Rudar z Gorjuš Luka Korošec je bil po zapisih Balthasarja Hacqueta, francoskega naravoslovca, ki je deloval na Kranjskem, tisti, ki je čisto prvi v zgodovini stopil na vrh Triglava. Takoj za njim so nanj zakorakali še rudar iz Jereke Matevž Kos, lovec na gamse Štefan Rožič in ranocelnik iz Stare Fužine Lovrenc Willomitzer, ki je bil tudi najverjetnejši vodja odprave. To se je zgodilo natanko na dan izida tokratnega Nedeljskega dnevnika 26. avgusta, in sicer leta 1778 (po nekaterih navedbah celo dan prej). Ali je četverica pogumnih mož, ki so jih pozneje poimenovali štirje srčni možje, dejansko prva stopila na našo najvišjo goro, se zgodovinsko ne da povsem potrditi. Je pa ta dan obveljal za dan prvega dokumentiranega vzpona na Triglav.
Povsem možno je, da je kdo že bil kdaj na vrhu pred omenjeno četverico. Pred letom 1778 so namreč po triglavskem območju zagotovo hodili pastirji, lovci, iskalci rude in drugi domačini. In zelo verjetno so nekateri poznali višje predele gore; ali so priplezali tudi na vrh, ni dokazov. Dejstvo pa je, da se je alpinizem med ljudmi razpasel vsaj stoletje, če ne dve stoletji pozneje. Prej so se ljudje bali gorovij in se nanje niso vzpenjali, tudi zaradi prepričanj, da tam prebivajo bogovi in duhovi. Bali so se tudi nepredvidljivega vremena.
Minerali in narava Julijskih Alp
Tudi štirje srčni možje se na Triglav niso povzpeli zaradi lastne rekreacije ali razgleda. V to jih je z obljubljeno denarno nagrado pravzaprav zvabil razsvetljenski mecen slovenske kulture in znanosti Žiga Zois, ki je bil tudi naravoslovec in mineralog. To je bil namreč čas, ko so evropski izobraženci gore začeli dojemati drugače. To ni bil več samo nevaren in skrivnosten svet, ampak območje, ki jih je zanimalo zaradi njihovih znanstvenih raziskovanj.
Žiga Zois je imel v Bohinju dva glavna železarska obrata, in sicer v Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Za zgodbo o prvem vzponu na Triglav je posebej pomembna slednja. Fužinarski obrat je bil na severozahodnem robu današnje Stare Fužine, ob levem bregu Mostnice, v bližini današnje Zoisove graščine. To območje nekdanjih fužin je danes še vedno prepoznavno po ostankih železarskih naprav.
Zoisova graščina je služila kot upravna stavba fužin ter kot bivališče lastnika oziroma oskrbnika. Malo nad njo je Hudičev most čez Mostnico, ki ga je dal zgraditi prav Žiga Zois, da bi izboljšal transport rude in izdelkov iz fužin proti dolini Voje. Stara Fužina je bila torej dobesedno Zoisov bohinjski prostor. Tu je imel lahko tudi stike z domačini, ki so poznali gore, lovci in rudarji; vsi ti so lahko pomagali pri njegovih naravoslovnih raziskavah. Zoisa so namreč zelo zanimali geologija, minerali in narava Julijskih Alp.
Danes vzpon na 2864 metrov visok Triglav ni več tolikšen podvig. Leta 1778 pa na vrh niso vodile (markirane) poti, ni bilo klinov, jeklenic, zemljevidov. Možje so morali dobesedno šele ugotoviti, kje in kako je mogoče priti na vrh. 24. avgusta so prišli na Velo polje, naslednji dan so raziskovali dostopne strani Triglava, 26. avgusta pa so se po zahtevnem terenu povzpeli na vrh. Od ledenika oziroma višjih predelov do vrha naj bi potrebovali nekaj več kot eno uro. Na vrhu so ostali približno dve uri, nato pa so se še istega dne vrnili v dolino.
