Ko si za kosilo zaželimo solato, verjetno ne pomislimo, da bi lahko nekoč prihajala iz rudnika več kot kilometer pod našimi nogami. Toda prav to zdaj preizkušajo na severu Anglije. V globinah rudnika Boulby, 1100 metrov pod površjem, kjer ni sonca, dežja, vetra in letnih časov, rastejo solata, pak choi in druge rastline. Če bo nenavadni poskus uspešen, bi lahko pokazal, da kmetije prihodnosti ne bodo segale le proti nebu. Nekatere bi se lahko preselile globoko pod zemljo.
Če bi iskali kraj, ki je najbolj oddaljen od predstave o idilični kmetiji, bi bil rudnik Boulby blizu vrha seznama. Leži na obali Severnega Yorkshira blizu Whitbyja. Gre za delujoči rudnik polihalita in soli, globoko pod njim pa deluje Boulby Underground Laboratory, britanski nacionalni laboratorij za globoko podzemno znanost.
Do njega je treba 1100 metrov navzdol in šest minut preždeti v dvigalu. Tam spodaj se dogajajo precej nenavadne stvari.
V enem laboratoriju temna snov, v drugem solata
Boulby je znanstvenikom zanimiv prav zato, ker je nad njimi več kot kilometer kamnine. Ta jih ščiti pred velikim delom kozmičnega sevanja, ki nenehno bombardira Zemljino površje. Zato tam raziskujejo delce, nevtrine, astrobiologijo in kvantne tehnologije ter iščejo dokaze za temno snov, skrivnostno sestavino vesolja, ki je neposredno še nismo zaznali. Po novem pa je na seznamu raziskav še nekaj bistveno bolj vsakdanjega: zelenjava.
Raziskovalci Univerze v Sheffieldu in podjetja Farm Urban so v rudniku postavili štiri vertikalne kmetijske enote. Poskus bo trajal 12 mesecev, njegov namen pa je ugotoviti, ali je pridelovanje hrane tako globoko pod zemljo ne samo tehnično mogoče, temveč tudi ekonomsko smiselno, poroča britanski The Guardian. Po navedbah raziskovalcev gre za najglobljo vertikalno kmetijo na svetu.
Toda kako raste solata brez sonca? Odgovor je pravzaprav precej preprost: sonce nadomestijo luči. Pri vertikalnem kmetovanju rastline rastejo v nadzorovanem okolju, pogosto v več nivojih druga nad drugo. Namesto zemlje lahko njihove korenine dobivajo vodo in hranila s hidroponskimi ali podobnimi sistemi, svetlobo pa zagotavljajo LED-svetila.
Tako lahko raziskovalci določajo, koliko svetlobe rastlina dobi, koliko časa traja njen »dan«, koliko vode in hranil potrebuje ter kakšna temperatura ji najbolj ustreza. Prednost je očitna. Vreme, denimo, ne obstaja, saj pod zemljo ni suše, ni toče, ni pozebe in ni neurja, ki bi v nekaj minutah uničilo pridelek. Tudi vročinskega vala, zaradi katerega bi rastline ovenele, ni.
Boulby ima še eno prednost: okolje je skozi leto razmeroma stabilno, rudnik pa že ima infrastrukturo, med drugim elektriko in prezračevanje. Prav to bi lahko zmanjšalo del stroškov nadzorovanja okolja, ki so pri običajnih vertikalnih kmetijah eden večjih problemov.
Brez sonca, a ne brez elektrike
Tu se zgodba o čudežni podzemni kmetiji nekoliko zaplete. Če sonca ni, je treba svetlobo proizvesti. In za to potrebujemo elektriko. Vertikalno kmetovanje ima zato nenavaden problem: po eni strani lahko izjemno natančno nadzorujemo pogoje za rast, porabimo malo prostora in pridelujemo vse leto, po drugi pa moramo plačevati energijo za razsvetljavo, prezračevanje in uravnavanje okolja. Zato raziskovalci v Boulbyju ne poskušajo dokazati zgolj, da lahko solata raste kilometer pod zemljo. To že vedo, veliko pomembnejše vprašanje je, ali se jo splača tam gojiti.
V 12 mesecih bodo zato spremljali pridelek, porabo energije in obratovalne stroške. Prav ti podatki naj bi pokazali, ali bi bila zamisel uporabna tudi zunaj eksperimentalnega laboratorija.
Solata se je že znašla pred prvo težavo
Prvi poskusi lepo kažejo, da tudi kmetovanje prihodnosti ni tako preprosto, kot bi lahko sklepali. V rudniku preizkušajo različne sorte solate in pak choi (vrsta kitajskega zelja), raziskovalci pa so po prvih tednih ugotovili, da se vse sorte na nenavadne razmere ne odzivajo enako. Nekatere uspevajo bolje od drugih, ekipa pa prilagaja pogoje in zbira podatke, s katerimi bo mogoče ugotoviti, katere rastline so za takšno okolje najprimernejše. In prav zato eksperiment traja leto dni. Cilj ni izdelati najdražjo glavo solate na svetu, temveč ugotoviti, ali je mogoče sistem nekoč povečati do komercialne proizvodnje.
Kaj pa vsi zapuščeni rudniki? Tu postane zgodba precej bolj zanimiva. Po svetu je na tisoče opuščenih rudniških lokacij, številne v krajih, ki so po zaprtju rudnikov izgubili del delovnih mest in gospodarske dejavnosti. Če bi se pokazalo, da je podzemno kmetovanje ekonomsko vzdržno, bi vsaj nekatere takšne prostore teoretično lahko spremenili v centre za proizvodnjo hrane.
Nekdanji rudnik, iz katerega so nekoč vozili premog ali druge rudnine, bi lahko desetletja pozneje izvažal – zelenjavo. Prednost bi bila tudi bližina mest. Hrane ne bi bilo treba prevažati čez pol celine, sveže pridelke pa bi bilo mogoče proizvajati vse leto. Raziskovalci opozarjajo tudi na možnost novih delovnih mest v nekdanjih rudarskih skupnostih.
Ali bomo torej krompir kopali v rudniku? Najbrž ne. Podzemno in vertikalno kmetovanje nista smiselni za vsako poljščino. Poceni pridelki, ki potrebujejo ogromno površine, bi bili v dragem nadzorovanem okolju težko konkurenčni običajnemu kmetijstvu. Veliko bolj zanimive so rastline, ki hitro rastejo, zavzamejo malo prostora in imajo dovolj veliko vrednost: solate, zelišča in druga listnata zelenjava. Podzemne kmetije zato njiv, sadovnjakov in rastlinjakov ne bodo preprosto izbrisale.
Lahko pa postanejo še en način proizvodnje hrane – predvsem tam, kjer je zemlje malo, vreme postaja nepredvidljivo ali pa pod mesti obstajajo veliki neizkoriščeni prostori.
Od 250 milijonov let starega morja do sveže solate
In Boulby ima še eno lepo zgodbo. Rudniški rovi ležijo v plasti soli, ki je nastala pred približno 250 milijoni let, ko je na tem območju izhlapelo starodavno morje. Danes torej v kamninah iz časa, ko dinozavrov še ni bilo, pod umetnimi lučmi raste zelenjava. Nad njo je 1100 metrov zemlje in kamnin. Nekaj prostorov stran fiziki poskušajo razumeti, iz česa je sestavljeno vesolje. Raziskovalci z drugega konca laboratorija pa iščejo odgovor na precej bolj zemeljsko vprašanje: kje bomo v prihodnosti pridelovali hrano?
Morda je del odgovora že ves čas ležal pod našimi nogami.
