Zgodbe o poti v vesolje preprosto ni mogoče razumeti brez zgodbe o Wernherju von Braunu. Rekli smo, da je nemška vojska mlademu Wernherju ponudila neomejeno podporo za uresničitev njegovih sanj. Izdelati je hotel raketo.
Niti trenil ni, ko so mu to omenili. Brez oklevanja je sprejel ponudbo, oblekel vojaško suknjo in se pridružil vojski, kasneje pa – ko je bilo to politično oportuno – brez ugovorov vstopil med naciste oziroma v stranko NSDAP. Pridobil si je visok častniški čin sturmbannführer (major) v zloglasni SS. To je bil tisti pravi Faustovski pakt vesoljske dobe. Kot je kasneje, ko je že živel v ZDA, dejal z rahlim ciničnim nasmeškom: »Moj cilj so bile zvezde. Toda da bi jih dosegel, sem moral včasih uporabiti stopnice tistih, ki so imeli denar.« To pa niso bile običajne stopnice. Zgrajene so bile iz trupel.
Nemška vojska je na obali Baltskega morja, blizu vasice Peenemünde, zgradila tehnološko najbolj napreden vojaški kompleks tistega časa. Na tisoče inženirjev, tehnikov in znanstvenikov se je v popolni tajnosti posvetilo enemu samemu cilju: zgraditi raketni izstrelek, ki bo zmogel preleteti tristokilometrsko razdaljo z natančnostjo nekaj sto metrov.
Skok za pol stoletja
Projekt, ki je stal tretji rajh skoraj toliko kot Američane zloglasni projekt Manhattan, ki je pripeljal do razvoja atomske bombe, je bil inženirsko gledano skok za pol stoletja naprej. Von Braunova ekipa, ki jo je vojaško usmerjal general Dornberger, je morala izumiti tehnologije, ki do takrat niso obstajale. Rešiti so morali problem hlajenja motorja pri temperaturah več kot 2500 stopinj Celzija: ledeno hladno gorivo (etanol in tekoči kisik) so pred sežigom speljali okoli sten izpušne šobe, da so preprečili taljenje jekla.
Morali so ustvariti turbinske črpalke, ki so v nekaj sekundah v motor potisnile stotine litrov goriva, pri tem pa so uporabili tehnologijo iz industrijskih gasilskih črpalk. Izmisliti so si morali napredne žiroskope za avtonomno vodenje rakete brez pilota, saj GPS, s pomočjo katerega se rakete danes usmerjajo, seveda ni bilo.
Pisal se je 3. oktober 1942. Von Braun in njegovi kolegi so iz varnega bunkerja v Peenemündeju s premočenimi dlanmi opazovali izstrelitveno ploščad. Številni prejšnji poskusi so se končali z eksplozijo in dežjem gorečih kovinskih delcev. Toda tistega dne se je agregat 4 (A-4), dvanajst metrov visoka črno-bela silhueta, ob glušečem rohnenju, ki je treslo kosti v prsih, veličastno dvignil z obale. Pospeševal je proti nebu, prebil zvočni zid in se povzpel na neverjetno višino 84,5 kilometra (na meji današnje Karmanove linije, ki predstavlja mejo med Zemljino atmosfero in vesoljem), preden je po paraboli padel v Baltsko morje.
To je bilo zmagoslavje. Zvečer so v vojaški menzi tekli potoki šampanjca. General Dornberger je nazdravil z zdravico: »Danes se je rodila doba vesoljskih poletov.«
Wernher von Braun pa je med trkanjem s kozarci sodelavcem menda zaupal tisto slavno, srhljivo ironično misel: »Naša raketa je delovala popolno. Edina napaka je bila, da je pristala na napačnem planetu.«
Toda ta napačni planet ni bil le London, ki je bil kmalu zatem zasut z balističnimi raketami V-2 (kot je raketo A-4 poimenoval Hitlerjev minister za propagando Joseph Goebbels). Pravi napačni planet je bil tisti, ki so ga nacisti ustvarili pod zemljo, in tisti, s katerim je bil von Braun – kljub kasnejšemu zanikanju – intimno seznanjen.
Augusta 1943 je britansko kraljevo letalstvo RAF v napadu, znanem kot operacija Hydra, bombardiralo Peenemünde in kompleks močno poškodovalo. Nacistični vrh je dojel, da proizvodnja čudežnega orožja, od katerega so pričakovali preobrat v izgubljeni vojni, ne more biti več na površju, izpostavljena zračnim napadom.
