Z Dejanom Obrezom sva se pogovarjala tik pred finalom svetovnega nogometnega prvenstva. Letos je bil eden tistih sodelavcev Televizije Slovenija – sicer zunanjih sodelavcev – ki so bili v vlogi komentatorjev. Komentiral je 14 tekem in igro kar 22 reprezentanc, med njimi vseh, ki so se na koncu uvrstile v finale: argentinske, angleške, francoske in španske. Za komentiranje ga je angažiral urednik športnega programa na Televiziji Slovenija Grega Peternel, poklical pa Urban Lavrenčič. Tekme je spremljal iz studia na Kolodvorski, nekatere pa tudi z domačega kavča.
Pravi, da je seveda drugače, ko komentiraš iz studia ali ko komentiraš ob nogometnem igrišču. »V živo lahko izveš precej več, zlasti zakulisnih informacij. A svetovno prvenstvo je dogodek, ko dobiš veliko informacij tudi s spremljanjem medijev od doma, od tebe pa je odvisno, kako in kdaj boš kakšno zanimivost posredoval gledalcem pred televizijskimi zasloni,« razloži Dejan, ki ga pobaramo, ali takrat, ko je doma, prileti iz njegovih ust tudi kakšna sočna kletvica. »Seveda se zgodi, saj smo vsi krvavi pod kožo,« smeje prizna Celjan, ki je skozi leta nekoliko preoblikoval svoj slog komentiranja, veliko pa se je naučil tudi iz lastnih napak. »Te opaziš, ko si vzameš čas in analiziraš lasten prenos. Je pa časa za to vedno manj, saj si tekme sledijo v kratkih časovnih razmikih in za podrobnejše analize preprosto ni časa. Tudi kavč selektorji me ne motijo, vendar jim ne dajem kakšne posebne teže. Obstaja zelo ozek krog ljudi, katerih mnenje cenim in tudi upoštevam,« pove Dejan.
Po duši ostaja športnik
Pred vsako tekmo se Dejan Obrez oboroži z veliko različnimi informacijami, pripravi si seznam vseh igralcev na tekmi, katerih imena in priimke mora pravilno izgovarjati, pobrska za njihovo zgodovino, statistiko in še kakšno zanimivostjo, bodisi o igralcih bodisi o ekipi in nenazadnje državi, iz katere prihajajo. »Vsak od komentatorjev ima svoje kanale za pridobivanje informacij. To je mreža, ki jo pleteš skozi celotno kariero. Prav tako si ogromno pomagamo s svetovnim spletom,« pravi sogovornik, ki je nekoliko v prednosti pred drugimi tudi zato, ker je bil v najstniških letih nogometaš.
Odraščal je v Novi vasi, primestnem naselju Celja, kjer se je s prijatelji skoraj ves čas podil za žogo in se ukvarjal še z drugimi športi. Nogomet je v letih 1993 do 1997 igral v prvi slovenski nogometni ligi, ko je bil član nogometnih klubov od Celja do Izole, Vevč, Pohorja, Šentjurja, Korotana in Rudarja. »Lego kocke me niso toliko zanimale kot žoga.
Odraščal sem ob osem let starejšem bratu Goranu, ki je že takrat komentiral tekme, jaz pa sem ga med najinimi igricami posnemal. A takrat še nisem razmišljal o tem, da bi postal komentator, temveč sem želel biti nogometaš,« pravi Dejan, ki je že v osnovni in nato srednji šoli delal analitične zapiske, kot bi slutil, da bo to nekoč njegov kruh. A usoda se je z bratoma Obrez kruto poigrala, saj sta zgodaj najprej izgubila očeta. Dejan je takrat štel komaj šest let, zato je starejši Goran na neki način prevzel vlogo »rezervnega očeta«.
Ko je že treniral nogomet, je pri njegovih 21 letih hudo zbolela še mama in se štiri leta pozneje poslovila. »Ko je mama zbolela, sem se moral vrniti domov in skrbeti zanjo. Nogomet sem od takrat igral le še v drugi ligi in za lastno veselje, čeprav sem imel težave s poškodbo gležnja. Ker je bilo od nečesa treba živeti, sem si ob vrnitvi v Celje po Goranovem nasvetu poiskal službo v medijih. Kot novinar sem začel delati na Televiziji Celje, kjer sem spremljal in komentiral domačo ligo, prenašali pa smo tudi tekme španske in pozneje angleške lige, zato sem zgodaj prišel v stik tudi z mednarodnim nogometom. Hkrati sem na Radiu Celje delal v jutranjem programu, kar je bilo precej naporno, saj sem vstajal zelo zgodaj. Do devete dopoldne sem delal na radiu, nato nadaljeval delo na Televiziji Celje, popoldne pa sem bil na nogometnem igrišču in treniral. Tisto obdobje je bilo res stresno in dobro sem se moral organizirati. Hkrati je bila to dobra šola za prihodnost. Vseskozi sem se boril in nič drugače ni danes,« pripoveduje Dejan, ki je po duši ostal športnik. Pozimi smuča, poleti si polni baterije na morju. Pred leti je redno igral tenis, zdaj sede na kolo.
