V Posočju je živih še 13 planin, na katerih se pase živina. Na dveh planinah kmetje pasejo ovce, na desetih krave, na eni planini pa se skupaj pasejo krave in koze. Na planinah, kjer se pasejo krave, čez poletje namolzejo več kot 800.000 litrov mleka in izdelajo približno 80 ton planinskega sira oziroma tolminca. Tega sira pa ni mogoče dobiti v restavracijah ali kupiti v trgovinah v dolini, kupci ga lahko kupijo samo na planinah ali pri kmetih, ki imajo živali na planini. Podobno težavo imajo tudi sirarji, ki na planinah izdelujejo bovški sir in mohant. »Velika škoda je, da siri, ki pravzaprav zaznamujejo Tolminsko, na neki legalen način sploh ne morejo na mize gostiln, restavracij in v trgovine,« pravi Irena Orešnik, sirarka in članica Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije.
Razlog je v veterinarski zakonodaji. »Mogoče so bili ob sprejemu te zakonodaje za to tehtni razlogi, a odtlej je preteklo že zelo veliko časa, zato je čas, da se zadeva popravi in spremeni. Jasno je treba določiti pogoje, ki jih morajo sirarji upoštevati, da gre sir lahko na trg. Pri tem je treba upoštevati določene omejitve na planinah in stvar urediti tako, da bo tam pridelan sir varen in hkrati dostopen širši publiki,« pravi Irena Orešnik. Temu pritrjuje tudi Jožko Vončina, svetovalec za razvoj podeželja na Posoškem razvojnem centru, kjer si tudi prizadevajo, da bi omenjeno oviro v zakonodaji odpravili. »Predelava mleka na planinah se šteje kot osnovna kmetijska dejavnost, kmetom za to ni treba imeti registrirane dopolnilne dejavnosti. A to je potem tudi ovira, da bi sir lahko prišel na trg. V zadnjem času so se sirarne na planinah dobro opremile in sledijo zahtevam sanitarnih in veterinarskih predpisov. Mislim, da gre za prepreko, ki jo je mogoče spremeniti, seveda pa z nikakršnim popuščanjem pri varnosti živil,« podobno dodaja Vončina.
Ob mednarodnem dnevu pašništva in pastirjev
Po tistem, ko se je večina živali že vrnila s planin v domače hleve, je Posoški razvojni center v sodelovanju z Javnim zavodom Triglavski narodni park in ZRC SAZU v Tolminu ob mednarodnem dnevu pašništva in pastirjev izpostavil izzive planinskega pašništva. Direktor Posoškega razvojnega centra Simon Škvor med njimi našteva podnebne spremembe in pomanjkanje vode, zahtevne delovne in dostopne pogoje, omejene možnosti za oskrbo z energijo in posodobitev infrastrukture, pomanjkanje delovne sile, staranje nosilcev kmetij ter sobivanje z velikimi zvermi.
Vončina pojasni, da planinsko pašništvo ni zgolj del slovenske tradicije in kulturne dediščine, temveč pomembna gospodarska kmetijska dejavnost, nepogrešljiva za ohranjanje narave in biotske raznovrstnosti, odprte kulturne krajine, lokalne pridelave hrane in poseljenosti gorskih območij. »Na enajstih planinah se pase 500 krav molznic in še kar nekaj krav dojilj, koz in ovc, skupno pa se s tem obdeluje in pred zaraščanjem neguje kar 1800 hektarjev površin, kar ni zanemarljiva številka. Glavni proizvodi pašnih planin so sir, maslo in albuminska skuta in opažamo, da so kupci zanje pripravljeni plačati tudi kakšen evro več,« pojasni Vončina.
