Ko se dopoldne sprehodite po Domžalah, hitro opazite, da po ulicah neslišno drsi električni minibus, ki so ga poimenovali domžalček in je pravzaprav simbol nove svobode za tiste, ki bi sicer ostali ujeti med štirimi stenami svojega doma. Občina Domžale se je v zadnjih letih uveljavila kot eden najsvetlejših primerov vključujoče lokalne skupnosti v Sloveniji, kjer se dostopnost ne meri le v klančinah, temveč tudi v srčnosti ljudi, ki te projekte živijo. Eden od teh zagotavlja brezplačne prevoze starejših, s katerimi želi olajšati dostop do osnovnih storitev in izboljšati kakovost življenja vseh starejših ter gibalno oviranih.
Eden od stebrov te nove mobilnosti je Mirko Marjanović, voznik domžalčka, ki mu, takoj ko ga spoznamo, že zazvoni telefon. »Dober dan, kam pa gremo danes?« je pozdrav, ki ga Mirko z nasmehom nameni bodočemu potniku. Vendar delo voznika domžalčka ni za vsakogar. Kot poudarja Mirko, so morali vsi kandidati skozi usposabljanja in pogovore, kjer se je preverjalo, ali so primerni za takšno delo. »Meni je v veselje, da sem v tem poslu lahko predvsem človek. Ne gre le za sukanje volana, gre za to, da ljudem pomagaš pri vstopu, jim neseš vrečke iz trgovine, jih pospremiš do vrat,« pojasnjuje.
Logistika domžalčka je premišljena do potankosti. »Ljudje nas največkrat pokličejo za prevoz do trgovine, zdravstvenega doma, lekarne, knjižnice ali pa pokopališča,« pove Mirko. Tudi če se potnik na cilju zamudi, ni nobene panike. »Če gospa v trgovini potrebuje pet ali deset minut več, jo seveda počakamo. Brez stresa,« z vedrino pojasni voznik in doda, da imajo za invalidske vozičke v vozilu nameščeno posebno rampo, ki omogoča varen in enostaven dostop. Mirko s ponosom še pove, da vozi tudi po okoliških krajih, saj želijo mobilnost približati vsem, ne le prebivalcem centra.
Za tiste, ki ta prevoz uporabljajo, storitev pomeni konec ponižnih prošenj za pomoč pri prevozu. Gospa, ki se sooča s hudo gibalno oviranostjo in smo ji ustavili med našo vožnjo, je svojo izkušnjo opisala z besedami, ki sežejo do srca: »Pred dvema minutama sem poklicala domžalčka in gospod je bil že tu. Zelo so vljudni in prijazni. Veste, jaz sem bila nekdaj strastna pohodnica, prehodila sem po 20 kilometrov na dan. Zdaj pa mi je že dvajset metrov problem. Ta pomoč te fizično in psihično dopolni. Zelo sem vesela, da grem lahko v knjižnico ali po opravkih. Najbolj pomembno pa je, da mi ni treba nikogar prositi. Če si tak tip kot jaz, da ne želiš biti nikomur v breme in nobenega nočeš prositi, je tole zlata vredno.«
Podobno razmišlja Simona Pivar iz Domžal, ki jo ovirata levostranska paraliza in poškodba desnega ramena. »Zaradi poškodb se ne morem več premikati z navadnim vozičkom, peš pa gre zelo težko, saj me boli hrbet,« pojasnjuje. Domžalček ji omogoča, da opravi nakupe na tržnici, gre do zdravstvenega doma ali se zapelje na obisk. »Domžalček je zame zlata vreden. Šoferji so res prijazni, niso 'zateženi' in znajo povedati dobro besedo. Zelo radi pomagajo. Če se znajdemo kje s polnimi vrečkami, te zapeljejo do doma, in to ljudem ogromno pomeni, sploh ko vidiš, da se nekdo trudi zate,« dodaja Simona Pivar.
Vizija, ki je postala standard
Domžalska županja mag. Renata Kosec poudarja, da je bila ideja o dveh električnih vozilih, ki so ju poimenovali domžalček, plod opazovanja dobrih praks v Ljubljani in Grosupljem ter zavedanja, da si ljudje želijo samostojnosti. Povezali so se z ljubljanskim LPP, ki opravlja storitev, ter zagotovili sredstva v proračunu in danes imajo dve električni vozili, ki sta skoraj ves čas na poti. Odziv je bil izjemen, saj so hitro zabeležili že 18.000 prevozov, kar dokazuje, da je bila poteza več kot pravilna.
A ne samo infrastrukturno, v Domžalah so k problematiki pristopili tudi strateško in celostno. Županja pojasnjuje, da so pred sprejetjem strategije za starejše izvedli obsežno anketo med občani. »Želeli smo slišati, kaj resnično potrebujejo in kje so največje vrzeli. Pokazalo se je, da si večina želi čim dlje ostati v domačem okolju,« dodaja županja. Zato se v občini izvaja tudi občinski projekt Brezplačni prevoz starejših, ki nudi brezplačne prevoze občanom, ki potrebujejo zdravniško oskrbo v mestu ali izven meja mesta, na primer v Ljubljani oziroma najdlje 30 kilometrov v eno smer vožnje. Zainteresirani lahko rezervacijo termina prevoza opravijo dva dni prej na telefonski številki 01 58 22 555. Klicni center deluje vse dni v tednu, 24 ur na dan.
Hkrati se zavedajo pomena arhitekturnih prilagoditev. Županja izpostavlja uspešno ureditev dvigala na domžalski železniški postaji, kar omogoča dostop gibalno oviranim z obeh strani mesta. »Prostori, prilagojeni invalidom, so varnejši in dostopnejši za vse – za starejše, za starše z otroškimi vozički, za šolarje. Majhni ukrepi, kot je znižanje pločnikov, prinesejo ogromne spremembe v integraciji teh ljudi v družbo,« je prepričana.
Premagovanje strahu pred padci
Mobilnost in samostojnost pa se začneta pri varnem koraku. V občini se je s podporo oddelka za družbene dejavnosti izvedel inovativen projekt preprečevanja padcev, ki ga vodita dr. Nuša Lampe in profesorica športne vzgoje Špela Sedlak. »Padci so pri starejših eden glavnih vzrokov za poškodbe, a pogosto so posledica strahu in slabše telesne pripravljenosti,« pojasnjuje dr. Nuša Lampe. Projekt uči starejše, kako okrepiti telo in kako pravilno odreagirati, če do padca dejansko pride, da ne zavlada panika.
Špela Sedlak dodaja, da je bil projekt zasnovan v obliki petih zaporednih srečanj, kar omogoča postopno grajenje zaupanja in napredka. »Ukvarjali smo se predvsem z ravnotežjem, močjo, pa tudi s čisto praktičnimi stvarmi. Udeležencem smo pokazali, kako se ob padcu zvaliti na bok, kako se opreti in se varno dvigniti, saj v našem svetu premalo časa preživimo na tleh in se tega odvadimo,« pravi profesorica športne vzgoje.V projekt so vključeni udeleženci najrazličnejših starosti, od 54 pa vse do 92 let. Trenutno sicer ne poteka, a kmalu ga nameravajo spet vzpostaviti, saj je zanimanje precejšnje. Rezultati so navdihujoči. »Gospa je prišla s palico, na koncu vadbe pa je hodila brez nje. Premagala je strah, ki jo je hromil,« s ponosom pove Sedlakova. Gregor Mohar z Občine Domžale ob tem dodaja, da so tovrstni projekti pomemben del strategije razvoja športa in da si prizadevajo za širitev dobrih praks tudi na državni nivo.
Družina, ki se vsak dan veča
Ko mobilnost pripelje ljudi v središče mesta, se mnoge poti končajo v Centru dnevnih aktivnosti za starejše, ki ga vodi Monika Mav. Center, ki so ga odprli maja lani in deluje pod okriljem Občine Domžale, danes šteje že okoli 250 vpisanih članov. »Dopoldnevi so pri nas neverjetno živahni. Večinoma nas obiskujejo gospe, a tudi gospodje počasi vedno bolj prihajajo,« z nasmehom pove.
Uporabnike smo zmotili med telovadbo na stolih, s katero v sproščenem vzdušju in ob glasbi krepijo svoje telo. Poleg vadbe center ponuja učenje angleščine in nemščine, ustvarjalne delavnice, vaje za urjenje spomina in kognitivnih funkcij ter igranje družabnih iger, kot sta rummikub in šah. »Tukaj smo kot družina,« nam je zaupala ena od uporabnic med napeto igro. »V službi smo nekdaj komaj čakali na petek, zdaj pa komaj čakamo na ponedeljek, da spet pridemo sem,« je dejal eden od navdušenih igralcev družabne igre.
»Pri nas je prostor na voljo vsem. Ne gre le za organizirane aktivnosti, ampak tudi za tisti vmesni čas, ko se ljudje preprosto usedejo in si vzamejo trenutek za klepet ob kavi ali čaju,« poudarja vodja centra. Še posebej dragoceno pa je to, da posamezne delavnice vodijo prostovoljci. Center ljudem daje nov smisel, razlog, da se zjutraj uredijo in odpravijo od doma, saj vedo, da so tam zaželeni in da nekomu pripadajo.
Primer dobre prakse
Dosežki Domžal so tesno prepleteni z nacionalnimi prizadevanji za izboljšanje dostopnosti. Načelo »nič o invalidih brez invalidov« se v Domžalah uresničuje v vsakodnevni praksi, kar mestu daje pečat pravičnosti, zato so ga tudi izpostavili pri predstavitvi projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, ki ga vodi ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, izvaja pa Geodetski inštitut Slovenije v sodelovanju s partnerji. Poteka že enajsto leto, trenutno pa je vanj vključenih 129 občin, kar pomeni, da so koristi projekta dosegljive več kot 1,7 milijona prebivalcem oziroma približno 70 do 80 odstotkom državljanov.
Roman Rener, svetovalec direktorja Geodetskega inštituta, opozarja na nujnost teh rešitev, saj med ranljive skupine v prometu sodi kar 45 odstotkov prebivalstva. To vključuje 9 odstotkov invalidov, 15 odstotkov mladih in 22 odstotkov starejših od 65 let. Ker se delež starejših letno povečuje za približno 0,5 odstotka, dostopnost ni več le vprašanje ozke skupine, temveč izziv celotne družbe.
Ključen rezultat projekta je obsežna digitalna baza podatkov, ki zajema več kot 100.000 objektov s podatki o dostopnosti, približno 4500 parkirišč za invalide in 10.000 evidentiranih ovir v prostoru. Posebnost projekta je izrazito participativen pristop – kar 70 odstotkov podatkov na terenu zberejo invalidi sami, kar omogoča realno in sprotno sliko dejanskega stanja. Projekt, ki je za svojo inovativnost prejel mednarodno priznanje na Dunaju, uporabnikom ponuja javni digitalni pregledovalnik za načrtovanje poti in preverjanje dostopnosti.
Kljub opaznemu napredku – od taktilnih poti za slepe do povečanja ponudbe javnega potniškega prometa – izzivi ostajajo. Dostopnost na podeželju je še vedno bistveno slabša kot v mestih, velik problem ostajajo nedostopne javne ustanove, neustrezne arhitekturne rešitve in pomanjkljiva digitalna dostopnost. Cilj vseh sodelujočih ostaja jasen in neomajen: dostopnost v Sloveniji mora postati standard, in ne več izjema.
