Ne le predstave, sezono so zaznamovale tudi razprodane dvorane, kakršnih igralka Ana Facchini ne pomni v vsej svoji 25-letni karieri, ki jo je zgradila v matičnem gledališču SNG Nova Gorica. Pa navdušeno občinstvo, ki je dihalo z odrom, in novi gledalci, ki so prvič v življenju prestopili prag gledališča … Trud je bil poplačan s kopico gledaliških nagrad, sama je prejela Borštnikovo nagrado za vlogo none Ane, ki jo je upodobila v predstavah Dodekalogije, in za vlogo v družbeno angažirani predstavi Anhovo, v kateri so v tri ure in pol strnili vso grozo, ki so jo doživljali in jo še doživljajo azbestni bolniki.
»Drži, bila je sezona, kakršne si nismo upali predstavljati niti v najbolj divjih sanjah,« se je v pogovoru za Nedeljski dnevnik hvaležno ozrla nazaj k svoji zadnji letošnji »vlogi« oziroma zadnjemu dejanju, preden je padel zastor. Za njim sta se ji risala zasluženi dopust in tiha želja, da bi jih val te kemije z občinstvom premetaval tudi v naslednjih sezonah. Pogovarjali smo se o predstavah, o njenih gledaliških začetkih in otroških sanjah. In njenem življenjskem vodilu. »Ti nima kej bet!« si ima navado reči po primorsko, ko pred kakšno dilemo potrebuje nekaj poguma.
Zdi se ji, da ima od letos še eno družino – odrsko, saj so jo sezona in vsebine predstav s soigralci povezale kot še nikoli doslej. »Zame je to kot nepričakovano darilo in res sem vesela, da sem bila lahko del te zgodbe. Meni in vsem nam je dala veliko, nas povezala in v resnici tudi presenetila, koliko zmoremo. Predstave so bile naporne ne samo zaradi dolžine, ampak tudi zaradi tematike, njihovega čustvenega naboja in odgovornosti do okolja,« povzame sezono, v kateri so na oder prinašali solze, grozo, smeh in tudi nostalgijo dogodkov, mitov in anekdot, ki so zaznamovali zadnje stoletje Goriške in Soške ter Vipavske doline. V predstavah 1972, 1973, 1977 in 1982 je navduševala kot nona Ana. »Meni zelo ljuba vloga ženske, ki skozi svojo prezenco in življenje sporoča, da ni dovolj samo preživeti, ampak da je treba vmes tudi živeti,« jo predstavi. Glede na to, da so kultne predstave Dodekalogije nastale iz družinskih in osebnih zgodb, ki so jih na vaje prinašali igralci in drugi soustvarjalci predstav, nas je zanimalo, koliko nje in njene družine je v noni Ani.
Otroška želja: delo v trafiki
»Nona Ana je zbrana z vseh vetrov, a nonina ljubezen do plavanja je tudi moja,« se namuzne in razkrije, da je velika ljubiteljica plavanja in morja v vseh njegovih odtenkih, letnih časih in oblikah. Če ne bi bila igralka, bi bila najbrž veterinarka ali pa morska biologinja. Čeravno je bila njena prva otroška poklicna želja delati v trafiki. Tam so bili Mikijev zabavnik, »čingumiji« in polno drugih kičasto svetlečih stvari. Kasneje je hotela biti javna tožilka, ker je v nanizankah videla, kako se prepirajo v sodni dvorani. To se ji je zdelo nadvse fino. Zanimalo jo je delo na borzi, ker je v filmih videla, kako tam leti denar po zraku. »In potem mi je nekoč postalo jasno, da me v resnici ne zanimajo ti poklici, ampak ves ta teater okrog njih. In tako sem na koncu tudi zares pristala v teatru, kjer lahko mečem denar po zraku, se prepiram, sem nesramno bogata ali pa prodajam v trafiki,« pripoveduje igralka, ki ji ves čas pogovora iz oči in besed sije neskončna zaljubljenost v gledališče.
Njena odločitev za teater je zrasla skupaj z novo gledališko dvorano v Novi Gorici, z dvorano, ki ji danes daje oboje – kruha in iger. »Takrat sem bila dijakinja novogoriške gimnazije, in če se prav spomnim, sem si otvoritveno predstavo na novem odru, to je bil Prešernov Krst pri Savici, ogledala vsaj šestkrat. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. To, kar sem gledala na odru, se mi je zdela čista magija in želela sem si postati del nje. Odločitev o študiju zato ni bila težka,« se vrne v srednješolska leta.
