Bistvo ekipnega športa je, da se navija za – ekipo. A vendar se predvsem v zadnjem obdobju, ko je svet očitno bolj kot kadar koli prej lačen zvezdnikov, tudi to spreminja. Zvezdniki, ki so odstopali od drugih, bili »pomembnejši« od soigralcev, so seveda v ekipnih športih vedno obstajali, privlačili množice, bili vzorniki mlajšim. Vseeno pa je v zadnjem obdobju vse skupaj izraženo še toliko bolj in tako je ogromno ljubiteljev športa, ki pač navijajo za tisto ekipo, za katero igra njihov ljubljenec. Do te mere, da se povsem poistovetijo s klubom, v katerem igra, in o tem klubu govorijo v prvi osebi množine (»zmagali smo«), v trenutku, ko ga zapusti, pa ga rezultati tega istega kluba ne zanimajo več.
V približno takšni luči se zdaj že dobri dve desetletji ogromno nogometnih navdušencev deli na tiste, ki prisegajo na Argentinca Lionela Messija, in tiste, ki stojijo za Portugalcem Cristianom Ronaldom. Eden je plesal oziroma še pleše z žogo, kakor da je del njegovega telesa, drugi je z železno voljo in neskončnimi treningi postal stroj za gole. A tudi največje kariere se enkrat končajo. In to jesen sta se oba zvezdnika znašla pred vprašanjem, ki je za vsakega športnika neizogibno: kdaj je dovolj? K sreči za vse njune navijače se to nanaša le na reprezentančne nastope, a tudi klubski se nezadržno bližajo koncu. Zdi se, da se je precej pametneje odločil Messi, ki je odgovoril s solzami in slovesom, Ronaldo pa si je v iskanju odgovora zakuhal po tako bleščeči reprezentančni karieri povsem nepotrebno brozgo.
Od črne pike do pravljice
Čeprav ne ustreza dogajanju na časovni premici, začnimo z »lepšo« zgodbo, ki se je torej spisala nekaj dni pozneje od »grše«, natančneje šestega oktobra na stadionu Monumental v Buenos Airesu, na katerem je Argentina gostila Benin na vse prej kot običajni prijateljski tekmi. Tekmo z nezvenečim nasprotnikom so Argentinci namreč organizirali za tem, ko je postalo jasno, da se bo Lionel Messi poslovil od reprezentančnega dresa, nasprotnika pa so izbrali na podlagi tega, da ne bi šlo za preveč zahtevno tekmo, temveč takšno, ki bi jo Argentina zares težko izgubila. Takšno, na kateri bi Messi še zadnjič čaral, bil v glavni vlogi. In tako je tudi bilo – potem ko je zajokal že pred tekmo med igranjem himne, je med njo iz kota asistiral Nicolasu Otamendiju (tudi zanj je bila to poslovilna tekma) za vodstvo 1:0, nato z natančno podajo pomagal Nicu Pazu do 2:0 in za konec še sam zadel z enajstmetrovke za končnih 3:0, po koncu tekme pa je spet zajokal.
»Težko je govoriti. Toliko čustev, toliko stvari se podi po glavi. Da sem toliko časa, več kot 20 let, nosil ta dres … Bolj ponosen ne bi mogel biti. Igrati za Argentino je najlepša stvar, ki se lahko zgodi človeku,« je povedal Lionel Messi, čigar reprezentančni izkupiček se, ko potegnemo črto, bere kot pravljica: 208 nastopov, 126 golov (oboje je argentinski rekord), naslov svetovnega prvaka (2022), dva naslova južnoameriškega prvaka (2021, 2024), olimpijsko zlato (2008) …
Je pa pri vsem tem zanimivo, da je dolgo kazalo na to, da bo Messijeva reprezentančna zgodba namesto pravljice predstavljala črno piko v njegovi karieri. Začelo se je namreč vse prej kot sanjsko, saj je na svoji prvi tekmi, prijateljski 17. avgusta 2005 proti Madžarski, v igro vstopil s klopi in bil v manj kot minuti izključen zaradi udarca nasprotnika s komolcem. Veliko porazov in padcev pa je bilo tudi v nadaljevanju, ko so sledili izgubljeni finale svetovnega prvenstva 2014 proti Nemčiji ter finalna poraza na južnoameriških prvenstvih (Copa America) 2015 in 2016, obakrat proti Čilu. Vse skupaj je pripeljalo celo do tega, da je leta 2016 napovedal slovo od reprezentance. »Velikokrat sem poskušal z Argentino postati prvak, a mi ni uspelo in zdaj odhajam,« je dejal takrat. A si je kmalu premislil, kar se je izkazalo za eno najboljših odločitev v njegovi karieri, saj je vse reprezentančne uspehe dosegel v naslednjih letih. »En dres, ena zgodba, ena legenda. Messi je že postal del zgodovine. Ta zgodba se je začela v Argentini, slavila se je po vsej Južni Ameriki in bila priznana po vsem svetu,« so besede, ki mu jih je v poslovilni izjavi namenila Južnoameriška nogometna zveza (CONMEBOL).
