Blaž Kavčič je bil prvi slovenski teniški igralec, ki se je prebil med sto najboljših na svetu, prvi pa je tudi izpolnil pogoje za pokojnino svetovnega združenja poklicnih teniških igralcev (ATP), za katero se je bilo treba pet let vsaj šestkrat v sezoni uvrstiti v glavni žreb ATP-turnirjev, za kar je potrebna uvrstitev blizu stotega mesta na svetovni lestvici. Pokojnino bo 39-letni Ljubljančan, ki je v karieri z nagradami zaslužil dobra dva milijona dolarjev, začel prejemati že čez deset let, a ne živi dosti manj aktivno kot na vrhuncu teniške kariere. Polovico leta še vedno preživi na teniških turnirjih v tujini kot trener, doma pa ga je pogosto videti na igriščih za padel, kjer spada med najboljše igralce v Sloveniji.
Tudi po končani karieri poklicnega teniškega igralca ostajate povezani s tenisom in športno aktivni. Kaj se je sploh spremenilo od časov, ko ste bili prvi slovenski teniški igralec med stoterico in 68. na svetovni lestvici?
»Glavna stvar je še vedno tenis. Zdaj sem teniški trener in imam tudi na tem področju visoke cilje, saj sem v šestih letih lepo napredoval. Čeprav sem še vedno veliko časa na teniškem igrišču, tudi po šest, sedem ur na dan, se zdaj v prostem času ukvarjam še z drugimi športi, predvsem s padlom in nogometom. Nogomet sem si vedno želel igrati, a ga med kariero nisem smel zaradi nevarnosti poškodb, padel pa se je pojavil na novo in mi je zelo všeč. Precej je podobnosti s tenisom, zato se mi ni treba vsega na novo učiti. Malenkost spremeniš, pa si že dovolj dober, da se lahko meriš z najboljšimi v Sloveniji, treniraš z njimi in napreduješ.«
V padlu ste res že med najboljšimi v Sloveniji. Je mogoče kak daljni cilj, da bi tudi v tej disciplini nastopili na olimpijskih igrah, ko bo to nov olimpijski šport?
»V užitek mi je že to, da lahko igram z najboljšimi v Sloveniji, nimam pa takšnih ciljev, da bi opustil tenis in se posvetil le padlu. Tudi v tem športu je v svetu še veliko stopničk in težko se je meriti z najboljšimi, ki se temu športu lahko posvečajo deset let po štiri ure na dan.«
Zdaj lahko najdete čas tudi za smučanje, kjer sta bila reprezentanta vaša starša, pa tudi vaš dedek (Bojana Dornig, Sandi Kavčič in Ludvik Dornig).
»Zdaj grem res večkrat lahko družinsko smučat s staršema in hčerko, ki je stara sedem let in jo je že treba malo učiti smučati. Smučanje mi je zelo všeč, a imam raje toplo vreme kot mraz. Mama mi je nekoč rekla, da ji je bolj všeč, da igram tenis, kot da bi moral kot ona smučati v mrazu. Resda tudi igranje tenisa pri 40 stopinjah Celzija nikakor ni užitek, a se kar strinjam z mamo.«
Bi hčerki priporočili ukvarjanje s tenisom oziroma vrhunskim športom nasploh?
