Vsestranska akademska glasbenica Eva Hren, ki se enako suvereno počuti s klasično kitaro v rokah pred svojimi učenci kot pod žarometi največjih festivalskih odrov, z dvema svežima singloma napoveduje čustveno obarvan jesenski album. Z njo smo poklepetali o novem glasbenem preporodu, zakulisju snemanja videospota z njeno družino, iskanju življenjskega ravnovesja po osebnih preizkušnjah ter o tem, zakaj je včasih v življenju najpomembnejše le – zadihati.
Nedavno ste predstavili pesem Diham, ki govori o povezanosti, svobodi in bližini. V videospotu zanj nastopajo vaši najbližji – oče, sin, sestri in prijatelji. Kako težko jih je bilo prepričati za skok pred kamero in kako dragocen je ta videospot danes za vaš družinski arhiv?
Najbolj vesela sem tega, da sem v snemanje vključila svojega 83-letnega očeta. Pravzaprav ga sploh ni bilo treba posebej prepričevati. Zdi se mi, da se tudi sam zaveda, kako dragoceno je, da ga imam ob sebi. Leta naredijo svoje in nikoli ne veš, koliko časa boš še lahko delil takšne trenutke z najbližjimi. Tudi sestri sta bili navdušeni. Odpravili smo se na lokacijo moje prijateljice, na turistično kmetijo s haflingerji na Lavrici. Snemal je moj prijatelj, režiser Miha Tozon, ki vse dobro pozna, zato je bilo vzdušje sproščeno in domače. Pravzaprav smo združili družinski piknik in snemanje. Zato ni bilo potrebe po kakršnem koli igranju ali ustvarjanju topline – vse je bilo pristno in povsem naravno. Sin Hugo pa je vse skupaj doživljal popolnoma spontano.
Pripravljate tudi nov album. Kakšen bo?
Novi album bo precej drugačen od prejšnjega. Predvsem zato, ker se na njem prvič v celoti predstavljam tudi kot kitaristka, ne le kot pevka. Tokratni pristop mi je zelo blizu, saj sem prav doma začela igrati na kitaro in peti. Pesmi so napisane tako, da jih lahko sama odigram in zapojem, kar mi daje več svobode. Najpomembnejše pa je, da sem skozi to razvila bolj intimen odnos do inštrumenta in posledično do ljudi. Na velikem odru z orkestrom je sicer čudovito, vendar med izvajalcem in občinstvom vedno obstaja določena razdalja. S kitaro pa lahko preprosto sedem med ljudi in zapojem.
Že vrsto let kitaro tudi poučujete na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Ste bolj stroga profesorica ali bolj prijateljska mentorica?
Danes sem precej drugačna kot na začetku. Ko sem prišla z akademije, sem mislila, da bodo vsi učenci postali Mozart, zato sem bila zelo stroga. Če kdo ni znal snovi, sem ga brez pomisleka poslala vadit. Z leti sem ugotovila, da mi veliko več pomeni, da otrokom glasba ostane blizu tudi po koncu glasbene šole. Zame je pomembno, da ostanejo poslušalci, obiskovalci koncertov in ljubitelji glasbe. Navdušenje nad glasbo se mi zdi veliko pomembnejše od popolnosti.
Sami ste ljubezen do kitare pravzaprav podedovali od očeta, kajne?
Tako je. Oče je bil samouk in je igral le nekaj akordov, vendar je bila glasba vedno prisotna v našem domu. To so eni najlepših spominov iz mojega otroštva. V osnovni šoli sem pristala pri kitari in kmalu ugotovila, da sem izbrala pravi inštrument zase. Kitaristi so po naravi nekakšni popotniki in pripovedovalci zgodb. Pri kitari sem svoje znanje pripeljala do akademske ravni, a me je to včasih tudi omejevalo. Rudi Bučar mi je nekoč rekel: »Zakaj igraš vse te kače? Odigraj tri akorde, pa jih dobro odigraj. Ne potrebuješ vseh teh komplikacij.« To me je zelo zaznamovalo. Pri petju nisem šla po isti poti. Šest let sem študirala klasiko, potem še jazz, vendar sem takoj, ko sem začutila, da me določena pravila začenjajo omejevati, stopila korak nazaj. Iz izkušnje s kitaro sem vedela, kako hitro lahko izgubiš spontanost. Zato želim imeti do glasu tak odnos, kot ga ima nekdo, ki poje iz čiste ljubezni do glasbe. Seveda z znanjem in tehniko v ozadju, a brez občutka, da me pravila omejujejo. Tako ostaneš svoboden.
