V Posavju v sevniški občini, kjer na dolenjski strani Save gričevje nežno valovi v daljave, leži vasica Studenec. Tam je pred več kot 15 leti Miha Metelko zastavil čebelarstvo nekoliko drugače. Poleg medu so njegovo zanimanje vzbudili matični mleček, vzreja matic in genetika čebel.
Že kmalu potem, ko je pred domačo hišo postavil prvi panj in vanj naselil prvo čebeljo družino, sta z ženo Saro ugotovila, da je edina dolgoročna in smiselna pot čebelarjenja ekološki način, ki ohranja čebele zdrave in posledično tudi njihove izdelke. Toda čebelarstvu sta kmalu dodala še nasad sladkega kostanja oziroma maronov, ki se razprostira na štirih hektarjih, s tem pa kmetija ni več odvisna le od ene dejavnosti, kar je pomembno predvsem ob slabši letini v čebelarstvu.
Pogled skozi okno
A vse se je začelo, ko se je Miha še kot študent z vlakom peljal iz Sevnice proti Ljubljani in skozi okno opazoval čebelnjake in panje. Na biotehniški fakulteti, ki jo je obiskoval, so imeli tisti čas ravno predavanja iz genetike in njegovo zanimanje so močno vzbudile mutacije pri žuželkah, predvsem trotih. V knjižnici si je izposodil, kakor pravi, biblijo čebelarstva, to je knjigo Od čebele do medu, in leta 2009 postavil svoj prvi panj ter vanj naselil čebeljo družino.
»Po očetovi smrti je bilo treba zapolniti glavo,« je dejal. »Oče je bil namreč vinogradnik, hektar velik vinograd je obdeloval, tudi stric je imel veliko kmetijo in od nekdaj sem rad delal s sadikami in rastlinami. Čeprav sem obiskoval tehniško gimnazijo in sem sprva mislil, da bom strojnik, sem nato na prijavni obrazec za študij vpisal biotehniško fakulteto, smer agronomija. Vsi so mi dejali, naj vpišem še kakšno drugo možnost, toda rekel sem: če ne bom sprejet, bom šel pa delat.«
Miha je očetov vinograd opustil, saj ga je bolj kot trsi pritegnilo čebelarstvo in tega se je lotil temeljito. Število panjev je hitro povečeval in ko je njegov prvi čebelnjak pred hišo postal premajhen, čebel pa preveč, je postavil večjega na bližnji lokaciji. Danes ima približno 200 panjev in proizvodnih čebeljih družin, poleg njih pa še okoli 150 panjev, namenjenih vzreji matic. Čebelarstvo tudi ni več le Mihova dejavnost, ampak skupna zgodba s Saro, s katero sta se spoznala na fakulteti, kjer sta oba diplomirala iz čebelarstva. Medtem ko so Miho pri čebelah zanimale različne stvari, od biologije do genetike, pri čemer ga je prav možnost selekcije pripeljala tudi do vzreje matic, je Sara največ svoje pozornosti namenila matičnemu mlečku in temu, kako ga čim bolje pridobivati.
Ekološko je prihodnost
Ob besedi čebelarstvo se hitro pojavi romantična predstava o točenju medu, cvetju in brenčanju pridnih čebel pred panji, toda kot je povedal Miha, je stvar v resnici precej manj romantična. Ena glavnih težav sodobnega čebelarstva je varoja, zajedavec, ki oslabi čebelje družine in prenaša viruse. Prav način zatiranja varoje pa je ena pomembnejših razlik med ekološkim in konvencionalnim čebelarstvom.
Pri Metelkovih za zatiranje varoje uporabljajo organske kisline in eterična olja, ki so dovoljena v ekološki pridelavi, ekološki vosek in za hranjenje ekološki sladkor. »Gre za to, kako mora čebelar delati, saj zahteva ekološki način več spremljanja in natančnejše delo, medtem ko so nekatera sintetična sredstva v konvencionalnem čebelarstvu učinkovita z manj sprotnega nadzora,« je dejal. Poudarek ekološkega načina čebelarjenja je torej na sredstvih, ki ohranjajo vosek in propolis čist, medtem ko se pri uporabi sintetičnih snovi za zatiranje varoje te vežejo v vosek, tam ostanejo, to pa glede na raziskave povzroča vedno večjo sterilnost trotov in posledično slabo razvite matice z jalovimi reproduktivnimi organi. »Že na embalaži takih sintetičnih snovi piše, da če uporabljate panje za vzrejo matic, ne uporabljate tega izdelka,« je potrdil Miha. Vzreja matic pa je pomemben del njegovega čebelarstva.
»Nikoli nisva razmišljala o čem drugem kot o ekološkem, živeti čim bolj z naravo, imeti svoj vrt, jesti domače. Miha je imel tudi slabo izkušnjo v vinogradu, ko ga je zaradi škropiv nenehno bolela glava, zdaj glavobolov nima več,« je dejala Sara.
Za Miho je prihodnost kmetijstva povsem jasna: »Dolgoročno bo treba iskati načine, pri katerih bo manj sintetičnih posegov, saj se učinki pesticidov in drugih sredstev ne končajo samo pri organizmu, ki ga želimo zatirati.«
Matice
Različne vrste medu, predvsem kostanjev med, so pri Metelkovih še vedno najosnovnejši izdelek, vendar ne edini. Če sta Sara in Miha nekoč prodala več matičnega mlečka, proizvodnja tega zaradi manj povpraševanja, verjetno zaradi manj kupne moči ljudi, kot ugotavljata, pada. V njunem naboru so tudi cvetni prah, propolis in mešanice čebeljih pridelkov, predvsem pa je čebelarstvo Metelko znano po vzreji vrhunskih matic kranjske sivke. Miha jih je sprva vzrejal za lastne in potrebe nekaj drugih čebelarjev, nato pa ga je začela zanimati tudi selekcija. Ker je imel precej živahne čebele, je začel izbirati mirnejše družine, pri čemer pa mirnost sama po sebi ni dovolj, saj mora biti čebelja družina tudi dovolj donosna, sicer gospodarstvo z njo nima pravega smisla. Zato pri vzreji nenehno išče kompromis med mirnostjo, zdravjem in donosnostjo. Danes vzreja vrhunske čebelje matice, ki jih s Saro tržita pod blagovno znamko MS Carnica Queens.
»Zato da tuji kupci takoj vedo, za kaj gre, za matice kranjske sivke,« je dejal Miha.
Navdušenje nad maroni
Drugo polovico kmetije pa zaseda nasad kostanjev, ki se razprostira na štirih hektarjih. Kakih 550 dreves maronov ta čas že lepo oblikuje ježice, v katerih se skrivajo debeli plodovi. Za marone sta se začela Miha in Sara zanimati že na fakulteti, kostanj pa je imel Miha rad že prej, tudi zaradi njegove zgodovinske vloge. Po vojnah je bil namreč pomemben vir hrane, ki je ljudem pomagal preživeti zimo, danes pa ga zanimata predvsem njegova hranilna vrednost in možnost, da bi bil nekoč pomembnejši del domače prehranske samooskrbe.
»Na začetku sva ga posadila, da bo nekaj paše za čebele. Potem sva ugotovila, da bi bilo škoda, če bi pridelek samo ležal na tleh, in sva ga začela pobirati in prodajati svežega,« je povedala Sara in dodala, da razmišljata tudi o predelavi, saj bi rada tudi tukaj ustvarila več dodane vrednosti. Pri štirih hektarjih in 550 drevesih ročno pobiranje namreč ni več prav majhna stvar, saj sta denimo lani pobrala približno tono in pol kostanja.
Toda največja težava se jima vseeno ne zdi fizično delo, saj oba rada delata v naravi. »Samo pred računalnik ne,« je smeje dejal Miha. Vso administracijo zato opravi Sara, ki je postala po porodu alergična na čebelje pike.
»Midva sta tipična agronoma, trženje je za naju daleč najtežji del,« je dejal Miha. Ker je ekološka pridelava dražja, na klasičnih tržnicah ne prodajata več, saj je tam zaradi primerjanja cen pogosto neugodno okolje za ekološkega kmeta. Usmerjata se predvsem na ekološke in tematsko usmerjene tržnice, izdelke prodajata prek svoje spletne strani, nekaj pa tudi v javne zavode.