Čeprav je izzivov, s katerimi se soočajo na planinah, več, Vončina ne more reči, da je planinsko pašništvo v Posočju ogroženo. »Ima kar nekaj dobrih temeljev in tudi zanimanje mladih za to delo še obstaja. Še se odločajo za pastirje in sirarje na planinah, tako imamo trenutno v Posočju več kot deset mlajših kmetov, ki prevzemajo to znanje. In zanimivo, na nekaterih planinah posamezniki čez poletje celo vzamejo krave v najem, da lahko pridelajo več mleka in več sira,« opisuje stanje in pojasni, da planine v resnici pomagajo tudi kmetijstvu v dolini. S tem ko se živali poleti odpravijo višje v hribe, v dolini lahko pripravijo več krme za čez zimo. »Kmet, ki poleti pase krave v planinah, bo lahko čez zimo prehranil za tretjino večjo čredo, kot bi jo sicer,« izpostavi še en pomemben podatek.
Leporečje ni dovolj
Prihodnost planinskega pašništva je odvisna predvsem od tega, ali bodo ljudje, ki na planinah in kmetijah delajo, imeli ustrezne pogoje za nadaljevanje dejavnosti, ki jim mora omogočati tudi primeren zaslužek. Anka Lipušček Miklavič, dolgoletna direktorica Mlekarne Planika in tudi sama s kmetije, ki vsako poletje žene živino na pašo na planino, pravi, da bi bilo treba življenje in delo na planini spodbujati v taki meri, da bodo mladi pripravljeni tam še delati, gnati krave na planino in tam tudi pridelovati mleko, sire, skuto in maslo.
»Ni dovolj, da samo govorimo in leporečimo o idili v planinah. Ko enkrat tam delaš, ti je šele jasno, koliko truda je potrebnega za tisti kilogram skute ali sira, ki ga pridelaš. Pristojne službe in ministrstva bi morali znati prisluhniti ne samo s finančnimi podporami, ampak tudi s pomočjo pri pridobivanju soglasij, pripravo ustreznih pravilnikov in pomoči kmetom pri sobivanju z zvermi, ki so čedalje bolj prisotne tudi na naših planinah,« pravi sogovornica.
Izognili so se črnemu scenariju
Planinam v Posočju se je za zdaj uspelo izogniti črnemu scenariju, da bi se z opuščanjem planin in lastniškimi spremembami pastirski stani in hlevi spremenili v turistična naselja in vikende. Vončina meni, da tudi po zaslugi Triglavskega narodnega parka. In tudi sicer je v lokalnem okolju zasidrano prepričanje, da morajo planine ostati predvsem prostor, kjer se dejavnost dejansko izvaja in kjer imajo ljudje možnost živeti in delati.
Kako pa sam vidi turizem v povezavi s pašništvom? »Čeprav je turizem v Posočju marsikje občasno obremenjujoč, ker ga je preveč, ga sam v neki omejeni, predvsem pa regulirani obliki, v povezavi s pašništvom vidim kot priložnost. Poleti, ko je tudi glavna sezona na planinah, k nam prihaja reka turistov, ki so tudi potencialni kupci dobrot, ki jih pridelajo na planinah. Tukaj je potenciala res še zelo veliko. Hkrati bi lahko na planinah turistom ponudili dodatna doživetja in programe. To bi tudi finančno pomagalo planinam, da bi lahko vlagale v razvoj in bi se morda na planinah lahko zaposlilo več ljudi. Vedeti moramo, da imajo pastirji in sirarji kar veliko dela.«
Prihodnost je v znanju
Možnost za spodbujanje planinskega pašništva Vončina vidi v izobraževanju mladih. V Posoškem razvojnem centru razmišljajo, da bi zanje s pomočjo iz različnih virov, tudi evropskih sredstev, pripravili izobraževanja, na primer za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije za pastirja/sirarja, kjer bi zainteresirani spoznali delo pastirja in sirarja, hkrati pa dobili še naravovarstvena in planinska znanja in znanja, kako združevati pašništvo in turizem. Za uresničitev teh pobud bosta ključna sodelovanje ter podpora lokalne in državne ravni, hkrati pa v Posočju opozarjajo, da se med pripravami na novo obdobje evropskega financiranja na planinsko pašništvo ne sme pozabiti. »Slovenija mora v Bruslju to temo ustrezno nasloviti in poskrbeti, da bodo sredstva prilagojena ciljni skupini koristnikov,« spodbujajo v Posoškem razvojnem centru.
