Ko se je prvič začelo govoriti o tem, je vse skupaj zvenelo kot ena najbolj divjih, ena najbolj za lase privlečenih, ena najbolj neverjetnih teorij zarot, kar si jih sploh lahko zamislimo. Popolna pravljica, znanstvena fantastika. A z napredkom računalnikov in začetki umetne inteligence je začela dobivati zagon, dokler ni vse skupaj prišlo celo do tega, da vedno več tudi najbolj eminentnih znanstvenikov pravi, da vsega skupaj ne morejo stoodstotno ovreči. Pri čemer se tudi ti odstotki v zadnjem času vedno bolj spreminjajo in se pojavljajo trditve, ki govorijo o »50:50«. Torej že davno sploh ne moremo govoriti o teoriji zarote, temveč o povsem resni teoriji. Brez zarot.
O čem teče beseda? O debatah, ali morda živimo v – simulaciji. Da naš svet ni resničen, temveč je le eden izmed mnogih računalniških programov, ki so jih ustvarili v nekem drugem svetu, realnem ali še eni simulaciji. Nekako tako kot jih, v zadnjem času še posebej, ustvarjamo tudi sami. Pri tem seveda ne moremo niti mimo tega, da je na drugi strani še vedno trdna in velika skupina strokovnjakov, ki se ob vsem skupaj le nasmehne in odmahne z roko.
Obe možnosti enako verjetni
Temeljni tekst sodobne hipoteze simulacije je leta 2003 objavil oxfordski filozof Nick Bostrom pod naslovom »Ali živite v računalniški simulaciji?«. Bostrom ni trdil, da zagotovo živimo v simulaciji, ampak je postavil tako imenovano trilemo: vsaj ena od treh trditev mora biti resnična. Bodisi skoraj vse civilizacije, ki dosežejo tehnološko zrelost za izvajanje simulacij, pred tem izumrejo; bodisi se večina takšnih civilizacij odloči, da simulacij ne bo izvajala; bodisi skoraj zagotovo živimo v simulaciji. Bostromova logika za zadnjo možnost temelji na verjetnosti. Če bi civilizacije namreč lahko izvajale več »simulacij«, ki bi bile rekonstrukcije lastne zgodovine, z zavestnimi simuliranimi bitji – bi število simuliranih umov daleč preseglo število resničnih. Kot zavestno bitje bi torej statistično skoraj zagotovo bili simulirani. A kljub temu sam torej ni trdil, da je ta možnost resnična, tega tudi ni trdil za nobeno od drugih dveh, rekel je le, da ena mora biti.
No, tudi če je resnična, so si vse možnosti tega, da živimo v simulaciji, enotne v tem, da »naša« simulacija ni edina, temveč ena izmed mnogih. V zadnjih letih eden najbolj citiranih znanstvenikov in pogost gost različnih oddaj in podkastov, ameriški astrofizik Neil deGrasse Tyson, je v enem izmed letošnjih intervjujev tako pojasnil, da enostavno nimamo dovolj podatkov, da bi popolnoma izključili možnost, da smo v simulaciji, zato tega noče in ne more izključiti niti sam. »Ljudje me v zadnjem času vse pogosto sprašujejo, ali živimo v simulaciji. Iskreno? Nimam pojma. In nihče drug prav tako ne. Vemo samo eno: še nihče na našem svetu ni ustvaril popolne simulacije. A to je tako, kot bi vrgli kovanec enkrat in na podlagi tega sklepali o vsem. Ne vemo, ali smo resnični svet, ki se simulacije še ni naučil, ali pa smo ena od neštetih simulacij, ki se še ni razvila dovolj, da bi sama ustvarjala nadaljnje simulirane svetove. Dokler ne izvemo več, sta obe možnosti približno enako verjetni. Zato pravim: verjetnost, da smo v simulaciji, je blizu petdeset odstotkov. Ne zato, ker bi imel dokaz, ampak zato, ker nimam dovolj podatkov, dovolj dokazov, da bi ga ovrgel,« je povedal med drugim.
Še dlje je šel Elon Musk, čigar mnenje o tovrstnih zadevah (ne glede na to, kaj si mislite o njem), sploh upoštevajoč to, kako vpleten je v vse skupaj prek vesoljskih podvigov in razvoja umetne inteligence, je vselej zanimivo. »Verjetnost, da živimo v osnovni resničnosti, je ena proti milijardi,« je povedal na neki konferenci, njegov argument pa je preprost: pred dobrimi 50 leti smo med videoigrami poznali skorajda edinole Pong in podobne enostavne primerke, s kakšno črtico, piko in največ kakšnim enostavnim likom, pol stoletja kasneje pa imamo fotorealistične tridimenzionalne igre z milijoni hkratnih igralcev. Ob tem izjemno hitro napredujeta tudi navidezna in razširjena resničnost, če se bo napredek nadaljeval s takšno hitrostjo, pa iger in drugega načina navideznih ter razširjenih resničnosti kmalu ne bomo več ločili od »prave« resničnosti. Med neštetimi takšnimi »igrami« pa je torej po njegovem mnenju verjetnost, da smo ravno tisti »resnični«, izjemno majhna.