»Če bi izrazila željo, bi jo pri tem podprl, tako kot so starši mene. Če si otrok želi, je prav, da mu daš to možnost, nikoli pa je ne bi silil v to. Raje bi celo, da ima neko normalno življenje. Saj jaz sem ga imel, a za šport je treba veliko žrtvovati, poleg tega se mi zdi, da gre vrhunski šport v vse bolj nezdravo smer. Vse več se vrti okoli denarja, sploh pri tenisu, ki ga bolj spremljam. Novi igralci so večinoma iz finančno močnih držav, ki imajo svoje grand slam turnirje, Slovenija se s tem zelo težko kosa. Že ko sem sam odraščal, se nismo mogli, zdaj pa je to mogoče še težje. Nekoč je šlo le za znanje tenisa, zdaj pa so tu še prehrana, psihologija, kondicija … Vse je še bolj specializirano. Nekoč je bilo treba skrbeti le za osnovno kondicijo in vsi smo delali po enakem programu, zdaj pa so v razvitem svetu za vsakega igralca narejeni individualni, personalizirani programi. Vse to seveda stane, zdaj potrebuješ ne le enega trenerja, ampak tri ljudi za vsa ta področja. Ekipe najboljših teniških igralcev so v mojih časih štele po tri ljudi, zdaj imajo tudi po sedem, osem ljudi.«
Kljub slabšim pogojem kot drugod in skromnejši tradiciji od našega ženskega tenisa je slovenski moški tenis v vaših časih doživljal doslej najboljše obdobje, saj smo imeli kar štiri igralce med najboljšo stoterico na svetu.
»Res je, ob meni so bili med prvo stoterico še Grega Žemlja, Aljaž Bedene in Blaž Rola. Spomnim se, da so tedaj Angleži v nekem trenutku imeli med najboljšimi stotimi samo Andyja Murrayja, zato me je angleški novinar v nekem intervjuju v Wimbledonu spraševal, kaj v Sloveniji delamo, da imamo kot mala država štiri igralce, oni pa samo enega. Kakšne posebne skrivnosti ni bilo. Trenirali smo, kot smo vedeli in znali. Igralci, ki jih zdaj treniram, sami razen treninga in igranja ne naredijo praktično nobene stvari. Za to skrbita teniški in kondicijski trener pa še kdo, tako da so lahko bolj spočiti in imajo več časa za tenis. Mi smo kdaj opravljali tudi več vlog, je bila pa dobra plat tega, da smo se s tem več naučili za življenje.«
Po upokojitvi vaše generacije se je naš moški tenis znašel spet čisto na dnu, zdaj pa se po uspehu Žige Šeška kaže luč na koncu predora.
»Šeško je res dosegel neverjeten uspeh in upam, da se bo še naprej tako razvijal. Veliko obeta tudi leto mlajši Svit Suljić, ki ga občasno treniram in zato bolj poznam. Oba večino časa preživita v tujini in tam iščeta prave pogoje, ker jih tukaj žal ni. Vsakič, ko se po nekaj mesecih spet vidiva, opazim pri njem velik napredek. Verjamem, da bo po lani pozdravljeni poškodbi še hitreje napredoval in čez kakšno leto ali dve tudi on osvojil kak mladinski grand slam, saj se za tako mladega fanta vede neverjetno profesionalno in kaže res izvrsten tenis. Oba predstavljata potencial, kakršnega slovenski moški tenis še ni imel.«
Koga še trenirate?
»Svojo trenersko kariero sem začel z Maticem Križnikom, ki se je takrat uvrstil okoli 280. mesta na svetovni mladinski lestvici, potem pa sva se skupaj prebila do 32. mesta in nastopila na mladinskem grand slamu v Avstraliji. Potem sem delal s Tamaro Zidanšek v času, ko se ji je po velikem padcu spet uspelo vrniti med stoterico, nato pa začel sodelovati z Avstralcem Maxom Purcellom, ki je bil med najboljšimi stotimi posamezniki in na samem vrhu med dvojicami. Posebno doživetje je bilo, ko sem ga lahko spremljal na zaključnem turnirju dvojic v Torinu in kot trener prvič doživel, da ima igralec svojo garderobo in voznika. Od njega sem se tudi veliko naučil, saj pri nas skoraj ne treniramo dvojic, on pa prisega, da je to zaradi agresivne igre tudi najboljši trening za igro posameznikov. Nepozaben občutek je bil tudi, da sem po njegovi zmagi na US Opnu lahko dvignil pokal na stadionu Arthurja Asha. Zdaj želi kaj takega ponoviti še med posamezniki, potem ko se mu je pred dnevi iztekla enoinpolletna prepoved igranja. Za začetek igra na manjšem futures turnirju v Tokiu, potem pa se mu pridružim na turnirjih na Kitajskem in upam, da bova hitro napredovala na lestvici.«
Ga je doletela kazen zaradi dopinga ali česa drugega?
