Nedaleč od Dravograda pri Šentjanžu, sredi gozda, na šesto metrih nadmorske višine, kjer je pobočje ves dan obsijano s soncem, leži bio kmetija Ržen. Dolgo tradicijo ima, ki sega v prejšnja stoletja. Tam je bil mlin in celo kovačija, dekle in hlapci pa so imeli svojo hiško, v kateri so bivali. »Nekdaj je bila to res velika kmetija,« je povedal Denis Ledinek. Danes je kmetija Ržen velika 15 hektarov, zelenjadarstvo in tudi sadjarstvo pa sta njena glavna dejavnost. Toda pred nekaj več kot desetletjem je začel Denis na domači kmetiji gojiti še čilije, nato pa je ustvaril blagovno znamko Pohorc bio Chili, ki je danes ena vodilnih pri nas.
Štiriindvajset izdelkov ponuja pod blagovno znamko, pet različnih čili omak, take in drugačne namaze, lutenico in kimči ter še kaj. Nad njimi so navdušeni tako babice kot ljubitelji čilija, pred kratkim pa je Denis s svojim pekočim čili medom osvojil še Evropo. Na ocenjevanju v Berlinu je zanj prejel zlato nagrado in s tem naziv najboljšega pekočega medu v Evropi.
Kmetija Ržen je bila med prvimi, ki so po osamosvojitvi Slovenije stopile na ekološko pot. »Od nekdaj nam je bilo pomembno, da smo jedli čim bolj domače in naravno pridelano hrano,« je dejal Denis Ledinek in s tem pojasnil odločitev za ekološko kmetovanje, ki je bila zgolj nadaljevanje družinskih vrednot. »Ne gre samo za certifikat, ampak predvsem za odnos do hrane in do ljudi, ki to hrano kupujejo. Prav nikoli nismo razmišljali, da bi delali kako drugače kot ekološko, kvečjemu, da bi vse podprli z biodinamičnim kmetovanjem,« je dodal.
Pridelke, ki so sezonski, prodajajo neposredno kupcem na osrednji ljubljanski tržnici, v Slovenj Gradcu in Mariboru, del zelenjave pa dobavljajo tudi šolam in vrtcem. Presežke predelajo v končne izdelke, kot so sokovi, kisi, olja, namazi in marmelade. Teh izdelkov je skupaj s čili pohorcem kakih sto. Toda posebnost kmetije so tudi lubenice in melone, na Koroškem so verjetno Ledinekovi edini, ki jih na veliko prodajajo.
Žena, tast in čiliji
Če je Denisov oče prve kupce prepričal z rženovim fižolčkom, kot ga je poimenoval, potem je Denisa življenje popeljalo na pot čilija. A preden se mu je povsem posvetil, je bil vrhunski tekmovalec v dirkah s štirikolesniki, kjer je bil tudi državni prvak, treniral je nogomet, plezal in se ukvarjal z adrenalinskimi športi. Zaposlen je bil kot grafični oblikovalec v Slovenj Gradcu in šele lani pustil službo, ko zaradi rasti podjetja ni več zmogel obojega.
Pred 12 leti pa je v njegovo življenje vstopila tudi žena Tjaša, in ko je Denis na vrtu svojega tasta videl čilije, ga je prešinilo, da bi jih začel gojiti.
»Tast mi je razložil nekaj stvari glede gojenja, brat pa mi je za rojstni dan podaril semena čilija. Dal sem jih kaliti in nasadil prvih 12 sadik. Nisem si predstavljal, da bom od tega živel, čili pohorc je nastal bolj kot neka dodatna ponudba ali razvedrilo v prostem času,« je dejal Denis. Takrat v Sloveniji še ni bilo kakovostnih čili omak, sploh pa ne ekoloških. »Še danes smo edini, ki imamo striktno vse ekološko. Vsi naši izdelki so bio,« je poudaril Denis.
