Ste v trgovini zadnjič opazili gospoda, ki je embalažo jogurta držal daleč stran od obraza, kot da gre za nevarno razstrelivo, pri tem pa močno mižal? Ali pa mamo, ki je s pametnim telefonom besno fotografirala in povečevala deklaracijo na škatli piškotov? Dobrodošli v sodobnem potrošniškem svetu, kjer se vsakodnevni nakup ali odpiranje škatle z novo napravo hitro spremeni v neprostovoljen test vida.
Živimo v dobi neverjetnega tehnološkega napredka. Pametne ure nam merijo raven kisika v krvi, avtomobili znajo parkirati sami, kot družba razvijamo umetno inteligenco, ki rešuje kompleksne enačbe v sekundi. Ko pa v roke primemo nov, domnevno »uporabniku prijazen« tehnični izdelek ali želimo v lokalni trgovini preveriti sestavine svojega kosila, trčimo ob komunikacijski srednji vek. Zataknemo se pri mikroskopskem tisku.
Radi se tolažimo, da je branje drobnega tiska zgolj in samo problem starejših generacij. A resnica je daleč od tega. Nečitljive deklaracije, na katerih so informacije stisnjene v minimalen prostor, brez presledkov, in natisnjene v bledo sivi barvi na odsevni podlagi – pogosto v sedmih različnih jezikih – so nočna mora za vse nas. Za mladega športnika, ki poskuša prebrati hranilno vrednost. Za osebo s celiakijo, ki išče opozorilo o glutenu. In predvsem za starše majhnih otrok, za katere je lahko iskanje spregledanega alergena v tisti nagneteni kopici črk vprašanje neposrednega ogrožanja zdravja. Iskanje opozorila o sledovih arašidov na hrbtni strani čokolade pogosto spominja na iskanje šivanke v senu. Z zavezanimi očmi.
Izgovor proizvajalcev, da na embalaži ali v knjižici preprosto zmanjkuje prostora, je vedno znova prozoren in ciničen. Zanimivo je, da se za ogromen, bleščeč logotip podjetja, idilično fotografijo nasmejane družine na travniku in velikanski, marketinško dovršen napis »100 % naravno« prostor na embalaži vedno čudežno najde. Ko pa je treba jasno navesti, iz česa ta »narava« sploh sestoji in kaj z njo početi, je vsak milimeter naenkrat predragocen in pisava se skrči na raven bakterije.
Morda bi bilo najbolj pošteno, če bi nam trgovci ob vhodu poleg nakupovalnih vozičkov začeli deliti še povečevalna stekla. Ali pa bi lahko proizvajalci končno dojeli, da kupci ne nakupujemo s sokoljim vidom pod laboratorijskimi reflektorji. Informacija, ki jo je treba dešifrirati kot staroegipčanske hieroglife, preprosto ni informacija – je le potuha tistemu, ki jo je natisnil, da zadosti črki zakona. Do takrat pa nam očitno ne preostane drugega, kot da v eni roki držimo košaro, v drugi pa pametni telefon, vselej pripravljen na nenehno zumiranje.
