Živimo v času globokih ponaredkov, »deepfakov«, kot jim rada reče današnja mladina. Umetno ustvarjene resnice in neskončnost virtualnih kopij sodobnega človeka pa nas nemara zaslepijo v prepričanju, da je naša doba vrhunec manipulacije in informacijske zmede. Toda ni povsem tako. Začenjamo večdelno serijo, v kateri bomo preiskali nekatere najbolj čudaške in zgodovinsko fascinantne verske prakse. Zakaj takšna tema? Najprej zato, da lahko nekatere današnje izkušnje postavimo v kontekst. Potem pa tudi zato, ker so prav v teh primerih in pogosto komičnih praksah skriti najbolj iskreni zapisi o človeški naravi, strahovih, ambicijah in brezmejni domišljiji. Zgodovina religije je namreč sicer res kronika suhoparne teologije, dogmatskih prepirov ali geopolitičnih vojn, toda velik del predstavlja tudi morda že malce pozabljena zmeda ljudskega vraževerja in neokrnjene človeške norosti.
Najprej se bomo posvetili sveti matematiki in trgovanju z relikvijami, ko je imel isti svetnik brez teoloških težav tri lobanje, določena mučenica sedem glav, Jezus Kristus pa več kot 30 različnih delov telesa, ki po vseh dogmatskih zakonitostih tam sploh ne bi smeli biti.
Da bi razumeli pojav, o katerem govorimo, moramo najprej razumeti vlogo relikvij v srednjeveškem in renesančnem svetu. Ta je bila simbol moči, statusa in hkrati precej donosna znamenitost. Če je katedrala posedovala kosti pomembnega svetnika, je to prineslo obisk romarjev. Ti pa so pomenili denar, za gostilničarje, obrtnike, prostitutke, prodajalce spominkov in seveda za sámo cerkveno blagajno.
Ponudba in povpraševanje
Povpraševanje po božanskih ostankih pa je sčasoma preseglo ponudbo. Vrhunec tega svetega plenjenja se je odvil v času križarske vojne leta 1204, ko so križarji namesto Jeruzalema zavzeli krščanski Bizanc. Takrat so se v zahodno Evropo zgrnile tone svetih kosti, kosov oblačil, las in prstov. Zgodil se je čudež, ki pa ni bil teološki, temveč izključno biološko-matematični. Svetniki so začeli dobivati dodatne okončine.
Preden se posvetimo anatomskim anomalijam, se moramo ustaviti pri najbolj iskani relikviji vseh časov. To je pravi križ (lignum crucis). Po legendi naj bi ga v 4. stoletju v Jeruzalemu odkrila sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Kosi tega lesa so se kmalu razširili po vsem krščanskem svetu. Ker je vsaka malo pomembnejša župnija trdila, da ima v svojem relikviariju njegovo trsko, na kateri je bil križan Jezus, so cerkveni intelektualci morali najti razlago za to očitno fizično nemogočo eksplozijo lesa.
Škof in cerkveni oče Pavlin iz Nole je v enem od pisem oblikoval genialno rešitev, ki bi jo danes lahko imenovali teorija neskončne deljivosti. Zapisal je, da ima sveti les moč neumrljivosti, kar pomeni, da se lahko neskončnokrat reže in deli, pa njegova prvotna količina ostane povsem nezmanjšana. Križ naj bi se torej pod prsti rezbarjev čudežno regeneriral.
Vendar pa vsi niso nasedli tej miselni akrobatiki. Eden najbolj uničujočih napadov na takšno prakso je prišel izpod peresa reformatorja Janeza Calvina. V svojem slovitem delu Traktat o relikvijah iz leta 1543 je z neusmiljeno logiko razgalil absurdnost te industrije. O omenjenem križu je zapisal misel: »Kratko malo, če bi zbrali vse koščke pravega križa, ki jih je mogoče najti po svetu, bi se jih nabralo toliko, da bi z njimi lahko napolnili veliko tovorno ladjo. Vendar pa evangelij priča, da ga je na Golgoto lahko nosil en sam, precej šibek človek.«
Razmnoževanje relikvij je postalo najbolj očitno pri svetnikih višjega ranga. Vzemimo za primer Janeza Krstnika. Kot vemo iz Nove zaveze, mu je kralj Herod na zahtevo Salome ukazal odsekati glavo. Po vsej logiki je bila ena sama. Vendar pa so se v srednjem veku v Evropi in na Bližnjem vzhodu pojavili vsaj trije različni kraji, ki so kategorično trdili, da posedujejo original.