Kako pa je s sinom? Ga glasba zanima?
Glasba ga spremlja. Končal je šest let klasičnega izobraževanja, zdaj pa obiskuje še jazzovsko smer in igra bas kitaro. Bil je celo na informativnih dnevih na konservatoriju, potem pa mi je rekel: »Mami, igrati znam in rad igram, ampak mene bolj vleče drugam.« Trenutno ga zelo zanima košarka. Mislim, da je naloga starša predvsem to, da otroka podpira pri tem, kar ga res veseli. Svojo pot mora na koncu najti sam.
Pred časom ste izgubili mamo. Kako je ta izkušnja vplivala na vas?
Moram reči, da mi je ta izguba, čeprav se bo morda slišalo nenavadno, tudi veliko dala. Takšni odhodi človeku pomagajo drugače postaviti vrednostni sistem. Takrat sem se obremenjevala z malenkostmi, po tej izkušnji pa sem začela drugače gledati na življenje. Ta preizkušnja je zelo povezala našo družino. Oče je ostal sam s tremi hčerami, kar nikakor ni bilo lahko. Z njim je povezana zanimiva zgodba. V obdobju po mamini smrti je veliko hodil v gozd. Nekega dne je srečal medvedko z mladičkom. Medvedka se je postavila na zadnje noge in obstala pred njim. Oče je kasneje povedal, da je v tistem trenutku to razumel kot sporočilo: če se mati postavi pokonci za svojega mladiča, se moraš tudi ti postaviti na noge in živeti naprej za svoje tri hčere. Pravi, da se je takrat v njem nekaj premaknilo. Mislim, da smo se po svoje pobrali vsi skupaj. Sama sem se iz te izkušnje naučila predvsem to, da se ni vredno izgubljati v nepomembnih stvareh in da je treba ceniti čas ter ljudi, ki jih imamo radi.
Kako pa je na vas vplival nedavni razhod z dolgoletnim partnerjem?
Najprej se soočiš s porušenimi pričakovanji o življenju in družini. Sama prihajam iz okolja, kjer so družinske vezi zelo močne, zato je bil razhod zame velik izziv. Sčasoma pa sem ugotovila, da je spoštljiv razhod včasih boljša rešitev kot vztrajanje v odnosu, v katerem nisi srečen. Danes imava zelo urejene odnose in živiva blizu drug drugega, kar je pomembno tudi za sina. Za to je bilo potrebnega veliko dela s samim seboj. Na začetku običajno kriviš drugega, potem pa začneš iskreno pogledovati tudi vase. Ne želim romantizirati razhodov, ker niso lahki, vendar verjamem, da je lahko spoštljiv razhod za otroka bolj zdravo sporočilo kot življenje v odnosu, kjer ni več miru in zadovoljstva.
Koliko vam pri tem pomaga glasba?
Zelo. Bila je moja terapija. Skozi glasbo sem predelovala izkušnje in hkrati iskala odgovor na vprašanje, kdo sploh sem. Ko si dolgo v tesnem odnosu, se z drugim človekom neizogibno prilagajata drug drugemu. Potem pa pride trenutek, ko se moraš vprašati, kaj si pravzaprav želiš ti. Tudi glasbeno sem v tem obdobju vedno bolj iskala svoj izraz. Novi album je zato zelo oseben. Besedila so napisana zame in skozi vsako skladbo lahko prenesem del svoje zgodbe. Mislim, da ljudje to začutijo.
Kako pa polnite baterije?
Zadnje čase veliko tečem. Ob sebi imam nekaj zelo prijetnih ljudi, ki me pri tem spodbujajo. Družim se z ekipo, ki trenira triatlon, sama sodelujem pri tekaškem delu. Novembra se s tremi prijatelji odpravljamo na tek v Palermo. Veliko mi pomenijo tudi hribi in narava. Rada imam zimske športe, poletje me poleni. V šali rada rečem, da sem kot riba na tržnici ob dvanajstih, ki je nihče noče. Na morju mi je pogosto preprosto prevroče. Za to poletje imam poseben načrt – sina bom prvič peljala na Triglav. To bo njegovo rojstnodnevno darilo. Sicer je zelo samostojen. Je aktiven tabornik, zato veliko časa preživi s taborniki. Poleg tega bo šel še na glasbeni in košarkarski tabor, tako da bo poleti kar precej zaseden. Del počitnic pa bo preživel z nama.