»Dopinga ni imel in tudi nikoli ni bil pozitiven na testih, ki se jim ni izmikal. Problem je bila infuzija, na katero je šel v času, ko je imel vročino. V bolnišnici je povedal, da je vrhunski športnik in na katere sestavine je treba paziti, a je dobil dvakrat večjo količino infuzije od dovoljene. Čeprav nikoli ni bil pozitiven na tenisu, je dobil strogo kazen, saj je bil njegov primer prvi po Sinnerju, ki so ga obravnavali povsem drugače. Čeprav je bil Italijan pozitiven na testu, je dobil le tri mesece kazni, kar je sprožilo precej kritik, Purcell pa je bil potem žrtev tega. Očitno je, da vseh igralcev ne obravnavajo na enak način. Najboljši si lahko privoščijo najboljše odvetnike, drugi pa so stisnjeni v kot in se raje pogodiš in pokesaš, kot da bi se tožil. To bi namreč trajalo več let in bi pomenilo konec kariere, tudi če bi nazadnje zmagal in dobil odškodnino.«
Domnevam, da vam potem Sinner ni najbolj simpatičen?
»Sinner sam niti ni problem, bolj to, da pri njem pol leta nihče ni vedel, da so ga zalotili na dopingu, tu pa se je takoj razvedelo. ATP bi moral tudi manj uspešnim igralcem omogočiti obrambo, saj si jo redko kdo lahko privošči, a se ATP raje umakne in le opazuje od daleč. Pravici torej ni vedno zadoščeno, čeprav so seveda tudi primeri, ko so igralci upravičeno kaznovani zaradi dopinga.«
V času Purcellove kazni ste si delo našli drugje.
»V tem času sem delal z Američanko Peyton Stearns, ki je velik talent. Z njo sva prišla v četrti krog Madrida in polfinale Rima, z 28. mestom na svetu je dosegla svojo najboljšo uvrstitev. A cilji pri njej so bili še višji, torej prva deseterica in zmaga na grand slamu. Kot trener poznaš njene prednosti, slabosti in potencial, zato skušaš izboljšati njena orožja in skriti slabosti. A to ne gre čez noč, kakšna sprememba terja določen čas in kak korak nazaj, kar pa privede do nezadovoljstva. S tako dobrimi igralci je teže delati kot s 14-letniki, saj je več pogovarjanja in prepričevanja, ne pa ukazovanja. S teniškimi igralkami je še teže, ker so bolj čustvene in občutljive kot fantje. Pri fantih je manj nihanj, je pa tudi konkurenca večja, zato se je teže prebiti naprej.«
Koliko časa še preživite na potovanjih s turnirja na turnir?
»Še vedno veliko, a malo manj kot prej. Nekoč sem bil zdoma od 35 do 40 tednov na leto, zdaj kot trener pa od 25 do 30 tednov. S Peyton sem bil enkrat na poti kar osem tednov brez premora. Če je treba, ne gre drugače, čeprav sem zdaj raje več doma. Tu z nasveti pomagam še nekaj mladim igralcem.«
Ali tudi zaslužki trenerjev naraščajo tako hitro kot zaslužki teniških igralcev?
