Sredi Podnanosa v Vipavski dolini, tik ob starem kamnitem mostu čez potok Pasji rep, od nedavna stoji Hiša Zdravljica. Ko se povzpnemo po njenih kamnitih stopnicah in vstopimo vanjo skozi nizka lesena vrata, lahko izvemo vse o naši slovenski himni. Vsi vemo, da jo je napisal France Prešeren, le redki pa poznajo tudi ime skladatelja, ki je zanjo prispeval melodijo – čeprav tolikokrat bodri naše športnike in dviguje naš ponos, ko ti stopijo na najvišjo stopničko.
Sedaj najbrž že slutite, da ni naključje, da Hiša Zdravljica stoji v Podnanosu. Tam se je leta 1880 rodil duhovnik in skladatelj Stanko Premrl in leta 1905 Prešernovim verzom pripisal melodijo, ne da bi vedel, da bo ta leta 1989 postala uradna slovenska himna. Takrat je Skupščina Socialistične republike Slovenije njegov napev skupaj s 7. kitico Prešernove pesmi izbrala za slovensko himno. Evropska unija pa je marca 2020 Zdravljico razglasila za pomembno kulturno dediščino in ji podelila znak evropske dediščine.
Velika želja domačinov
Z odprtjem spominske hiše se je izpolnila dolgoletna želja Premrlovih sovaščanov iz Podnanosa. Težko so sprejemali dejstvo, da se poznavanje Zdravljice začne in konča le pri Prešernovem besedilu, njihov skladatelj pa ostaja v ozadju. »Danes se nam je uresničila velika želja, ki je bila v resnici že želja naših predhodnikov, učencev in pevcev iz Podnanosa, ki so imeli priložnost poznati Stanka Premrla. To bo spomin na Premrla, Vertovca in Prešerna ter na našo himno in zgodbo o njenem nastanku,« je tik pred uradnim odprtjem hiše dejal Stojan Vitežnik, ki predseduje tamkajšnji krajevni skupnosti. Verjame, da bo hiša obogatila kraj, Slovencem pa ponudila odgovore na vsa vprašanja o himni, ki nazdravlja vrednotam bratstva in sestrstva, dobrososedskih odnosov, spoštovanja in enakopravnosti. »Himna ni le pesem in melodija, ampak so v njej vtkane tudi vrednote, narodna pripadnost in naša zgodovina. Zato je prav, da ima naša himna tudi svojo hišo, in to prav tukaj v Podnanosu,« je bil prepričan tudi vipavski župan Anton Lavrenčič, preden je prerezal trak.
Premrlova zapuščina je tako prvič pregledno predstavljena širši javnosti, razstava pa obiskovalcem hkrati približa še čas nastanka uglasbene Zdravljice, v zgodbo vključi tudi druge pomembne osebnosti, kot sta Matija Vertovec in France Prešeren, ter predstavi bogato dediščino kraja, ki je med drugim znan po tem, da so tam posneli kultni film Tistega lepega dne. V Podnanosu se nadejajo, da bodo s sodobno razstavo, na kateri lahko obiskovalci tudi sami postanejo Stanko Premrl, pritegnili veliko obiskovalcev, najbolj pa si želijo, da bi Hišo Zdravljica obiskovali slovenski šolarji.
Vse poti Zdravljice vodijo v Podnanos
Ko so v zgornji Vipavski dolini, nad katero bedi mogočni Nanos, slavnostno odpirali Hišo Zdravljica, seveda ni šlo brez Prešernovih pesmi in Premrlove glasbe. »To je velik dogodek za kraj in tudi za širšo skupnost. Vendarle gre za stvari, ki so državotvornega pomena,« se je strinjal zgodovinar in domačin Jurij Rosa in pojasnil, kako zelo je Podnanos povezan z zgodbo o slovenski himni. »Tukaj je služboval duhovnik Matija Vertovec, tukaj se je rodil duhovnik in glasbenik Stanko Premrl. Oba imata pri zgodbi himne svoj zgodovinski delež: prvi z nastankom besedila Zdravljice, drugi z njeno uglasbitvijo,« je razložil in nadaljeval, da je Matija Vertovec, ki ni bil le duhovnik, ampak tudi odličen govornik, navdušen vinogradnik, vinar in še marsikaj, Franceta Prešerna v časopisu Kmetijske in rokodelske novice spodbudil, naj napiše pesem v čast trti. Spodbuda je padla na plodna tla, Prešeren je v roke vzel pero. Približno pol stoletja pozneje, leta 1905, pa je Stanko Premrl besedilo uglasbil. To je bilo v obdobju, ko je študiral na dunajskem konservatoriju, ideja za melodijo pa se mu je utrnila, ko je bil poleti na počitnicah v domačem kraju.