Prve čili omake so nastale doma, brez receptov in predhodnih izkušenj. »Nikogar nisem mogel vprašati za recept ali nasvet, umetne inteligence še ni bilo, za babice pa je bilo to področje tudi neznanka,« se je smeje spomnil na čas eksperimentiranja. V prve omake so zmešali nekaj čebule, paradižnika, začimbic in čilija … ter nobenega konzervansa. Naredili so sto stekleničk, prijatelji pa so bili poskusni zajčki. »Potem so me klicali nazaj, da je omaka res dobra, a me obenem spraševali, ali jim bom jaz prebelil steno. Na začetku je bila namreč prava veselica s temi omakami, saj so ob odprtju pokale in packale po stenah. Največ časa smo porabili ravno za iskanje pravega razmerja med okusom in konzerviranjem. Vse ostalo, okusi in izdelki, pa se še vedno sproti razvija in dodeluje,« je povedal Denis Ledinek.
Sprva so bili kupci večinoma gostinci in posamezniki, ki so na tržnici, kjer je prodajal domače izdelke, opazili čili omako. Toda po covidu se je vse spremenilo.
»Restavracije so se zaprle, nato na mizah ni smelo biti ničesar, ostalo nam je več tisoč kosov izdelkov. Šli smo na tržnice in ugotovili, da ljudje želijo veliko več kot samo čili omake. Tako smo naredili čebulno marmelado oziroma jam, ki je prava uspešnica, še druge namaze, lutenico, kimči, pesto iz čemaža … Vsega skupaj je pod blagovno znamko Pohorc bio Chili 24 različnih izdelkov,« se lahko pohvali Denis Ledinek. Z izdelki tako ne pokrivajo samo ljubiteljev čilija, ampak vse, ki radi dobro jedo.
Evropski vroči prvak
Največjo mednarodno prepoznavnost pa je Denisu Ledineku prinesel pekoči med oziroma hot honey bio, izdelek, ki ga vse do nedavnega na slovenskem tržišču ni bilo, medtem ko je v Ameriki že precej dolgo uveljavljen, je povedal. »Poklical sem prijatelja, medarja Miho Metelka, in ga vprašal, če ve, kako se dela pekoči med. Nihče od naju ni vedel, toda vseeno sva poskusila. Potem sva naredila izdelek iz cvetličnega medu, domačega jabolčnega kisa iz izbranih starodebelnih sort jabolk, ki rastejo na naši kmetiji, dimljene paprike, čilija in izbranih začimb. Najprej smo ga ponudili gostincem, nato so začeli po njem posegati tudi drugi. Dve leti smo potrebovali, da so ga ljudje spoznali, toda zdaj ga kupujejo tudi babice.«
Letos so izdelek poslali v mednarodno ocenjevanje na evropsko tekmovanje pekočih omak v Berlin in prejeli najvišjo, zlato nagrado za hot honey bio. To preprosto pomeni, da gre za najboljši pekoči med v Evropi. Denis je bil presenečen in presrečen.
»Premagali smo Špance, Portugalce, vse. Očitno smo zadeli teksturo in okus. Med vsemi prijavljenimi izdelki z vsega sveta pa se je naš med uvrstil na 12. mesto. To je res krasno,« je dejal.
Pekoči med pa se poda k vsem jedem, od zorjenih sirov, gorgonzole, burgerjev, pic, pit, mesa na žaru pa vse do sladoleda, muslija, jogurta in solat. Denis ga najraje doda pici z rukolo, panceto ali gorgonzolo. Pa vedno jedem z žara, in muslijem. »Mene ne zanima, da je nekaj samo pekoče. Zanima me okus. Dobra omaka mora namreč jed izboljšati, ne pa je uničiti.«
Pekoči med pa je rodil še en izdelek, in sicer hot honey brandy. Ob proizvodnji vročega medu je namreč v velikih kotlih po polnjenju stekleničk ostajala gosta mešanica medu, čilija in začimb. Namesto da bi jo zavrgel, je Denis začel iskati način, kako bi ji dal novo vrednost. Ideja je prišla povsem spontano. »Enkrat sem si natočil domače žganje in dodal žličko te mešanice. Ko sem poskusil, sem si rekel: to je to.« Nastal je hot honey brandy, žganje z dodatkom arom vročega medu, čilija in začimb.
