Srečamo se v prijetnem lokalu v Črnučah. Tam je praktično doma, saj stanuje blizu, osebje ga dobro pozna in tam ima vedno rezervirano svojo, prav posebno mizico. Legenda slovenske glasbe Oto Pestner si pred srečanji namreč rad vzame trenutek zgolj zase in za svoje misli. »Ugotavljam, da si včasih, ko vem, da bom imel kakšen sestanek z nekom, vzamem tisti čas, pa grem uro prej, se lepo usedem, kaj popijem, pojem kakšen sendvič, malo premislim, kaj vse bom naredil, in se zelo sprostim. In potem, ko pride sogovornik, lahko delava naprej,« z nasmehom pojasni svoj skrbni ritual. Jutranja kava še vedno diši, pa čeprav nekoliko bolj preudarno. »Ne tolikokrat, ker ni ravno priporočljivo, tri na dan pa že pospravim,« nagajivo prizna.
Njegov dan se pogosto začne v trdi temi, tempo pa brezkompromisno narekuje njegov najboljši štirinožni prijatelj. »Naredi mi ga moj prijatelj, kuža po imenu Ajk, ki pride nežno k postelji, mi da tačko nanjo in reče 'greva ven'. Včasih pogledam na telefon, tam piše štiri in petnajst, se pravi, da je sredi noči! Ampak jaz sem na to pripravljen, poleg sebe imam tista osnovna oblačila, hitro se oblečem in potem greva za blok,« v smehu opisuje jutranje pasje dogodivščine.
Letošnje leto je zanj nekaj prav posebnega in prelomnega. Rodil se je 4. januarja 1956 in letos dopolnil častitljivih sedemdeset let. Ob tej priložnosti bo v sklopu 74. Ljubljana Festivala 30. junija na Kongresnem trgu njemu posvečena gala prireditev Poletna noč, kjer bodo njegove največje, brezčasne uspešnice ob spremljavi Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija zapeli drugi, pogosto mlajši glasbeniki. Kako človek, ki je sinonim za slovensko popevko, ob tem ostane miren?
»To je pohvala za nekaj, kar ste v življenju spravili skupaj,« skromno in umirjeno prizna. »Predvsem mi je res fino slišati te skladbe v novih preoblekah. Najboljše je, da se preleviš v enega izmed poslušalcev, pa si ne rečeš: 'Ah, to sem pa jaz takrat pel, zdaj pa to poje on.' Ne, moraš biti nevtralen. Takrat najbolj uživaš!«
Od celjskih lokalov do uspehov
Njegova glasbena pot se je začela vrtoglavo zgodaj. V njegovi družini, ki ima po očetovi strani ponosne sintske korenine, je glasba vedno tekla po žilah in se prenašala iz roda v rod. Svoj krstni javni nastop je doživel že rosnega leta 1962 ob harmonikarski spremljavi svojega očeta. »Oče je imel svoj ansambel, takrat je bil zelo popularen, igrali so, kamor so jih le poklicali,« se živo spominja svojih prvih korakov. »V Celju sta bila dva lokala, taka značilna zanj, restavracija Koper in znameniti hotel Evropa, ki je nasproti tega. Tam je največ igral in tam sem tudi jaz začel z njim.«
Nato pa je prišlo prelomno leto 1969. Takrat je bil namreč mednarodni otroški in mladinski festival v Sanremu. Nastopil je kot predstavnik Jugoslavije in povzročil pravi glasbeni vihar. »Jugoslavija je tedaj popolnoma zmagala,« se z iskrico v očeh spomni zmagoslavja, nato pa nagajivo doda: »Kako je to šlo Italijanom v nos! Takrat sem prvič zapel dve pesmi Toma Jonesa, ker se mi je glas že toliko stabiliziral, in to jim je bilo všeč.«
Neizprosen ritem tisočerih nastopov
Da je ustvarjalni genij, ni dvoma. V svoji nepredstavljivo bogati karieri je napisal več kot 530 avtorskih pesmi in še nešteto več aranžmajev. A če ga vprašate, katera melodija mu je najbolj prirasla k srcu, je odgovor hipen in jasen: Ljubim te, Slovenija. To danes ni več zgolj pesem, postala je pravo gibanje in dokaz, da glasba ne pozna meja. »Naši zdomci po svetu, kjer koli so diaspore, so jo označili za neuradno slovensko himno,« s ponosom in vidno ganjenostjo pove Oto. V spomin se mu je za vedno vtisnil neverjeten videokolaž, ki so mu ga poslali iz tujine: »En ansambel je posnel matrico, oni pa so vsak v svoji državi posneli odlomek pesmi in to na koncu zmontirali skupaj v posnetek.«
Kariero legendarnega tenorja sta seveda močno zaznamovali dve kultni zasedbi – New Swing Quartet in priljubljeni Alpski kvintet, kjer prepeva od leta 1985 naprej. Pritiski in življenje »na cesti« so bili nepojmljivi. »Leta 1985 je imel samo Alpski kvintet okoli 150 nastopov. Zdaj pa prištejmo zraven še druge stvari – pa je bilo krepko čez 200 terminov na leto. Takrat je bilo res hudo!« zmajuje z glavo ob spominu na ta nori preskok med gospelom in narodnozabavno glasbo.