Prva je bila katedrala v Amiensu v Franciji. Njihova relikvija (v resnici gre za obrazno kost brez spodnje čeljusti) naj bi v mesto prispela leta 1206, tja pa jo je prinesel francoski križar Wallon de Sarton iz izropanega Bizanca. Druga lobanja je bila v Rimu, v cerkvi San Silvestro in Capite. Tretja, ki ima nemara najdaljšo ter najbolj spoštljivo tradicijo, pa še danes počiva v impresivni mošeji Omajadov v Damasku, saj Janeza Krstnika kot preroka spoštuje tudi islam.
Kako so romarji in teologi pojasnjevali to anatomsko zmešnjavo? Večinoma z ignoranco ali z grožnjami o heretičnosti tistega, ki bi si drznil seštevati lobanje. Vendar pa je prav seštevanje rodilo eno najbolj ciničnih šal v evropski zgodovini, ki se je v različnih oblikah prenašala od renesanse naprej. Legenda pravi, da je nekega dne skeptični romar prispel v samostan v osrčju Evrope in pred seboj na oltarju zagledal kosti. Menih, ki mu je lobanjo razkazoval, je dejal: »To je glava svetega Janeza Krstnika.« Romar se je praskal po glavi in odgovoril: »Toda častiti oče, pred nekaj meseci sem bil v Italiji in tudi tam so mi pokazali veliko lobanjo Janeza Krstnika. Kako je to mogoče?« Menih pa mu je z neomajnim mirom in brez trohice sramu odgovoril: »Ah, tista v Italiji. Tisto je lobanja Janeza Krstnika, ko je bil odrasel moški. To tukaj pa je njegova lobanja, ko je bil še deček!«
Zgodba o sveti Ani
Če so te tri glave povzročale rahlo teološko zadrego, je primer svete Ane, matere Device Marije, že prerasel v fantastiko. Zgodba o njenih relikvijah je ena najbolj romantičnih v srednjeveškem kanonu. Legenda, ki jo ohranjajo različni viri, pravi, da so Jezusovi privrženci po križanju prenesli telo svete Ane v Galijo (današnjo Francijo), natančneje v mesto Apta Julia (današnji Apt). Tam naj bi ga prvi škof mesta skril v globoko podzemno kripto, da bi ga zaščitil pred preganjalci kristjanov. Stoletja so minevala, vojne so brisale spomin in tako naj bi bilo vedenje o tem, kje je, izgubljeno.
Preskočimo na konec 8. stoletja. Po lokalnem izročilu, ki je kasneje botrovalo neverjetni romarski industriji, je mesto Apt obiskal sam cesar Karel Veliki. Med slavnostno mašo, polno plemstva in zlatega sijaja, je k cesarju pristopil deček po imenu Janez (ki naj bi se rodil popolnoma gluh, nem in slep). Z roko je pokazal proti tlom in s palico začel močno udarjati po oltarnih stopnicah. Cesar je bil nad to prekinitvijo tako osupel, da je ukazal, naj začnejo kopati. Odstranili so kamne in odkrili starodavna vrata, za njimi prašen hodnik, za njim pa podzemno kripto. Ko so se približali skrivnostni niši, iz katere je naenkrat zavel močan vonj po orientalskem balzamu, naj bi deček nenadoma spregledal, zaslišal in spregovoril prve besede v življenju: »Tukaj leži telo svete Ane, matere Device Marije!«
Telo je bilo uradno najdeno in Apt je čez noč postal eno najpomembnejših romarskih središč v Evropi. Vse bi bilo še v najlepšem redu, če se ne bi leta 1204, znova v nečastnem in krvavem kontekstu četrte križarske vojne ter padca Bizanca, na prizorišču pojavila povsem nova glava. Grof Ludvik iz Bloisa naj bi iz ruševin prinesel še eno lobanjo svete Ane in njegova vdova, Catharina du Clermont-en-Beauvaisis, jo je s ponosom podarila mogočni katedrali v Chartresu. Ta je že tako veljala za glavno središče marijanskega kulta in je to dragoceno donacijo seveda sprejela z odprtimi rokami. Njihov uradni nekrolog je tedaj z evforijo zapisal, da je bila »glava matere z velikim veseljem sprejeta v cerkvi njene hčere«.