Smešna kazen
Le malce preden je Lionel Messi v Buenos Airesu užival v aplavzih, je Cristiano Ronaldo doživljal enega najbolj neprijetnih trenutkov svoje kariere. Zgodba se je začela v Oslu. Portugalska je v ligi narodov premagala Norveško z 2:1, Ronaldo pa je vso tekmo presedel na klopi oziroma se ogreval ob igrišču, v igro pa ni vstopil. Kot je pozneje opisal sam, mu je selektor Jorge Jesus pred tekmo dejal, naj bo pripravljen na 30 minut igre, zato se je v drugem polčasu ves čas ogreval in ob tem le nejeverno »gledal, kako minute tečejo, mojega imena pa ob menjavah še kar ne izgovorijo«. Tri dni pozneje se je v Köbenhavnu Portugalska pripravljala na tekmo z Dansko, a Ronaldo se ni pojavil na treningu. Z zasebnim letalom je odletel v Madrid, zamera s tekme proti Norveški je bila prevelika, v izjavi pa je malce pozneje pojasnil: »Selektor ni spoštoval svoje obljube, odgovornost za nadaljnje poteze pa je v celoti moja. Sprejeti bom moral kazen, ki ne sme biti omiljena. Nisem namreč zgolj igralec, sem kapetan ekipe, in to je še dodatna oteževalna okoliščina.«
In zdelo se je, da bo odziv portugalske zveze dejansko oster. Nekaj dni po dogodkih je namreč disciplinska komisija sprožila postopek in uvedla suspenz. A končna odločitev, sprejeta pred dnevi, je nato delovala smešno. Disciplinski organ je Ronaldu namreč izrekel 30-dnevno prepoved igranja za reprezentanco in denarno kazen v višini 255 evrov. Ne, ne manjka nobena ničla. Tako rekoč zanemarljiva kazen torej, saj gre vendarle za človeka z 250 milijoni evrov letnih prihodkov, tako da ta znesek predstavlja natanko 0,00012 odstotka njegove letne plače. Oziroma, kot so zapisali pri portugalskem športnem časniku A Bola: Ronaldo ta znesek zasluži v 36 sekundah! In ker se obenem 30-dnevna prepoved izteče prav pred novembrskima tekmama z Dansko in Walesom, Ronaldo pravzaprav ne bo izpustil nobene tekme. Razen če ga selektor Jesus seveda ne bo uvrstil na seznam. A zveza vztraja, da je kazen »ustrezna in zadostna«.
Ključno sporočilo iz Lizbone je bilo jasno: Ronaldo ni končal reprezentančne poti. Predsednik zveze Pedro Proença pa je že pred izrekom kazni dejal: »Zveza, selektor in vsi soigralci smo enotni: želimo, da se Cristiano vrne. Njegovo vrnitev pričakujem že novembra. Cristiano si tudi sam želi vrnitve. Je najboljši vseh časov.« No, o tem bi imeli marsikaj povedati predvsem Messijevi navijači, je pa dejstvo, da ima individualne številke Ronaldo dejansko še boljše: za reprezentanco je na 234 tekmah zbral 146 golov, oboje pa je svetovni rekord. Ob tem je bil s Portugalsko evropski prvak in dvakrat osvojil ligo narodov, nima pa tistega, kar je po mnenju mnogih Messija dokončno dvignilo nadenj – naslova svetovnega prvaka.
Ta bo pač za Ronalda za vselej ostal nedosegljiv, saj ga verjetno ni človeka, ki verjame, da bi lahko zaigral še na naslednjem SP čez štiri leta, ko bo star 45 let. Tudi s tega vidika je slovo Messija, kakršnemu smo bili priča pred kratkim, precej bolj logična poteza, sploh ob dogodkih v portugalskem taboru, s katerimi je Cristiano dal tistim, ki ga ne marajo, le še eno kost za glodanje. A po drugi strani je bil Ronaldo vselej igralec z jasnimi cilji in trenutno je to ta, da doseže 1000 golov v članski karieri. Do tega mu manjka manj kot 20 zadetkov, sodelovanje v reprezentanci pa mu pot do tega cilja lahko precej olajša.