Zamenjava z znanstveno fantastiko
Seveda pa je veliko tudi znanstvenikov, ki dvomov še naprej nimajo. Ravno v teh dneh mineva eno leto, odkar je raziskava z Univerze Britanske Kolumbije »zanikala vse« in sta kanadski matematik Mir Faizal ter njegova mednarodna ekipa strokovnjakov v reviji Journal of Holography Applications in Physics objavila članek, v katerem trdita, da sta matematično dokazala, da vesolje ne more biti računalniška simulacija. Tudi nemška teoretična fizičarka Sabine Hossenfelder do tovrstnih razmišljanj ni prizanesljiva in je hipotezo simulacije označila za neke vrste »tehnološko religijo«: »Če nekdo izstreli 'mislim, da je 50-odstotna verjetnost, da smo v simulaciji', tega ne sprejmem. Kot fizičarka, ki mora razmišljati o tem, kako simulirati resničnostno fiziko na računalniku, vam povem, da to ni tako enostavno,« je povedala v enem izmed intervjujev.
Južnoafriški kozmolog in fizik George F. R. Ellis je bil še bolj neposreden: »S tehničnega vidika bi bilo to popolnoma neizvedljivo. Občutek imam, da so nekateri zamenjali znanstveno fantastiko z znanostjo.« Ameriški fizik Frank Wilczek pa je postavil preprosto vprašanje: »Če smo v simulaciji, na čem teče ta simulacija? In kakšni so zakoni v 'nesimulaciji'? To vodi v neskončno regresijo, ki je ni mogoče nikoli razrešiti.« Njegov brazilski kolega Marcelo Gleiser pa je podvomil o motivih. »Dovolj napredna civilizacija je že zbrala dovolj znanja o svoji preteklosti in je verjetno ne bi zanimalo tovrstno simuliranje. Morda bi imeli virtualne muzeje, a celotna simulacija vesolja, ki požre vse vire? Zveni kot ogromna izguba časa,« je povedal.
Povezava med znanostjo in vero
Med znanstveniki, ki o simulaciji ne govorijo le kot o matematični možnosti, ampak tudi kot o duhovnem vprašanju, pa izstopa Rizwan Virk, računalniški znanstvenik in avtor knjige The Simulation Hypothesis (Hipoteza simulacije). Njegovo stališče je nenavadno, saj v nasprotju s številnimi zagovorniki teorije simulacije ne vidi nasprotja med znanostjo in vero. Prav nasprotno – prepričan je, da bi potrditev simulacije krščanstvu in drugim veram dala novo, sodobno razlago, ne pa je ovrgla.
Virk svojo primerjavo gradi na vsakdanji izkušnji računalniških iger. V vsaki igri obstajata dve ravni: igralec, ki sedi pred zaslonom in upravlja dogajanje, ter lik ali avatar, ki ga vidimo na zaslonu. Virk pravi, da lahko to dvoje primerjamo z dušo in telesom. Duša je igralec – tista resnična, zavestna entiteta, ki obstaja onkraj igre. Telo pa je avatar – podoba, ki jo drugi vidijo v simuliranem svetu. Ko avatar v igri »umre«, igralec še vedno sedi pred zaslonom in »obstaja« naprej. Na enak način, pravi Virk, smrt v simulaciji ne pomeni konca zavesti. Telo neha delovati, duša pa se vrne v »osnovno realnost« – tja, od koder je prišla. Še posebej zanimiva pa je Virkova primerjava med božjim ustvarjanjem sveta in sodobno umetno inteligenco. »V Genezi bog ustvari svet tako, da govori: 'Bodi svetloba!' In svetloba nastane. Danes ljudje ustvarjamo virtualne svetove na presenetljivo podoben način – z ukazi ali pozivi, ki jih dajemo umetni inteligenci. Napišemo nekaj besed in umetna inteligenca ustvari sliko, zgodbo ali celo celoten virtualni svet. Ta vzporednica je preveč očitna, da bi bila naključje,« še pravi Virk in dodaja, da ne trdi, da ima dokaz, temveč meni, da nas prav ta možnost sili v resno razmišljanje o tem, kaj sploh pomeni biti človek – in kaj pomeni biti resničen.
