V galerijah običajno velja nenapisano pravilo, da se umetnin ne dotikamo, kaj šele da bi sedli nanje. Toda v eni izmed dvoran Muzeja sodobne umetnosti v Čikagu obiskovalce pričaka povsem drugačna izkušnja. Prostor, zasnovan kot karaoke bar z disko kroglo, odrom in džuboksom, je del razstave Dancing the Revolution: From Dancehall to Reggaetón, kjer so med eksponati tudi plastični stoli, oblazinjeni s podobo portoriškega glasbenega megazvezdnika Bad Bunnyja. Obiskovalci lahko nanje sedejo, na njih počivajo, med ogledom razstave pa celo zapojejo karaoke.
Avtorica stolov je Edra Soto, umetnica, ki že vrsto let raziskuje vsakdanje predmete, arhitekturo in vizualno identiteto Portorika ter jih pretvarja v sodobne umetniške instalacije. Njena dela pogosto izhajajo iz spominov na otroštvo in življenje na otoku. V galerijske prostore je tako umeščala ventilatorje v obliki križev, reinterpretacije značilnih kovinskih ograj, ki ločujejo hiše od ulic, ter skulpture z drobnimi odprtinami, skozi katere obiskovalci uzrejo fotografije portoriških domov.
Za Sotojevo imajo vsakdanji predmeti poseben pomen, saj presegajo zgolj svojo praktično funkcijo. Njena dela pogosto ustvarjajo meditativne in skoraj duhovne prostore, pri čemer se v zadnjih letih vse bolj naslanja na lastno katoliško vzgojo. Duhovna simbolika je zaznamovala tudi njene nedavne razstave v Muzeju sodobne umetnosti Kemper in Muzeju umetnosti v Portoriku.
Plastični stol kot simbol doma
Serija stolov z motivi Bad Bunnyja, ki jih umetnica ustvarja zadnje leto in pol, predstavlja nekoliko drugačno vrsto sodobne ikonografije. Pevec je namreč v zadnjih letih postal ena največjih svetovnih glasbenih zvezd, hkrati pa ostaja močno povezan s portoriško identiteto. Njegov album Un Verano Sin Ti je postal najbolj poslušani album v zgodovini platforme Spotify, pomembno vlogo pa je odigral tudi med množičnimi protesti leta 2019 v Portoriku, ko je aktivno podpiral demonstracije proti korupciji in odstopu guvernerja Ricarda Rossellója. Razstava v Čikagu raziskuje prav politično moč karibske glasbe in plesa, zato je Bad Bunny v njej prisoten na več ravneh – kot glasbenik, kulturni simbol in obraz sodobnega Portorika.
Edra Soto je pri ustvarjanju stolov izhajala iz podob plastičnih vrtnih stolov, ki so skoraj nepogrešljiv del portoriških domov, dvorišč in družinskih srečanj. Že pred leti je začela ustvarjati različice teh stolov, oblazinjenih s pisanimi tkaninami z motivi džungle, tigrov in tropskih podob, ki jih pogosto povezujemo s stereotipnimi predstavami o Karibih.
Namesto luksuznih materialov, značilnih za klasično tapetništvo, je uporabila poceni plastiko in tekstil, saj je želela ohraniti estetiko vsakdanjega življenja, v kateri je sama odraščala. Na neki točki se ji je zdelo skoraj preveč očitno, da bi na stole umestila obraz največjega portoriškega zvezdnika, vendar je ravno ta neposrednost postala osrednji del projekta.
Bad Bunny, protesti in umetnost popularne kulture
Posebno zanimiv preobrat je sledil po izidu Bad Bunnyjevega albuma DeBÍ TiRAR MáS FOToS, katerega naslovnico krasita dva prazna bela plastična stola. Motiv je hitro postal simbol doma, nostalgije in pripadnosti Portoriku – obenem pa je presenetljivo sovpadal z dolgoletno umetniško prakso Edre Soto.
Njeni stoli so se pojavili na več razstavah in umetniških sejmih, tudi na sejmu Expo v Čikagu, kjer so pritegnili množice obiskovalcev in medijev. Zaradi velikega zanimanja in težav pri ponovnem naročanju tkanin z motivi Bad Bunnyja pa je serija za zdaj ostala omejena. Umetnica enakih materialov namreč ne more več dobiti, deloma zaradi ogromne priljubljenosti pevca, deloma pa morda tudi zaradi avtorskih pravic. V muzeju v Čikagu so stole zato dodatno zaščitili s plastiko, da bi jih lahko obiskovalci uporabljali tudi med posebnimi večeri s karaokami, ki jih pripravljajo v sklopu razstave.