V spominih je zapisal, da mu je napev zanjo prišel v uho na Lozicah, v vasi vzhodno od Podnanosa. Zapisal ga je na kos »škartoca« oziroma papirnate vrečke, nato pa kompozicijo dokončal na Dunaju. V svoj dnevnik je 24. septembra 1905 zapisal, da je dokončal skladbo za mešani zbor z naslovom Zdravica. Naslednje leto jo je prvič objavil v glasbeni reviji Novi akordi. »In to ni izmišljeno, to je zgodovinsko dokumentirano,« Rosa poudari, da ne gre zgolj za legendo.
»Premrlova uglasbitev Zdravljice je jasna in čista, preprosta in vendar vzvišena,« ugotavlja Rosa. Taka, kot je bil menda tudi Premrl sam. Veljal je za skromnega, včasih odmaknjenega, a izjemno predanega človeka naprednega uma. Predvsem pa je imel rad svojo domovino. V zgodovino se je vpisal kot eden najbolj ustvarjalnih slovenskih skladateljev, saj je zapustil več kot 2000 glasbenih del. S tem opusom je postal osrednja osebnost zlasti slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja. Bil je profesor in ravnatelj na Orglarski šoli v Ljubljani, organist in vodja stolnega zbora v Ljubljani, predavatelj cerkvene glasbe v ljubljanskem bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti, profesor na konservatoriju in glasbeni akademiji v Ljubljani.
Dolga vrsta organistov in pevovodij, ki so bili deležni njegove vzgoje, je glasbo ponesla po vsej Sloveniji. Njegov vpliv je bil tako močan, da so nekateri govorili o tako imenovani Premrlovi šoli. Stojan Vitežnik je poznal nekaj njegovih učencev in pevcev, ki so peli pod njegovim okriljem. »Vedno, ko je prišel v Podnanos, so ga čakali s strahospoštovanjem, saj je od svojih pevcev zahteval še malce več, kot so zmogli,« se je nasmehnil Vitežnik in potrdil, da njegove pesmi v kraju še živijo. Morda bodo poslej celo še bolj.
Dolga pot do hiše
»To je prostor ponosa in navdiha,« je bil zadovoljen tudi Marjan Vovk, predsednik Turističnega društva Podnanos, in poudaril, da je Zdravljica nastajala dolgo in v času, ki ni bil vedno naklonjen velikim idejam. »Tudi naša pot do današnjega dne ni bila kratka,« je dodal.
Leta 2010 se je oblikovala civilna pobuda, ki je zanetila iskrico upanja, leta 2014 so z odločitvijo o odkupu hiše zanetili ogenj. Župan Vipave Anton Lavrenčič je priznal, da pot do hiše še zdaleč ni bila enostavna in da veliki uspehi potrebujejo dolgo pot. Po tridesetih letih prizadevanj so željo uresničili s pomočjo čezmejnega projekta BEroots – Med rekami in lagunami: umetniške poti, ki ga sofinancira Evropska unija v programu Interreg Italija–Slovenija. A v isti sapi je tudi prikimal, da je ideje, ki vzklijejo med ljudmi, enostavno treba negovati in jemati resno.
»Ljudje v Podnanosu so z neomajno željo po obeležitvi spomina na Premrla pokazali pravi lokalni patriotizem. Mislim, da ni pravi trenutek, da bi razpravljali o tem, zakaj Premrl ni doživel slave. Sedaj je trenutek, da mu mi damo veljavo in prostor, ki mu pripadata,« je dejal župan in izrazil upanje, da bo Hiša Zdravljica postala prostor zbiranja, da bo krepila slovensko narodno zavest in bo kot taka tudi pomemben prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in krepitvi identitete prostora, iz katerega izhajamo.
Špela Spanžel iz direktorata za kulturno dediščino ministrstva za kulturo se je namuznila, da ni naključje, da Hiša Zdravljica stoji v Podnanosu, v kraju, katerega meteorološki fenomeni in geografski toponimi so danes po vsem svetu znani tudi po steklenicah vrhunskih vin.
»Zdravljica je vendarle napitnica!« je dejala in Hiši Zdravljica zaželela živahno prihodnost.