Nadzor nad proizvodnjo raket V-2 je prevzel SS, natančneje zloglasni obergruppenführer Hans Kammler, inženir in sadist, zadolžen za gradnjo uničevalnih taborišč, kot je bil Auschwitz. Kammler se ni zanašal na civilne delavce. Odločil se je uporabiti najbolj potrošen material, kar ga je tretji rajh premogel. Sužnje.
V osrčju Nemčije
V osrčju Nemčije, v Turingiji, se dviga hrib Kohnstein. Globoko pod hribom so se v opuščenem rudniku gipsa začela dela, ki so presegala predstave Danteja Alighierija. Iz bližnjega koncentracijskega taborišča Buchenwald so v ta pekel pripeljali na tisoče taboriščnikov – vojnih ujetnikov, predvsem Rusov in Francozov, Judov ter političnih disidentov. Nastalo je taborišče Mittelbau-Dora, proizvodni kompleks, ob katerem vsakršen romantizem o raziskovanju vesolja zamrzne v žilah.
Ujetniki, oblečeni v tanke črtaste uniforme, so morali z golimi rokami in dinamitom širiti rudniške predore v ogromne dvorane, primerne za tekoče trakove. Delali so v štiriindvajseturnih izmenah, brez dnevne svetlobe. Zrak je bil tako nasičen s kamnitim prahom, amoniakom iz eksplozivov in smradom po znoju in človeških iztrebkih, da se je dalo dihati samo res plitvo.
V prvih mesecih ljudje sploh niso zapustili predorov. Spali so na vlažnih, prašnih lesenih pogradih v samem rudniku. Razsajale so griža, tuberkuloza in pljučnica. Ljudje so umirali kot muhe, njihova trupla pa so taboriščni stražarji preprosto naložili na vozove in jih zamenjali z novimi pošiljkami iz drugih taborišč.
Kontrast je bil shizofren. Na tekočih trakovih so se svetlikala aerodinamična, srebrna jeklena telesa raket V-2, v katera so bili vgrajeni najbolj prefinjene žiroskopske tehnologije 20. stoletja, kompleksna vezja in natančno stružene črpalke. To raketo, vozilo prihodnosti, pa so s krvavimi rokami, shirani do kosti in pod udarci bičev SS-ovskih stražarjev sestavljali ljudje, ki so živeli v pogojih, hujših od srednjega veka.
Kadar so stražarji koga osumili sabotaže – ujetniki so namreč pogosto namerno popuščali vijake ali uničevali spajke v upanju, da bo raketa na bojišču odpovedala –, je bila kazen usmrtitev in spektakel terorja. Saboterje so obesili. Ne na navadne vislice, temveč na masivne elektrificirane tovorne žerjave, ki so viseli nad tekočimi trakovi in so bili sicer namenjeni dvigovanju večtonskih delov rakete. Ostali ujetniki so morali, medtem ko so trupla njihovih sojetnikov visela nad njimi, neprekinjeno sestavljati von Braunove mojstrovine.
Zgodovina je dolžna ohraniti in vsakič znova izgovoriti to brutalno statistiko. Raketa V-2 je edino orožje v celotni zgodovini človeštva, katerega proizvodnja je zahtevala več življenj kot njegova bojna uporaba. Ocenjujejo, da je zaradi bolezni, mučenja in stradanja v taborišču Dora in njegovih podzemnih rovih umrlo med 15.000 in 20.000 suženjskih delavcev. Na drugi strani Rokavskega preliva in v Belgiji so rakete V-2 v bombardiranjih ubile približno 9000 civilistov in vojakov.
In Wernher von Braun? Človek, ki so ga kasneje v Ameriki slavili kot vizionarja z otroškim nasmehom, je te predore redno obiskoval. Hodil je mimo okostnjakov v črtastih uniformah in preverjal tehnično dovršenost svojih motorjev. V povojnih zaslišanjih in intervjujih je večinoma trdil, da je bil zgrožen in nemočen, da ga je celo gestapo za kratek čas zaprl, ker se je pritoževal nad prioriteto vojske pred raziskovanjem vesolja, in da bi, če bi protestiral, tudi sam končal na vislicah. Toda dejstvo ostaja, da so pred ciljem doseči zvezde vse moralne dileme odpadle. Vesolje je terjalo svoj krvavi davek.
