Muzej motociklov indian je vrata odprl marca letos, nahaja pa se v neposredni bližini avtocestnega izvoza Vransko, tik ob hotelu in restavraciji Grof. Ponuja edinstven vpogled v zgodovino motociklizma. V njem so na ogled nekaj najstarejših in najredkejših motornih koles indian na svetu, originalni dodatki, fotografije, rekviziti in še veliko več. Lastnik zasebne zbirke motociklov te znamke je Samo Rančigaj, dolgoletni restavrator z več kot 40-letnimi izkušnjami.
Njegovo delo temelji na sistematičnem raziskovanju, natančni tehnični obnovi ter doslednem ohranjanju avtentičnih materialov in konstrukcijskih rešitev. Zbirka je tako hkrati dragocen vir tehnične in industrijske dediščine in pomemben prispevek k razumevanju razvoja zgodnjega motociklizma. Predvsem pa je obisk muzeja doživetje za vso družino, saj vas popelje v čas ameriškega oblikovanja in inovacij motornih koles. Obenem turistom, ki se na Vransko pripeljejo z motorjem, ponuja dodatni luksuz, saj imajo na voljo garažo, v katero varno shranijo svojega jeklenega konjička, obenem se lahko tam stuširajo in preoblečejo, preden odidejo v hotel, v katerem lahko prenočijo.
Američani so bili šokirani
Savinjčan, rojeni Vranšan Samo Rančigaj je motorist od dvanajstega leta starosti. »To je moja velika ljubezen, že vse življenje se ukvarjam z motorji in sem z njimi prepotoval lep del sveta. Ta življenjski slog mi je preprosto blizu,« nam pove Rančigaj, sicer po poklicu krojač s končano usnjarsko galanterijsko srednjo šolo, ki je nekdaj šival usnjena modna oblačila za veliko znanih Slovenk in Slovencev, med njimi je bila tudi danes prva dama ZDA Melanija Knavs. Nekaj časa se je ukvarjal tudi z umetnostjo, bil je galerist, pred dobrimi tremi leti pa se je prek svojega restavratorskega prijatelja iz Dubrovnika povezal z verigo Hard Rock Cafe, ki je imela velik interes, da bi pri nas odprli muzej motociklov indian.
»Povezal sem se s tovarno Indian, saj sem najprej potreboval njihovo dovoljenje oziroma licenco za uporabo njihove blagovne znamke in branda. In to sem tudi dobil, na kar sem ponosen. Vendarle gre za ameriško multinacionalko, ki uporabe imena in blagovne znamke ne prepušča naključnim ljudem. Ko so videli mojo zbirko motociklov, so bili šokirani in so mi rekli, da je zagotovo največja v Evropi, morda celo na svetu. Presenetilo jih je, da je zbirka v Sloveniji, za katero marsikdo v Ameriki še ni slišal. Bolj običajno bi bilo, da bi se tak muzej pojavil v Berlinu ali New Yorku. Zdaj pa so zelo zadovoljni, da sodelujejo z mano, veliko mi pomagajo in me celo razvajajo,« pove Rančigaj. Pravi, da so indiani sveti gral med motocikli, kar se tiče zbirateljev in muzejev, primerljivi z rangom znamke Harley Davidson.
Motorje restavriral 40 let
Da so motoristi tudi dobri gostje, so se že prepričali na Vranskem, saj vse od januarja letos beležijo porast gostov v hotelu Grof. Med njimi so seveda tudi tisti, ki pridejo na ogled tega edinstvenega muzeja, približno polovica je tujcev. In mnogi so presenečeni, ko vidijo zbirko motociklov dolgoletnega restavratorja z več kot 40-letnimi izkušnjami, čigar delo temelji na sistematičnem raziskovanju, natančni tehnični obnovi ter doslednem ohranjanju avtentičnih materialov in konstrukcijskih rešitev. Zato je ta zbirka hkrati dragocen vir tehnične in industrijske dediščine ter pomemben prispevek k razumevanju razvoja zgodnjega motociklizma.
