Ko smo toyoto land cruiser prevzeli na test, se je zdelo, da smo jo dobili ob najslabšem možnem času. Nekaj dni pred državnozborskimi volitvami, v času, ko so se na bencinskih servisih ustvarjale (pre)dolge kolone čakajočih na dobrino, imenovano dizel. V rezervoarju smo imeli še za dobrih 30 kilometrov, pri čemer avto porabi dobrih 10 litrov na 100 kilometrov.
A teh 30 kilometrov je bilo dovolj le za pot do bližnje črpalke, ne pa tudi do druge, kaj šele tretje. Prva črpalka – brez dizla. Druga – zaprta. Tretja – prazna. Pri četrti smo že začeli računati, ali bomo sploh prišli do naslednje. Na peti smo se obrnili. Na šesti smo obstali. Kolona pred nami se je komaj premikala. Motor smo ugašali, znova zaganjali, spremljali doseg in poslušali pogovore okoli sebe – kdo je kje dobil gorivo in kdo ga ni. Po dobrih dveh urah čakanja smo končno prišli do ročke in natočili. Šele takrat se je test lahko zares začel.
Robustnost brez olepševanja
Po uvodni logistični preizkušnji je hitro postalo jasno, kakšen avto je land cruiser. Velik, škatlast, z visokim nosom in skoraj ravnimi površinami. Ni eleganten, niti ne poskuša biti. Bolj kot na obliko stavi na to, da vse deluje trdno. Primerno terenskemu vozilu. Še vedno ima klasično šasijo, še vedno je narejen za razmere, kjer se večina avtomobilov raje obrne.
Tudi notranjost temu sledi. Veliko fizičnih gumbov, jasna logika upravljanja, materiali, ki delujejo trpežno. Ni občutka razvajanja, bolj občutek, da bo vse skupaj zdržalo. Kar je pri takem avtu bolj pomembno. Sedenje je visoko, preglednost dobra, kar pomaga pri vsakodnevni vožnji. Kljub dimenzijam ne deluje tako okorno, kot bi pričakoval. Ni mestni avto, a se ga da uporabljati tudi po mestu brez posebnega prilagajanja. Udobje je solidno. Slabe ceste prenaša zelo dobro, na lepem asfaltu pa hitro pokaže, da ni bil narejen zanj. V ovinkih se nagiba, volan je bolj mehak kot natančen in vsaka luknja na cesti se čuti, kot da si prevozil skalo, a vse skupaj deluje predvidljivo.
Dizel v pravem pomenu besede
Pod pokrovom je 2,8-litrski dizel z 204 konjskimi močmi in 500 Nm navora, povezan z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom. Ni motor, ki bi ga poslušal z veseljem, je pa tak, ki mu verjameš, da te ne bo pustil na cedilu, pa naj bo cestišče še tako nemogoče. Potegne iz nizkih vrtljajev, brez drame, brez potrebe, da ga priganjaš. Pospešek do 100 kilometrov na uro traja dobrih deset sekund, končna hitrost je okoli 175 kilometrov na uro. Dovolj za avtocesto, a brez ambicij. Motor je slišen, predvsem pri hladnem zagonu in pospeševanju, a nikoli ne deluje napeto ali preobremenjeno.
Blagi hibrid je prisoten, a povsem diskreten. Najbolj se pokaže pri speljevanju in počasni vožnji, kjer ublaži sunke in naredi avto nekoliko bolj uglajen, morda malenkost bolj mesten. Ne gre za sistem, ki bi spreminjal karakter, bolj za popravek detajlov. Menjalnik sledi isti logiki. Prestavlja mehko, brez naglice, včasih celo preveč zadržano. Pri umirjeni vožnji to ustreza, pri hitrejšem vključevanju na avtocesto pa bi si želeli več odzivnosti. A celota deluje usklajeno.
Voziti ga moramo tam, kjer je smiselno
Na asfaltu land cruiser ostaja to, kar je: velik, nekoliko okoren in povsem miren v svojem tempu. Ni avto, ki bi ga vozil hitro ali z užitkom v ovinkih, je pa dovolj udoben, da ga brez težav uporabljaš vsak dan. Ne zahteva prilagajanja, le sprejmeš njegov ritem. Zato smo ga peljali tja, kjer ima več smisla. Najprej na makadam, potem še dlje, na razrite poti in melišče, kjer se podlaga pod kolesi premika in kjer večina avtomobilov hitro pokaže meje. Tam se land cruiser pravzaprav šele postavi na svoje mesto.
Na melišču ne komplicira. Ne koplje, ne išče oprijema in ne sili. Samo počasi zagrabi in pelje naprej, brez potrebe po natančnem izbiranju linije ali stalnem popravljanju volana. Občutek je, kot da podlaga zanj ni ovira, ampak zgolj še ena variacija ceste. Pri spustu je to še bolj očitno, vključiš pomoč pri spuščanju, spustiš zavoro in avto sam, enakomerno in brez sunkov opravi svoje. Voznik tu ni več tisti, ki rešuje situacijo, ampak nekdo, ki samo sledi. Na makadamu je zgodba podobna. Luknje, udarci in neravnine ga ne vržejo iz tira, ne skače in ne postane nemiren, temveč vse skupaj pobira z neko umirjeno samozavestjo.
Vožnja zato postane manj naporna, skoraj rutinska, kar je v takih razmerah pravzaprav največ, kar lahko dobiš. Poraba pri tem ostaja približno enaka kot na cesti, okoli deset litrov na sto kilometrov, kar pomeni, da se njegov značaj ne spreminja glede na podlago – le končno pride bolj do izraza. Če bi moral Indiana Jones nekam priti brez ceste, brez prostora za napake in v zelo kratkem času, bi bila toyota land cruiser pravi avto zanj.
