Nakupovalna središča v obliki, kot jih poznamo danes, so se prvič pojavila v Združenih državah Amerike leta 1956. Bila so znotraj zelo velikih oglatih stavb, ki so bile namerno brez oken, pomenila pa so začetek nove dobe nakupovanja, ki v veliki meri še vedno traja. Strategija je bila premišljena, detajli pa so se začeli že pri načrtovanju preproste arhitekture v obliki škatle za čevlje.
To so bili po eni strani ukrepi za varčevanje pri stroških za upravnike, na obiskovalce pa so vplivali tako, da so več zapravljali. Z nenaravno svetlo umetno razsvetljavo so namreč skušal ustvariti okolje, kjer sonce nikoli ne zaide. Na tak način so obiskovalci v nakupovalnem centru ostali dlje, kot so predvidevali, in porabili več, kot bi želeli.
Brez oken izgubimo občutek za čas
Še en razlog, zakaj se nakupovalna središča izogibajo postavljanju izložb, je povezan s trženjem izdelkov, je za CNN povedal Burt Flickinger, strokovnjak za trgovino na drobno in direktor svetovalnega podjetja Strategic Resource Group.
Manj oken in več sten, je pojasnil, pomeni več prostora za trgovce, da namestijo več polic in obešalnikov ter tako povečajo prodajo na kvadratni meter trgovine namesto dolgočasnega pogleda na parkirišče nakupovalnega centra. A najbolj premeten razlog, zakaj nakupovalni centri omejujejo število oken, je morda ta, da kupci izgubijo občutek za čas.
»Brez oken kupci ne vidijo, da se bliža nevihta. Nakupovanje brez oken ustvarja okolje za potrošnjo brez motenj,« je dejal Flickinger. »Ko imajo ljudje občutek brezčasnosti in udobja, družine porabijo več, saj se lahko osredotočijo izključno na nakupe in doživetje v takšnem središču.«