Pomlad 1945. Tretji rajh je bil v izdihljajih, tisočletni imperij se je sesuval v prah pod gosenicami sovjetskih tankov z vzhoda in ameriških ter britanskih sil z zahoda.
Kameleon preživetja
Wernher von Braun se je ponovno izkazal kot vrhunski strateg in kameleon preživetja. Zavedal se je, da če pade v roke Sovjetom, bo verjetno končal pred strelskim vodom ali pa bo prisiljen delati v sibirskem gulagu. Američani po drugi strani morda sodijo pravično, vendar imajo tudi globoke žepe in neverjetno slo po tehnologiji. Z ožjim krogom najboljših inženirjev je sklenil načrt. Večino tehnične dokumentacije in načrtov za V-2 in prihodnje vesoljske projekte so naložili v zaboje in jih skrili – zakopali v opuščenem rudniku v gorovju Harz. Nato so si uredili ponarejene potne liste, sedli na vlak in kolesa ter se pred bližajočo Rdečo armado prebili daleč na jug, v Bavarske Alpe, kjer so počakali na Američane.
Srečanje s patruljo ameriške pehote na avstrijski meji je bilo skoraj komično. Ko so prestrašeni in prašni ameriški vojaki naleteli na skupino uhojenih in arogantnih Nemcev, je k njim stopil von Braunov mlajši brat Magnus in v polomljeni angleščini dejal: »Moje ime je Magnus von Braun. Moj brat je izumil raketo V-2. Radi bi se predali.«
Ameriški obveščevalci in vojaški vrh so bili pred moralno in strateško dilemo. Ti možje so bili nacisti. Bili so člani SS. Bili so odgovorni za smrt tisočev civilistov v Londonu in za holokavst pod zemljo v Mittelwerku. Po vseh pravilih mednarodnega prava bi morali sedeti na zatožni klopi na bližajočem se nürnberškem procesu, poleg Göringa in Speera, mnogi med njimi bi si zaslužili vislice.
Toda zavezništvo med ZDA in Sovjetsko zvezo je bilo že mrtvo in hladna vojna je neizprosno trkala na vrata. Ameriški in sovjetski obveščevalci so tekmovali, kdo bo pobral večji plen s pogorišča rajha. In največji plen od vseh je bilo inženirsko znanje iz Peenemündeja.
V strogo zaupni akciji, imenovani operacija Paperclip – ime izvira iz sponk za papir, s katerimi so na dosjeje nemških znanstvenikov pripenjali nove, prečiščene življenjepise –, so Združene države Amerike na skrivaj v državo prepeljale več kot 1600 nemških znanstvenikov in inženirjev, skupaj z njihovimi družinami.
Vojska je sistematično oprala njihove biografije. Članstvo v SS je bilo označeno kot častno in prisilno. Sodelovanje v vojnih zločinih je bilo izbrisano. Zgodovina je bila preurejena z namenom, da bi te briljantne ume rešili pred povojnim sojenjem in, kar je bilo še pomembneje, pred Sovjeti.
Življenje v Alabami
Nemško ekipo so z zaplenjenimi raketami V-2 prepeljali v Fort Bliss v Teksasu in kasneje v Huntsville v Alabami. Tam, v puščavi in na raketnih poligonih, je von Braun v miru preučeval in izboljševal svojo tehnologijo, tokrat s finančno injekcijo vojnih zmagovalcev.
Toda Američani tistega časa za potovanje v vesolje niso imeli posluha. To se jim je zdela domišljavost, nesmiselna zapravljivost davkoplačevalskega denarja. Zato je von Braun izvedel največji PR-obrat v zgodovini, kot bi rekli danes. Da bi ameriško javnost navdušil za Luno, se je v petdesetih letih povezal z Waltom Disneyjem. V slavnih epizodah televizijske serije Disneyland je nekdanji sturmbannführer v brezhibni obleki in z nasmeškom razlagal milijonom ameriških otrok, kako bodo kmalu zgradili orjaške vesoljske postaje v obliki kolesa in odleteli na Mars. Von Braun je dobro poznal delo Hermana Potočnika (ki je ustvarjal pod psevdonim Hermann Noordung), slovenskega raketnega inženirja in pionirja, po katerem so se zgledovali tako Američani kot Sovjeti in ki je že precej pred tem predvidel prav to.