S tem pa se inflacija glav ni končala. Relikvije so se na trgu množile in lobanja svete Ane se je naenkrat znašla še v Bologni, v mestu Düren v Nemčiji ter v cerkvah po Evropi. Ko so nekaj stoletij kasneje na vrhuncu te morbidne bizarnosti naredili popise, je izpadlo, da je Evropa posejana z glavami Jezusove babice. Na podlagi cerkvene avtoritete, ki pogosto ni imela druge izbire in politične volje, kot da je legitimirala lokalno ljudsko pobožnost (in se izognila škodovanju lokalnemu gospodarstvu), je bilo v Evropi hkrati čaščenih kar sedem uradno priznanih glav svete Ane.
Vse to logično pripelje do najbolj nerodnega in teološko najbolj zapletenega anatomskega fenomena. Razmislite o naslednji dogmatski zanki: po strogo katoliškem verovanju je Jezus Kristus umrl na križu, vstal od mrtvih in po štiridesetih dneh šel v nebesa, z dušo in telesom. V nasprotju z navadnimi smrtniki in mučeniki, od katerih ostanejo kosti, lasje, srce in hrustanec, Jezus na Zemlji po svojem vnebohodu ni zapustil ničesar biološkega. Nobene kosti. Nobene lobanje. Nobene krvi.
Toda srednjeveški verniki in duhovniki, večno lačni oprijemljivega stika z odrešenikom, niso mogli prenesti misli, da Jezus ni zapustil prav nobenega biološkega delčka tuzemskega obstoja. Takrat pa se je nekdo spomnil, da je bil Jezus ob rojstvu judovski deček. Po stari judovski tradiciji (in kot jasno potrjuje evangelij po Luku) je bil osmi dan po rojstvu obrezan v templju. Košček njegovega telesa, sveti prepucij (Sanctum Praeputium), kot so ga imenovali, je bil ločen od njega, še preden je bil star mesec dni. In ker je bil ta košček kože dokončno odstranjen v času njegovega zgodnjega zemeljskega življenja in je padel na tla, ni bil vključen v vstajenje in vnebohod, ki sta sledila triintrideset let kasneje.
Dragocene škatlice
To razodetje je sprožilo lov, kakršnega svet še ni videl. Kar naenkrat so po celotni krščanski Evropi v mračnih kleteh in zakristijah začeli odkrivati dragocene zlate, z dragulji okovane škatlice, v katerih naj bi po čudežu počival ta ostanek. Seveda se relikviarijev ni smelo odpirati ali njihove vsebine podvreči kakršni koli preiskavi, verjeti je bilo treba na besedo, ki so jo potrjevali lokalni škofje.
Seznam krajev, ki so trdili, da posedujejo to relikvijo, je kmalu zrasel na neverjetnih 31. Od opatije v Coulombsu v Franciji do slikovite italijanske vasice Calcata, kamor naj bi to miniaturno relikvijo v naglici prinesel nemški vojak po plenitvi Rima leta 1527. Ta majhna vas je izključno zaradi tega uživala stoletja razcveta in miru. Vsako leto 1. januarja so relikvijo v izjemno razkošni procesiji nosili po ozkih ulicah.
Vendar pa je pojav tolikšnega števila prepucijev za uradno Cerkev skozi stoletja postajal vse bolj in bolj neprijeten. Če so v temačnem srednjem veku takšne morbidne zadeve spodbujale gorečo vero in strahospoštovanje množic, so v dobi razsvetljenstva in začetkih znanstvene revolucije postale tarča posmeha in grožnja kredibilnosti samega Vatikana. Grotesknost situacije je dosegla vrhunec, ko so leta 1900 visoki uradniki v Vatikanu dokončno izgubili potrpljenje z reševanjem te teološke zmešnjave. Sveta kongregacija za nauk vere (nekdanja in zloglasna sveta inkvizicija) je takrat izdala strog dekret, v katerem so razglasili, da bo vsakdo, naj bo laik, škof ali znanstvenik, ki bi o svetem prepuciju še pisal, javno govoril ali ga kakor koli raziskoval, soočen z najhujšo mogočo duhovno kaznijo – takojšnjim in nepreklicnim izobčenjem iz Katoliške cerkve.
Kljub temu pa je prepucij v Calcati še vedno tiho obstajal, dokler ni leta 1983, v izjemno sumljivih okoliščinah (mnogi domačini še danes verjamejo, da so tatove najeli vatikanski arhivarji), relikviarij s svojim skrivnostnim zakladom za vedno izginil neznano kam.
