Namesto k nedeljski maši je z očetom raje zahajal na železniško postajo, kjer je opazoval vlake, doma pa risal avtomobile – še preden je poznal črke. Georg Gedl, eno najbolj prepoznavnih imen slovenskega avtomobilskega oblikovanja, danes svojo ustvarjalno pot predstavlja na razstavi v galeriji Germove štale v Novem mestu. Razstava je za Gedla tudi priložnost, da ob risbah, skicah in projektih obudi spomine na ljudi, ki so zaznamovali njegovo življenje.
»Ne bi rekel, da me avtomobili zanimajo že od rojstva, ampak pri petih, šestih letih se je ta interes za tehniko, predvsem avtomobile in vlake, že zelo jasno pokazal,« se nasmehne Georg Gedl, ki je odraščal v Kikindi v Vojvodini. V družini so govorili nemško, srbsko in madžarsko, pozneje pa je raziskovanje družinskih korenin razkrilo še francoske povezave. Toda veliko bolj kot družinsko drevo so ga zanimali avtomobili in vlaki. »Ob nedeljah je bila maša ob desetih, midva z očetom pa sva šla raje na železniško postajo,« pripoveduje. Na razstavi je tudi njegova otroška risba avtomobilov, ki vozijo skozi zasneženo pokrajino. Gedl opozori na podrobnosti: sneg, temo, prižgane avtomobilske luči. »Ta risba vse pove. Že takrat sem opazoval, kako stvari delujejo in kako so videti.«
Čeprav ga je vleklo v umetniško šolo, je na željo staršev izbral gradbeno. Po šolanju je delal na gradbišču, vendar risanja ni opustil. Zbiral je avtomobilske prospekte, pisal proizvajalcem, predvsem ameriškim, in jih prosil za kataloge. Prelomnica je prišla skoraj po naključju. Med obiskom gradbenega sejma v Nemčiji je kupil katalog švicarske avtomobilistične revije in v njem našel naslov uredništva. Poslal jim je tri risbe. »Objavili so jih in me predstavili kot mladega jugoslovanskega talenta.«
Nekega dne je na gradbišče prispelo pismo iz Ingolstadta. Pošiljatelj je bil Auto Union, predhodnik današnjega Audija. Videli so njegove risbe in ga povabili na razgovor za zaposlitev v oblikovalskem oddelku. »Oče me je vprašal, ali sem sploh dobro prebral. Pismo je bilo v nemščini. Potem ga je pogledala še mama in rekla: 'Res je, vabijo ga!',« pripoveduje v smehu.
Odpotoval je v Nemčijo, opravil razgovor in dobil pogodbo. Po čakanju na delovno dovoljenje je gradbišče zamenjal za oblikovalski studio, kjer je spoznaval modeliranje, oblikovanje karoserij in delo v veliki avtomobilski industriji.
Levičnikovo povabilo
Pri naslednjem velikem koraku je imel pomembno vlogo avtomobilski novinar Tom Pleterski, ki ga je Gedl spoznal na ženevskem avtomobilskem salonu leta 1972. Pleterski je bil povezan z revijo Avto magazin, pri kateri je Gedl pozneje dolga leta sodeloval kot ilustrator. Prek teh poznanstev je zanj izvedel tudi Jurij Levičnik, človek, ki je pomembno zaznamoval razvoj novomeške avtomobilske industrije. »Poklical me je in me povabil na pogovor. Priznam, da sem imel kar malo strahu pred njim,« se spominja Gedl. General Levičnik je bil odločen človek, ki je vedel, kaj hoče. »Rekel mi je, naj pridem v IMV in postavim oblikovanje. Da bom pri tem sam svoj gospodar.«
Gedl poudarja, da je Jurij Levičnik obljubo držal. »Če sem potreboval material, sem ga dobil. Kupili so mi opremo, ki je bila za tiste čase zelo draga. Ni bilo vprašanja, zakaj moram na kakšen sejem ali v tujino.« Med drugim so mu priskrbeli napravo za izdelavo tehničnih in oblikovalskih risb, vredno približno osem tisoč nemških mark. Omogočili so mu tudi obiske avtomobilskih sejmov in stike s tujimi proizvajalci. Spominja se tajnice Zinke, ki mu je znala preprosto sporočiti, da mora naslednji dan v Pariz. »Pa sem šel. Letalo, Pariz, sestanek. Ni bilo zapletov. Pomembno je bilo, da se delo naredi.«
V IMV se je najprej lotil prenove obstoječih vozil. Levičnik mu je naročil, naj osveži kombi, nato pa so začeli razmišljati o povsem novih oblikah. Takratne barvne možnosti so bile precej omejene, vozila večinoma siva. »Vpeljal sem zeleno, oranžno in še nekatere pastelne barve. Da ne bi bilo vse tako dolgočasno,« pove. Med najbolj prepoznavnimi projekti je bila počitniška prikolica iz leta 1977, ki je z novo obliko in modro barvo pomenila odmik od dotedanjih rešitev. Pri tem ni šlo vse gladko. »Bilo je tudi nekaj prerekanja. Ampak uspelo je,« pravi. Prikolica je postala prodajna uspešnica in potrdila, da je oblikovanje lahko pomembna konkurenčna prednost. Leta 1983 se je zaposlil v TAM, v Maribor pa ga je spremljala tudi družina. Za prvo nalogo je v sodelovanju z Avtomontažo oblikoval novi turistični avtobus.