Kar je sledilo, se z današnje perspektive zdi komedija, a takrat je vse skupaj bolj mejilo na tragedijo. Ko pripoveduje o svojem zapletu s sprejemnimi izpiti, je jasno, da je rojena igralka. Pot s Primorskega v Ljubljano, malo z mamino katrco in malo na avtostop, je bila zgolj uvod v trenutek, ko je hišnik Cveto stopil v foyer starega AGRFT in na oglasno desko obesil list z imeni kandidatov, ki so prišli skozi prvo sito. »Takrat so od stresa in živčnosti pred menoj skakali sami modri N-ji, T-ji, R-ji in M-ji. Črke torej, ki jih v mojem imenu ni. Prepričana, da nisem naredila sprejemnih, sva se s prijateljem odpravila domov. Štopala sva po obrokih, v Šempeter prispela pozno zvečer. Tam me je čakala mamina katrca, in ker sem že zjutraj zaradi živčnosti pozabila ugasniti luči, seveda ni več vžgala. Sredi noči sva zbudila prijateljevega strica, da jo je spravil v pogon in domov v Goriška brda sem prispela, ko je bilo že krepko čez polnoč. Na kavču so me čakali mama, tata in sestra in šele takrat sem se zlomila,« se danes smeje Ani ob spominu na dogodek izpred tridesetih let. Po tednu dni strašnega joka in groze so jo starši odpeljali na morje, da bi vse skupaj presekali. »Dan morja in potem konec te drame,« so rekli. Naposled je vse skupaj presekal šele klic iz Ljubljane. »Ko smo se vrnili z morja, nas je pričakala moja nona, vsa iz sebe, da me že ves dan kličejo z akademije, zakaj me ni bilo na drugi del sprejemnih izpitov. Očitno sem bila na tistem seznamu,« skomigne z rameni.
Po uporabi vrniti nepoškodovano
Dali so ji še eno priložnost in od takrat ima za seboj več kot 100 različnih gledaliških vlog, tudi nekaj zelo nenavadnih. Igrala je denimo Evropo, različne vloge v odštekani junk operi Peter Kušter, nazadnje letos Bedančevo mamo, za katero do tistega trenutka nihče ni vedel, da obstaja. »Ko ste ravno omenili Evropo, tudi ta vloga je ena mojih ljubših, ki jih nosim s seboj,« reče. Pa se zgodi, da jo kakšna vloga preveč posvoji in bi morala – tako kot je nekoč dejala njena igralska kolegica Marjuta Slamič – z vlogo na začetku podpisati pogodbo, v kateri bi pisalo: po uporabi vrniti nepoškodovano? »Seveda pridejo tudi take vloge, a se vseeno v tem trenutku ne spomnim nobene, ki bi se me tako oklenila. V našem poklicu moraš vlogi, ki jo igraš, posoditi sebe, ji dati na razpolago svoje telo, svoj glas, svojo dušo, tudi srce in um. In včasih je težko najti varno razmerje med tem, kje si ti in kje se začne vloga,« spregovori o »najemniškem« razmerju med igralcem in vlogo. Sama se trudi v tem razmerju ohraniti ravnovesje, in ko je treba, vklopiti tiste varovalke, ki ji omogočajo ostati trdno na tleh, se oprijeti sidra in ohraniti samo sebe. »Samo takšna jaz lahko potem zberem moč, da del sebe posodim vlogi,« prikima.
Pripoveduje, da obstajajo vloge, ki jih nosi v sebi, še preden na bralni vaji prebere prvi stavek. Da obstajajo vloge, ki ji »kliknejo« šele na 20. ponovitvi, in tudi vloge, pri katerih se to nikoli ne zgodi. »To je ta gledališki čar, ta čarovnija, nepredvidljivost in neizmerno vesolje gledališča, ki ni nikoli zares do konca ulovljivo in v katerem moraš biti toliko pogumen, da vsakič znova zaplavaš v neznano.« Kaj bi danes rekla Ani, ko je prvič stopala na oder? »Ko takole gledam za nazaj, bi ji rekla kar bravo! Vse je šlo natanko tako, kot mora iti, z vsemi dvomi in peripetijami vred!« Ker končno: ti nima kej bet!