Pestra nogometna sezona
Tudi zato, ker mu v otroštvu ni bilo z rožicami postlano, je ostal tenkočuten glede usode soljudi. Zato oba z bratom vsa leta sodelujeta v dobrodelnih akcijah. Denimo v dobrodelnem maratonu Radia 1, Dejan pa vsako leto sede tudi na kvadrocikel v dobrodelni akciji Dežela junakov, kjer je letos prvič poganjal pedale s Cenetom Prevcem. »Oba z bratom prijateljujeva z Denisom Avdićem, ki je kriv za to, da sva v živo zapela pred radijskim mikrofonom. Poleti se družimo v kampu in na karaokah preizkušamo svoje pevsko znanje,« smeje prizna Dejan Obrez, ki občasno povezuje tudi druge, nešportne dogodke v Celju in okolici. Trenutno pa je že vpet v novo nogometno sezono, ki bo zelo pesta. Celjani bodo branili naslov državnih prvakov, na noge se postavljajo NK Maribor, Olimpija in drugi klubi. Pestro je dogajanje v ligi Telemach, ligi prvakov in evropski ligi.
Pred vrati je še nova sezona oddaj Pod prečko na Sportklubu, ki bo, po premoru, spet na sporedu 3. avgusta. V njej Dejan Obrez in urednik Miha Penko gostita različne goste, s katerimi analizirata dogajanje na nogometnih zelenicah v prvi slovenski ligi. »Oddaja se je dobro prijela, v njej populariziramo slovenski nogomet in igralce. Imamo tudi zelo gledan sodniški kotiček, v katerem skušamo učiti gledalce, kakšna so nogometna pravila, pri čemer smo včasih bolj, včasih manj uspešni,« pravi Dejan, ki se nerad zapleta v nogometne debate z laično javnostjo, rad pa prisluhne mnenju drugih ob pivu ali penini, ob posebnih priložnostih. »Še največkrat me boste videli ob skodelici kave in kozarcu brezalkoholne pijače. Uživam tudi v hrani, kar se mi iz leta v leto vse bolj pozna,« smeje prizna oče dveh sinov, že polnoletnega Matevža, bodočega kemijskega tehnika, in štiri leta mlajšega Andraža, ki ga zanima glasba.
Bi si želel videti koga od njiju na nogometnem igrišču? »Matevž se rekreativno ukvarja z nogometom, vendar sem vesel, da se je našel v poklicu, ki si ga je izbral sam. Podobno velja za mlajšega Andraža, ki je velik ljubitelj glasbe in obiskuje glasbeno šolo. Večkrat se zato udeležimo raznih kulturnih prireditev in koncertov pri nas in v tujini, kar mi je tudi zelo všeč,« pravi Dejan, ki je osebno spoznal številne domače in tuje zvezdnike, od Luke Dončića do Le Brona Jamesa, menedžerja Marka Cubana, Anžeta Kopitarja in drugih. Tudi svojega idola iz časov, ko je še sam igral nogomet. »To je Marco van Basten, nizozemski nogometaš, ki sem ga imel priložnost osebno spoznati pred leti v Skopju, na tekmi evropskega superpokala, in z njim izmenjati nekaj besed,« malce ponosno pove Dejan in prizna, da je tudi malček »lokalpatriota«, zato seveda navija za aktualne državne prvake NK Celje, za katere je v mladosti igral tudi sam. »V zadnjih letih fantastično zastopajo slovenski klubski nogomet tudi na mednarodnem prizorišču. Podobno velja za celjske rokometaše, ki jih bomo po nekaj letih znova lahko spremljali v ligi prvakov. Uspešne so tudi košarkarice in številni drugi športniki iz knežjega mesta, kar me seveda zelo veseli. Celje je v zadnjem obdobju pravzaprav najbolj športno mesto v Sloveniji,« sklene pogovor Dejan Obrez.
