dobrote je predstavljala tudi kmetija Pod Storžičem, ki se ukvarja s predelavo mleka. Andreja Markič je pojasnila, da njihovi mlečni izdelki nastajajo doma, obiskovalci pa se lahko na izletniški kmetiji ustavijo tudi med letom. Poleti je, kot pravi, precej živahno. Na kmetijo in po njihove izdelke pridejo tudi turisti, vse več pa je ljudi, ki zaradi višjih cen v trgovinah poskušajo mlečne izdelke pripravljati doma.
Od zrna do kruha in znanja, ki ostaja
Letošnja osrednja tema prikazov je bila »od žita do kruha«. Pri tem niso želeli zgolj pokazati starih predmetov, ampak celoten postopek, kot so ga nekoč poznali na podeželju. Pšenico so že v začetku junija v Bašlju poželi na star način. »Cela vas se je dobila, zbrali smo se z vozom, srpi, kosami in to lepo na star način poželi,« je povedal Luka Roblek. Snope so povezali, posušili in jih pripeljali na prizorišče praznika. Tam je sledilo mlatenje s cepci, čiščenje zrnja z lesenim pajkljem, nato pa še prikaz dela z mlatilnico. Na koncu so pšenico zmleli v moko in iz nje pripravili testo ter kruh. Pri tem so pokazali tudi stabilni motor, ki poganja star mlin.
Za prikaze sta bila letos zadolžena Luka Roblek in Marjan Markul, pri pripravi pa sodeluje še vrsta domačinov in gostov z opremo. In prav tu se pokaže ena najlepših posebnosti bašeljskega društva. Ekipa Turističnega društva Bašelj je izredno mlada in zagnana, vendar pri pripravi praznika zavestno išče znanje starejših. Ti niso le gledalci, ampak učitelji, ki mlajšim pokažejo, kako so nekoč posamezna opravila dejansko potekala.
»Povabimo tudi starejše može pa žene, ki na nas malo pogledajo in povejo, kako je to dejansko potekalo, tako iz lastnih izkušenj,« je povedal Luka Roblek. In prav takšno prenašanje znanja je morda največja vrednost praznika. Stara oprema sama po sebi ne pomeni veliko, če nihče več ne zna z njo delati. V Bašlju pa se trudijo, da bi se znanje prenašalo naprej.