»Ne zagotavljam ti, da boš preživel«
Človeško telo ni stroj, to je po desetletjih nečloveških naporov močno občutil na lastni koži. Vsa Slovenija je obnemela, ko je junija 2022 proti koncu nastopa v Rogaški Slatini doživel srčni infarkt in pristal v bolnišnici. A kot presenetljivo razkrije v pogovoru, se je grozljiva drama začela že nekaj let prej, tik pred velikim in razprodanim povratniškim koncertom New Swing Quarteta v Hali Tivoli leta 2018.
»Pred tem koncertom sem bil že nekaj dni v bolnišnici zaradi srca. Zdravnik mi je rekel: 'Glej, če boš šel na oder, ti ne zagotavljam, da boš preživel,'« zbrano opisuje srhljive trenutke boja za življenje. Zdravnik se ga je nato usmilil z besedami: 'Kaj pa jaz vem, kam ti greš!' In ga je odpustil. Koncert v Tivoliju je nato pametno izpeljal tudi s pomočjo barskih stolčkov na odru, po infarktu nekaj let kasneje pa ni bilo več druge rešitve kot nujen operativni poseg.
»Operativni poseg, nič posebnega … Reče se mu ablacija. To je nekaj novejšega, da ti počistijo oziroma 'požgejo' v srcu vse tiste dele, ki ti povzročajo aritmijo. In to je to, potem imaš mir!« nazorno razloži medicinski čudež, ki mu je rešil življenje in vrnil energijo. Za vrnitev v stare tirnice in povrnitev osupljive pevske kondicije je potreboval še dobre štiri mesece.
Izgubljeni trakovi
Kljub vsemu, kar je preživel, njegova delovna vnema ne pojenja niti za trenutek. Pred časom je luč sveta ugledal projekt Dnevi radia, v katerem mu je iz naftalina in pozabe uspelo potegniti kar 60 neznanih in nikoli objavljenih radijskih posnetkov. Ob misli na slovensko glasbeno dediščino pa s srčno grenkobo prizna, da se je marsikaj najdragocenejšega za vedno uničilo.
Danes pa bolj energično kot kadar koli prej ogromno časa posveča produkciji. Njegovi nedavni koncertni in produkcijski podvigi pričajo, da v njem še vedno tli neizmerna strast do glasbe. Z izjemno ekipo v zasedbi Uroša Perića, Omarja Naberja in Tine Gorenjak je soustvaril uspešen projekt Trip to Las Vegas, pred tem pa so pripravili tudi posebno turnejo, posvečeno 90. letnici Elvisa Presleyja. Njegov najnovejši projekt nosi ime Rapsodija devet (Rh9). Gre za glasbeno oživitev pesniške zbirke Darje Furek, projekt pa je pospešila odlična glasbenica Tinkara Kovač, ki je Ota navdušila nad toplimi besedili prostega verza. Koncert v živo z omenjenim projektom bo 21. avgusta v čarobnem muzeju klaviatur pri mojstru Tonetu Povšetu na Dolah pri Litiji, kjer so neprecenljivi stari inštrumenti.
Skozi svojo založniško hišo in producentsko delo velikokrat podpre mlade upe. Zanje pa ima, ne glede na žanr ali starost, jasen, neizprosen, a izjemno globok nasvet, ki v marsičem pooseblja tudi njegovo celotno sedemdesetletno pot do legendarnosti: »Naj vsak najde tisto, kar bi sam rad. Bodi ti! Lahko se po kom zgleduješ, to ni nikoli narobe, ampak najdi svoj osebni glasbeni izraz. Ko boš začutil, da je to tisti pravi, ga bodo tudi drugi začutili in ti bodo lažje pomagali. Če boš pa samo nekaj delal in se pretvarjal, da si, kar nisi, pa iz tega ne bo nič!«
Za konec druženja se le še nasmeji in ob vprašanju, kaj bi ob življenjskem jubileju na srce položil bralcem, kratko in jedrnato odvrne: »Naj ostanejo zvesti sebi, naj berejo Nedeljski dnevnik, če hočejo kaj pametnega izvedeti. Pa da se seveda vidimo na koncertih!«