Sčasoma pa ga je začela motiti togost industrijskega sistema. »Hotel sem narediti novo masko vozila, pa so se začela vprašanja, zakaj tako, zakaj drugače. Včasih je bilo več pogovarjanja kot dela,« pripoveduje. Posebej se spominja dogodka, ko je med službenim obiskom Nemčije ostal dan dlje, da bi si ogledal nov Mercedes-Benzov tovornjak. Namesto zanimanja za pridobljeno znanje je sledilo vprašanje, zakaj se ni vrnil po načrtu. Takšne izkušnje so ga postopoma pripeljale do odločitve za samostojnejšo ustvarjalno pot. Po štirih letih je podjetje zapustil. Na podlagi prošnje na ministrstvu za kulturo je dobil status samostojnega industrijskega oblikovalca. »Od takrat sem 'slobodnjek'!«
Vrnitev k Adrii
Sodeloval je z različnimi podjetji, med drugim s 3M, od leta 1985 do 1995 pa je predaval na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Toda povezava z Novim mestom ni bila nikoli prekinjena.
Sredi devetdesetih let ga je k sodelovanju znova povabil Stanislav Lukšič, ko se je Adria spopadala z velikimi poslovnimi težavami. Proizvodnja počitniških prikolic se je močno zmanjšala, podjetje pa je iskalo nove razvojne možnosti. »Rekli so mi, da mi lahko plačujejo samo šest mesecev in da bi radi, da sem jim na razpolago. Nisem veliko razmišljal. Segli smo si v roke,« se spominja.
Sodelovanje je preraslo v dolgoletno partnerstvo. Gedl je sodeloval pri prenovah počitniških prikolic, pozneje tudi pri razvoju avtodomov. Med najzahtevnejšimi projekti izpostavlja integrirani avtodom vision na osnovi renaulta master. »To je bil zelo kompleksen projekt. Morda je bil avtobus še nekoliko zahtevnejši, ampak vision je bil zagotovo eden največjih izzivov.«
Delo ga je znova povezalo z Dolenjsko. Nekaj časa je med Mariborom in Novim mestom nenehno potoval, leta 2001 pa se je z družino preselil v okolico Šmarjeških Toplic.
Z Adrio je sodeloval do leta 2016, ko je ocenil, da je čas za slovo. Pa ne zato, ker bi izgubil veselje do oblikovanja, temveč zaradi vse več sestankov in organizacijskega dela. »Jaz sem praktik. Rad rišem, rad oblikujem. Kaj naj delam na vseh teh sestankih in pri teambuildingih?« se nasmehne.
Pozneje se je še bolj posvetil risanju starodobnikov, avtomobilskih in motociklističnih legend. Nastajali so koledarji, ilustracije in dela za ljubitelje avtomobilske zgodovine. Pri nekaterih projektih je sodeloval z založnikom Igorjem Blažino. Rad se pošali, da je član kluba Mercedes-Benz, čeprav sam nima mercedesa.
A kdor bi pomislil, da danes le še obuja spomine, bi se zmotil. Še vedno svetuje podjetjem in sodeluje pri novih projektih. Pred kratkim se je znova povezal s proizvajalcem svetil, s katerim je sodeloval že v času Adrie, in začel razmišljati o novih oblikovalskih rešitvah. V ljubljanski galeriji Štern vodi tudi delavnice risanja avtomobilskih renderjev in industrijskega skiciranja, ki jih obiskujejo mladi študentje in starejši navdušenci.
Razstava v novomeški galeriji Germove štale zato ni zgolj pregled oblikovalskih dosežkov, temveč pripoved o času, ko je slovenska avtomobilska industrija razvijala lastne zamisli in iskala svojo podobo. Predvsem pa o človeku, ki se je v življenju večkrat poslovil od velikih podjetij, nikoli pa od risanja.
