Praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga v ljudskem izročilu poznamo tudi kot veliki šmaren, velika maša ali velika gospojnica, je eden največjih in najstarejših krščanskih praznikov. Za mnoge je to zgolj dobrodošel dela prost dan sredi poletja, toda v sebi skriva izjemno bogato zgodovino, preplet starodavnih verovanj in neizbrisen pečat, ki ga je vtisnil v našo kulturno identiteto. Praznujemo ga na današnji dan, 15. avgusta.
Na veliki šmaren se kristjani spominjajo tega, da je bila Devica Marija ob koncu svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebesa. Čeprav to verovanje med ljudmi in v cerkveni tradiciji živi že vse od prvih stoletij oziroma apostolskih časov, ga je uradna cerkev razglasila presenetljivo pozno.
Papež Pij XII. je dogmo o Marijinem vnebovzetju potrdil šele leta 1950.
Poganske tradicije
Podobno kot številni drugi veliki krščanski prazniki, je tudi veliki šmaren globoko prepleten s predkrščanskimi, poganskimi tradicijami. Ko se je krščanstvo širilo po Evropi in slovanskih ozemljih, je cerkev pogosto prevzela in prilagodila obstoječe poganske praznike ter sveta mesta.
Za starodavne poljedelske družbe je bila sredina avgusta, ki ga v starem slovenskem poimenovanju mesecev upravičeno imenujemo veliki srpan, ključni čas žetve. Predkrščanska ljudstva so se v tem času zahvaljevala naravi in bogovom za prve sadove ter žito. Cerkev je ta praznovanja spretno vključila ter zahvalo preusmerila k bogu in Devici Mariji.
V slovanski mitologiji je bila vrhovno žensko božanstvo Mokoš, velika mati, boginja zemlje, plodnosti, vode in zaščitnica žensk. Globoko ukoreninjenega čaščenja matere zaščitnice ni bilo mogoče preprosto izbrisati. Namesto tega je njene atribute prevzela krščanska Marija, ki je vernikom postala nova duhovna mati in priprošnjica v stiski.
Eden najbolj živih poganskih ostankov je tradicionalni blagoslov zelišč (tudi rožnic). Naši predniki so verjeli, da imajo zelišča in zdravilne rastline, nabrane sredi avgusta, največjo magično in zdravilno moč. Iz njih so pletli zaščitne šopke proti zlim duhovom, boleznim in udarom strel. Cerkev je ta botanični ritual ohranila.
Spoštovanje narave
Preplet starodavnega spoštovanja do narave in globoke krščanske vere je razlog, da smo Slovenci zgodovinsko izjemno močno povezani z marijansko pobožnostjo. Praznik 15. avgusta je zato tradicionalno povezan z romanji. Ljudje se na ta dan odpravijo na pot – mnogi celo peš –, da bi se umaknili od vsakodnevnega vrveža, se zahvalili ali prosili za pomoč.
Med najbolj priljubljenimi romarskimi središči v Sloveniji so seveda Brezje, kjer bo tudi danes osrednji verski dogodek pri nas, Ptujska Gora, Sveta Gora pri Novi Gorici in Turnišče v Prekmurju.
Za ljubitelje gora praznik ponuja edinstveno doživetje – sveto mašo v najvišje ležečem slovenskem svetišču, kapeli Marije Snežne, ki stoji približno 2500 metrov nad morjem.
Od leta 1992
Od leta 1992 je 15. avgust v samostojni Sloveniji državni praznik in dela prost dan. Sprejetje praznika – tako pravi anekdota – je bil menda kompromis med levim in desnim političnim polom. Novemu prazniku se je obetala podpora le, če nasprotni pol kot praznik sprejme Dan reformacije. In tako je bilo.
Veliki šmaren danes ni več zgolj strogo verski dogodek, temveč tudi dan povezovanja. Za številne slovenske družine je to čas, ko se zberejo sorodniki.
Zanimivo je tudi, da veliki šmaren na isti dan praznujeta tako katoliška kot pravoslavna Cerkev, kar prazniku daje širši, medkrščanski pomen.