Zmeda z vklesanimi začetnicami
V dokaz, da so dosegli vrh, so v skalo vklesali začetnice. Takole nekako so si sledile: I., S. Z., H., L., K., L. K. Našel in zabeležil jih je Hacquet, ko je pozneje tudi sam obiskal Triglav. Po njegovem pričevanju je šlo za začetnice cesarja Jožefa II., Žige Zoisa, Balthasarja Hacqueta ter le treh članov odprave (in ne štirih, kot pričajo viri), ki jih opisuje kot »dva srčna gamsja lovca in enega mojih bivših učencev«.
Zaradi tega so se pozneje razplamtele številne polemike in pomen vseh inicialk še danes ni povsem razjasnjen. Posebej zanimivo je, da med njimi ni mogoče zanesljivo prepoznati začetnice Štefana Rožiča, enega od štirih srčnih mož. Kam je izginila Rožičeva inicialka in ali se je Rožič sploh povzpel na vrh, so se pozneje spraševali mnogi zgodovinarji.
Avtor novejše monografije o Triglavu, zgodovinar in alpinist Peter Mikša, celo navaja, da naj bi bile v skalo vklesane začetnice oziroma imena celo devetih oseb: Jožef II., Sigmund Zois, Balthasar Hacquet, Jožef Štefančič, Lovrenc Willomitzer, Christian (Kristijan) Novak, Štefan Rožič, Matevž Kos in Luka Korošec. V tej sodobni interpretaciji se torej pojavita dve novi imeni. Prvi je Jožef Štefančič, ki je bil dokazano upravitelj oziroma zakupnik blejskega gospostva, po zanesljivih virih pa se na goro ni nikoli povzpel; drugi pa je mnogo bolj skrivnostni Christian (Kristijan) Novak, čigar identiteta še ni zanesljivo pojasnjena. Domneve so, da bi bil lahko to človek iz kroga Zoisovega fužinarskega gospodarstva.
Prijatelja Hacquet in Zois
Hacquet je sicer prišel na Kranjsko leta 1766, najprej kot rudniški zdravnik v Idriji, od leta 1773 pa je bil profesor v Ljubljani. Triglav ga je ves čas zelo zanimal. Zois je bil mlajši, zelo premožen in že takrat navdušen nad naravoslovjem, minerali, kamninami. Spoprijateljila sta se in Zois je postal tudi Hacquetov mecen, plačal je tudi raziskave Triglava. Ravno njuno sodelovanje in prijateljstvo je pripeljalo do prvega dokumentiranega vzpona na Triglav.
Ta dogodek je pomemben tudi v zgodovini evropskega alpinizma, saj je bil Triglav osvojen pred Mont Blancom, kar se je zgodilo leta 1786, ter pred Grossglocknerjem, kjer prvi dokumentirani vzpon sovpada z letom 1800. Triglav seveda ni bil že od začetka slovenski nacionalni simbol, to je postal šele v 19. in 20. stoletju, potem ko je župnik Jakob Aljaž leta 1895 kupil vrh Triglava in na njem postavil Aljažev stolp. V spomin na ta dogodek je ravno ta hip v državnem zboru predlog za nov državni praznik, ki bi se imenoval »dan Triglava«, obeleževali pa bi ga 7. avgusta. Prva ženska na Triglavu je bila Rozalija Škantar, domačinka iz Srednje vasi v Bohinju, ki je na vrh stopila 29. avgusta 1870.
Ob 200. obletnici prvega dokumentiranega vzpona leta 1978 so v Ribčevem Lazu postavili spomenik štirim srčnim možem, ki ga je izdelal kipar Stojan Batič. Obstaja še ena zanimiva časovna povezava s tem datumom dvesto let pozneje, tega dne so namreč z vrha Triglava prvič neposredno prenašali televizijsko sliko.