»Tudi tu se zaslužki dvigujejo, a se razlikujejo glede na to, kdo te plačuje – igralec, zveza, sponzor … Ko delaš za kakšno zvezo, je cena najvišja. Hkrati s turnirskimi nagradami se povečujejo tudi bonusi. Trener je zmeraj upravičen do bonusa, če igralec dobro igra. Vsaka pogodba je sicer individualna in sem imel drugačno pri vsakomer, ki sem ga treniral. Od igralca je tudi odvisno, ali raje plačuje večji fiksni del in manj bonusa ali obratno, tako da plača več takrat, ko dobro igra in tudi sam zasluži več. Ključno je, da se igralec počuti dobro in ne sme biti v stresu glede denarja. Sicer pa so se turnirske nagrade res precej povišale. Ko sem sam igral svoj prvi grand slam, sem dobil 24.000 evrov za prvi krog Rolanda Garrosa, zdaj je ta znesek že 85.000 evrov, od česar je sicer treba odšteti še davek. Igralci med prvimi stotimi so lahko čisto mirni.«
Vseeno so pred Rolandom Garrosom tudi ti teniški igralci protestirali, ker gre za nagrade z le okrog 15 odstotki zaslužka in ker so se od lani nagrade povišale le za pet odstotkov, zaslužek organizatorjev pa za 14 odstotkov.
»V drugih športih v ZDA, kot sta košarkarska liga NBA in hokejska liga NHL, se zaslužki med organizatorji in igralci delijo na pol, v tenisu pa je delež igralcev precej manjši, še posebno na štirih največjih turnirjih. Tu je problem, da obstajata dve teniški organizaciji: ATP, ki služi zlasti na zaključnem masters turnirju v Torinu in desetih turnirjih serije 1000, in ITF, ki organizira Davisov pokal in štiri zelo donosne grand slam turnirje, poleg tega pa še veliko manjše turnirje, s katerimi je bolj izguba. Grand slam turnirji dobijo takšne zaslužke, da bi morali razdeliti še precej več denarja igralcem in tudi bolj podpirati manjše turnirje. Občasno se med igralci pojavi ideja o stavki, a temu so naklonjeni bolj tisti iz revnejših držav, ne pa tudi iz razvitih, od koder praviloma prihajajo najboljši teniški igralci, ki še več kot z nagradami služijo s sponzorji. Dokler bo v svetu le okrog sto igralcev dobro živelo od tenisa in imelo dovolj dobre pogoje za konkurenčnost, bo imel tenis težave. Zdaj se porabi precej denarja, da lovijo reveže, ki stavijo proti sebi, ker nimajo denarja, da bi si plačali pot na naslednji turnir. Igralec, ki igra le za nagrado 200 evrov, pa mu nekdo ponudi 2000 evrov, če izgubi tekmo, se lahko znajde v precepu. Če bi grand slami več namenjali igralcem in svetovnemu tenisu, bi bilo manj problemov s stavami.«
Ste eden od le dveh slovenskih teniških igralcev (poleg Aljaža Bedeneta), ki sta zaradi dovolj visokih uvrstitev v dovolj dolgem obdobju izpolnila pogoje za teniško pokojnino.
»To me res veseli. Ko bom star 49 let, jo bom začel dobivati. Zdaj je še naložena v sklade, ki jih upravlja ATP, kar me v teh negotovih časih nihanj na borzah kdaj za hip zaskrbi, a se še ni zgodilo, da kdo ne bi dobil te pokojnine. To je res dobra poteza ATP in pravzaprav najpomembnejše, kar mi je uspelo narediti v teniški karieri.«
Nekoč je bil vaš idol Rafael Nadal, kdo vam je zdaj najbolj všeč?
»Rafa je še vedno moj idol, tudi zaradi Netflixovega dokumentarca, ki kaže, koliko je pretrpel. Alcaraz mi je bolj všeč kot Sinner, Nole je pri svojih letih še vedno neverjetno dober in bi mu privoščil, da osvoji še en grand slam. Všeč so mi tudi mladi, zlasti Brazilec Fonseca, ker ima posebno igro. Je pa tenis izgubil kreativnost. Vse podlage so enako hitre oziroma počasne, točke so dolge, kar je sicer zanimivo za gledalce, a je zaradi dolgih tekem in večjega napora tudi več poškodb. Tenis žal izgublja raznolikost in tudi nekatere udarce, recimo enoročni bekend ali slice.«
