Če nočno nebo opazujemo skozi teleskop, se zdi vesolje kot neskončno, mirno morje svetlobe in teme. Toda to je optična iluzija, ki jo omogoča naša zaščitna atmosfera. Resničnost onkraj stotih kilometrov višine je absolutno in neizprosno sovražna vsemu, kar je biološkega. Vesolje ne pozna milosti. Ne zanima ga politični sistem, ne zanima ga pogum pilotov in ne zanima ga, katera zastava je naslikana na zunanjosti jeklenega trupa. Ko se pretrga tanka ločnica med življenjem in vakuumom, nastopi smrt – brutalna, hitra in pogosto strašljiva.
Tekma za Luno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila gnana s tistim, kar so ameriški inženirji poimenovali »go fever«, mrzlica izstrelitve. To je bila patološka obsedenost z roki, politični diktat, da je treba nasprotnika prehiteti za vsako ceno. V tej naglici so briljantni umi na obeh straneh železne zavese začeli spregledovati osnovna varnostna pravila. Človek v kapsuli je postal drugotnega pomena. Pomemben je bil izključno datum izstrelitve.
Ogenj na ploščadi 34
Januarja 1967 so bile Združene države Amerike optimistične. Projekt Gemini je bil uspešno zaključen, program Apollo, ki naj bi Američane ponesel na Luno do konca desetletja, je bil v polnem teku. Na lansirni ploščadi 34 v Cape Kennedyju je stala orjaška raketa saturn, na njenem vrhu pa komandni modul Apollo 1. V njem so 27. januarja rutinski preizkus sistemov izvajali trije elitni astronavti: poveljnik Gus Grissom, prvi Američan, ki se je sprehajal po vesolju, Ed White, in novinec Roger Chaffee.
Kapsula je bila inženirska nočna mora. Znotraj nje je bilo na desetine kilometrov prepletenih električnih kablov, vse površine pa so bile prelepljene z najlonom in trakovi z ježki, da bi astronavti v breztežnosti lažje pritrjevali predmete. Toda tisto, kar je kapsulo spremenilo v peklensko past, je bila Nasina odločitev o atmosferi. Da bi zmanjšali težo plovila, so se inženirji odločili, da v kabino ne bodo črpali mešanice dušika in kisika (kot je v zraku, ki ga dihamo), temveč stoodstotni, čisti kisik, pod pritiskom, višjim od zunanjega. V čistem kisiku pa vsaka, še tako nedolžna stvar – celo aluminij in najlon – postane visoko eksplozivna vžigalna vrvica.
Testiranje tistega dne je potekalo slabo. Komunikacijske linije so bile polne statike. Grissom je bil besen in je v mikrofon zavpil: »Kako hudiča bomo prišli na Luno, če se ne moremo pogovarjati med dvema zgradbama tukaj na Zemlji?« Ob 18.31 so monitorji v nadzorni sobi zaznali nenaden padec napetosti. Preskočila je iskra. Iskra pa v stoodstotnem kisiku ne ugasne. V trenutku se spremeni v bel, slepeč plamen. Prek radia je zadonel prestrašen glas, verjetno Chaffeejev: »Ogenj! Ogenj v pilotski kabini!«
Sledilo je 17 sekund absolutne groze. Kamere, usmerjene v majhno okno kapsule, so ujele silhueto Eda Whita, kako obupano sega po ročici vrat. Vendar so inženirji zasnovali vrata tako, da se odpirajo navznoter. Zaradi naraščajočega tlaka in ognja v kabini je bilo ta vrata fizično nemogoče odpreti. Pritisk jih je zatesnil z močjo več ton. Astronavti so bili živi sežgani in zadušeni v plovilu, medtem ko so tehniki na zunanji strani ploščadi obupano, z golimi rokami in v oblaku strupenega dima, poskušali odpreti loputo. Ko jim je po petih minutah končno uspelo, je bilo prepozno. Najboljši ameriški piloti so umrli med rutinskim testom na Zemlji, ne da bi se sploh odlepili od tal. Nasa je doživela zlom, njen ponos je bil zravnan z zemljo.
Smrt in prijateljstvo
Toda vesolje ni prizanašalo niti drugi strani. Če je bila ameriška tragedija posledica inženirske arogance, je bila sovjetska tragedija, ki se je zgodila samo tri mesece kasneje, aprila 1967, posledica surove, neizprosne politike.
V Kremlju so se pripravljali na praznovanje 50. obletnice oktobrske revolucije. Sovjetski voditelj Leonid Brežnjev je pričakoval tehnološki spektakel, ki bi poudaril superiornost sovjetskega sistema. V vesolje naj poletita dve novi, eksperimentalni plovili Sojuz, se v orbiti združita, kozmonavti pa bi nato izvedli prestop iz enega plovila v drugo, so snovali načrt.
Težava je bila v tem, da plovilo Sojuz ni bilo pripravljeno. Na testiranjih brez posadke so plovila rotirala zunaj nadzora, odpovedovali so sistemi za orientacijo in toplotni ščiti. Inženirji in tehniki na kozmodromu so v uradnem poročilu popisali več kot 200 resnih tehničnih nepravilnosti. Plovilo je bilo smrtna past. Na misijo Sojuz 1 je bil dodeljen veteran Vladimir Komarov, briljanten inženir in miren vizionar. Njegov namestnik oziroma rezervni pilot pa ni bil nihče drug kot narodni junak Jurij Gagarin.
Komarov je vedel, da če poleti, bo verjetno umrl. Gagarin je prav tako vedel, v kako obupnem stanju je plovilo. Ker je imel izjemen vpliv, je spisal poročilo na desetih straneh, v katerem je prosil politike, naj polet preložijo. Njegovo pismo je bilo prezrto.
Prijatelji so Komarovu svetovali, naj zavrne polet. Vendar je, tako pravi zgodba, on zavrnil njih, menda s solzami v očeh, in izrekel besede, ki še danes odzvanjajo kot izraz njegove plemenitosti: »Če tega poleta ne opravim jaz, bodo tja gor poslali mojega namestnika. To je Jurij. Če ne grem, bo umrl on. In jaz moram poskrbeti za to, da Jurij živi.«
Dne 23. aprila 1967 je Sojuz 1 poletel. Kmalu po dosegu orbite se je začela nočna mora. Levi solarni panel se ni odprl, kar je plovilo pustilo brez elektrike. Komunikacijski sistemi so prekinjali, orientacijski senzorji so odpovedali. Komarov se je v ledeni in temačni kapsuli nekontrolirano vrtel. Polet drugega Sojuza so posledično odpovedali. Komarov je bil sam.
Kljub obupnim okoliščinam mu je z nadčloveškim naporom in popolnim ročnim upravljanjem uspelo plovilo usmeriti v atmosfero. Zdelo se je, da se bo zgodil čudež. Kapsula je preživela ognjeni vstop v atmosfero. Na višini 7000 metrov se je sprožil mehanizem padala, vendar se je padalo zagozdilo in ostalo v posodi, medtem ko se je rezervno padalo zapletlo.
Sojuz 1 je kot dvotonska meteoritska krogla treščil v stepo.
Komarov je menda pred poletom izrazil zadnjo željo: če se ubije, zahteva državni pogreb z odprto krsto. Njegova zahteva je bila izpolnjena. Fotografija visokih sovjetskih uradnikov, ki stojijo ob odprti krsti, v kateri na svileni blazini leži neprepoznaven, zoglenel kupček. O pristnosti fotografije razpravljajo, toda tudi če je izmišljotina, vendarle predstavlja najbolj brutalen, srhljiv in odkriti spomenik vesoljski tekmi.
Gagarin smrti prijatelja ni nikoli prebolel. Do konca svojega (kratkega) življenja je čutil uničujočo krivdo preživelega.
Tišina v orbiti
Smrt v ognju na ploščadi in strmoglavljenje ob odpovedi padala sta bila strašni, toda po svoje razumljivi nesreči, povezani z zemeljskimi silami. Leta 1971 pa je vesolje prvič, v najčistejši obliki, ubijalo s svojim primarnim orožjem – vakuumom.
Junija 1971 so trije sovjetski kozmonavti (Dobrovolski, Volkov in Pacajev) pisali zgodovino. Uspešno so se združili s prvo vesoljsko postajo v zgodovini človeštva, Saljut 1, in v njej preživeli rekordnih 22 dni. Bili so junaki. Ko so se konec junija vračali domov v kapsuli Sojuz 11, je bil postopek rutinski. Prebili so se skozi atmosfero, padalo se je odprlo pravočasno in kapsula je mehko pristala v kazahstanski stepi. Reševalne helikopterske ekipe so bile navdušene. Plovilo je bilo na zunaj videti nedotaknjeno.
Ko je reševalna ekipa pritekla do kapsule, so potrkali na trup. Nič. Nobenega odziva. Odprli so zunanja vrata in pogledali v notranjost. Vsi trije kozmonavti so mirno sedeli na svojih sedežih. Zdelo se je, da spijo. Na njihovih obrazih celo ni bilo izrazov panike. Toda ko so se jim približali, so opazili, da imajo moški temno modre obraze, iz nosov in ušes pa jim je polzela kri. Bili so mrtvi.
Preiskava je razkrila srhljivo resnico. Ko se je tik pred vstopom v atmosfero, na višini 168 kilometrov, servisni modul ločil od povratne kapsule z eksplozivnimi vijaki, je udarec povzročil, da se je predčasno odprl ventil za izenačevanje zračnega tlaka (ki bi se moral odpreti šele na nekaj tisoč metrih višine).
Atmosfera v majhni kabini je v brezzračni prostor začela uhajati z oglušujočim sikanjem. V samo 112 sekundah je kapsula postala popoln vakuum. Avtopsije in rekonstrukcije so pokazale, kaj se je dogajalo. Zrak iz njihovih pljuč je dobesedno izbruhnil skozi usta. Bobniči so jim počili. Tekočine v njihovih telesih – kri in slina – so zaradi pomanjkanja zunanjega tlaka pri telesni temperaturi začele vreti.
Pacajev se je v zadnjih sekundah zavesti poskušal rešiti. Našli so ga z odpetimi varnostnimi pasovi, kako s prsti obupano poskuša ročno zavrteti in zapreti ventil. Da bi ga zaprl, bi potreboval minuto. Zavest je zaradi pomanjkanja kisika izgubil v 15 sekundah. Zadušili so se v grozljivi tišini, 168 kilometrov nad domom, medtem ko je plovilo na avtopilotu mehko pristalo brez njih. Po tej tragediji kozmonavti in astronavti nikoli več niso leteli skozi atmosfero brez oblečenih tlačnih skafandrov.