»Razstavljene motorje, izključno znamke Indian, ki so moja specialnost, sem iskal po vsem svetu, večina jih je iz Amerike, Avstralije in drugih kontinentov. Vse sem kupil v izredno slabem stanju, z uničenimi motorji, saj si boljših že zaradi cene nisem mogel privoščiti. Potem pa sem jih počasi obnavljal oziroma restavriral. Povprečno je bilo v en motor vloženega od 300 do tisoč ur dela, da so zdaj takšni, kot so. In to sem počel 40 let. In po toliko letih človek motorje zares pozna do potankosti, zato ni dela ali detajla, ki ga ne bi poznal. In tudi samo tovarno Indian poznam zelo dobro,« pravi Rančigaj. Če bi to preslikal na avtomobile, pa bi bilo podobno, kot če bi zbiral avtomobile znamke Rolls-Royce, pravi sogovornik, ki je skupaj s hotelom Grof zasnoval muzej tako, da je del logistike vseh, ki po naši deželi potujejo z motorji. Teh ni malo, prevladujejo pa tujci iz zahodnih držav, ki se z Vranskega odpeljejo na različne ture po Sloveniji, za katere jim navigacijo ponudijo v hotelu. »Pripravljenih imajo od 20 do 30 različnih tur, med katerimi lahko izbirajo. In ti ljudje so tudi moji gostje,« pravi Rančigaj, ki ima razstavljenih 41 modelov indian različnih letnikov, obiskovalce pa po muzeju največkrat popelje kar sam. Zbirka je postavljena tudi po zgodovinskem zaporedju, predstavljeni so vsi pomembni modeli.
»Ogled z vodenjem traja približno tri četrt ure, odvisno od tega, koliko koga zanima. Obiskovalcem predstavim zgodovino tovarne Indian, malo tehnike, povem jim tudi kakšno zanimivo zgodbico, ki se je zgodila med restavriranjem. Vesel sem, ker od tu odhajajo zelo zadovoljni,« pravi Rančigaj, ki je v življenju prevozil krepko čez milijonov kilometrov. Ne samo z motorji, temveč tudi avtomobili. Ko ga pobaramo, katera tura je bila najdaljša, pove, da po Španiji in Portugalski. »Imam pa tudi izkušnjo z ene najbolj legendarnih cest, Route 66 v Ameriki, ki je sinonim svobode in pustolovščine. To je bila tudi moja zadnja, pred tem sem se vozil po Evropi, Aziji, tudi Avstraliji, manjka pa mi še Južna Amerika, ki pa bo morala še malo počakati. Nenazadnje nisem več najmlajši in vse težje si je vzeti dva in več mesecev časa. Takšne poti pa terjajo tudi po 14 mesecev,« razloži Rančigaj, ki si je medtem sestavil še enega indiana letnik 1929, s katerim si želi opraviti še kakšno daljšo turo. A ne kam daleč, saj gre vendarle za motor, ki je star skoraj sto let, zato se bo z njim najverjetneje zapeljal kar po Sloveniji. Ko se sprehodimo po skrbno urejenem muzeju, opazimo zloščene motorje, kot da so pravkar prišli iz tovarne. V glavnem so tudi vsi delujoči. »Teh, ki so starejši od sto let, nisem prižigal, že iz spoštovanja, da ne bi povzročil kakšne škode,« še pove Rančigaj, ki obenem prizna, da je muzej uredil s pomočjo sina Gala Rančigaja in njegove partnerice Maje. »Sin se ukvarja z oblikovanjem in načrtovanjem izdelkov, prostorov in grafike, ima mednarodni oblikovalski studio za industrijsko oblikovanje in vizualne komunikacije, in moram priznati, da je njegova zasluga, da je prostor tak, kot je. Zanj sem prejel že številne pohvale,« ponosno pove Rančigaj, ki je poleg dragocenih motociklov v muzeju razstavil tudi del svoje restavratorske delavnice.
