Malce čuden naslov, ne?
Novinarka, ki vodi znano oddajo o politiki, svoje pogovore vedno konča z modro mislijo. Ne s katero od tistih, ki so jih načvekedrali gostje, te v glavnem niso iz kakšne zakladnice pameti, marveč jih izbrska iz arhiva. Jaz bom tokrat pač z modrostjo raje kar začel. Bolje je imeti vsaj lepo misel v naslovu, če se mi morebiti konec ne bo posrečil.
Pa ste sploh kdaj pomislili, o čem naši pregovori sploh govorijo? Z mojim današnjim gre takole: kratke noge pomenijo, da laž ne pride daleč in jo hitro ulovi resnica.
Lepo.
Kaj pa, če resnico v resnici lovi laž, ki jo resnica celo sama skoti?
Zadnjič sem razbil domala kristalni kozarec. Žena se je zelo zelo razhudila. Nekaj časa sem jo tolažil, potem pa sem pomislil, da bi ji napisal posebno izjavo. »Mila soproga, obljubim, da za prmej ne bom nikoli več postavil kozarca na rob mize!« In papir odnesel k notarju, da mi ga notarsko overi. Pika!
Ideja se mi je zdela zabavna. Pobrskal sem po spletu in ugotovil, da notarji z veseljem pritisnejo pečat tudi na posebne izjave, četudi so včasih malce prismuknjene. Overitev stane okoli 17 evrov.
Hm, zakaj je pa šef Resnice svojo izjavo, da se ne bo nikoli oženil z Janšo, overil na upravni enoti? Zato, ker tam stane to le tri evre. Prihranil je 14 kovancev. Špara, hkrati pa laže, češ da je izjavo »notarsko overil«. Pa saj je vseeno. Za tri ali 17 evrov namreč dobiš le potrdilo, da si v resnici res Zoran Stevanović. Nič drugega. Saj kdo bi pa hodil naokoli s takšnimi papirji, če ne on?
*
Naš narod hrani zelo veliko prisrčnih izrekov o laži. Skoraj več kot o resnici, pameti in načelnosti. Posebno radi o laganju pripovedujejo politiki. Meni je najbolj všeč vzklikanje Branka Grimsa, ki kot pionirček na proslavi vedno znova zrecitira tole domislico: »Laž je nesmrtna duša levičarjev!« Duhovito, ni kaj. Iz tega Branka še nekoč nekaj bo!
Težava je le v tem, da je izrek potvoril. V originalu se namreč glasi takole: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« V resnici jo je prvi napisal poljski filozof Kołakowski (ne Havel, kot so govorili slovenski desni modrijani).
Toda misel se je v resnici nanašala na totalitarni komunizem.
Kołakowski je bil namreč eden glavnih poljskih disidentov, ki ga je oblast leta 1968 izgnala iz države.
Slovenski desničarji so seveda komunizem predelali v »levičarje«, da lepše zveni.
*
Mimogrede: levičarje zadnje čase imenujejo tudi »komunajzarji«. Še celo v znanem filmu je to besedo kar nekajkrat omenil ata Zrnec, seveda v kontekstu zgodbe. Vsi v dvorani so se smejali.
Zato je izraz začel uporabljati tudi mladenič Žan, ki je bil v času osamosvajanja še v pleničkah. Z njim je ozmerjal celo predsednico države in nekdanjega predsednika državnega zbora.
Zanimivo. Pred leti so »lovili« tudi sodnico, ki je na neki zasebni zabavi nosila pionirsko rutico in čepico.
Pokorno priznam, da jo je nekoč nosil tudi Dore. V dvorani Tivoli je imel Tof imenitno predstavo, na kateri se je v maršalski uniformi pojavil tudi Ivo Godnič in ob splošni veselici v dvorani odigral vlogo Tita. Na mah mi je zavezal rdečo rutko. Kaj pa naj? Bi moral tožiti Josipa Broza?
Bom razmislil.
Kaj pa o levičarjih in komunajzarjih poreče Resnica? To je težko reči. Ta stranka je namreč večnadstropna kolobocija. Veste morda, kako se beseda resnica prevede v ruski jezik? Pravda! Ta ne pomeni le dejanske resnice, temveč lahko tudi pravičnost in poštenost. Pravda je bilo tudi ime uradnemu glasilu komunistične partije Sovjetske zveze. Na katero »Resnico« v resnici meri naša Resni.ca, to je vprašanje za tri evre. Torej toliko, kolikor je stala »notarsko overjena« prisega o sodelovanju z Janšo …
