Kaj na velikega generala Rudolfa Maistra v Celju spominja danes? Če bi vprašali naključnega mimoidočega, bi se morda spomnil ulice, ki se imenuje po njem. Pozornejše oko bi morda opazilo hiši, v katerih je v letih svojega kratkega službovanja stanoval, ali pa bi pomislilo na mogočno stavbo celjske gimnazije, ki še vedno stoji prav tam kot v Maistrovih časih. Tu je seveda še aktivno Maistrovo društvo. A dejstvo ostaja, kot je v drobni, a povedni brošuri ob novi razstavi zapisala vodja Maistrove rojstne hiše Alenka Juvan: »Celjani generalu niso postavili še nobenega spomenika, čeprav so imeli glede tega v preteklosti kar nekaj smelih načrtov.«
Kljub tej spomeniški praznini pa bi lahko brez hudih ugovorov trdili, da nad mestom ob Savinji vse od takrat, ko je Maister jeseni leta 1913 vstopil vanj, plava njegov duh. Ta duh je ujet v skromnem številu ohranjenih izvodov dijaškega lista Savinja, ki jih skrbno hranijo v celjski osrednji knjižnici, in v manifestu pogumnih mladeničev, objavljenem na zadnji strani prve številke januarja 1914. Zgodba o tem, kako je štiridesetletni avstro-ogrski stotnik postal duhovni oče celjske mladine, je jedro nove razstave z naslovom Savinja bo naš sveti škapulir, ki so jo 25. marca slovesno odprli v generalovi rojstni hiši na Šutni v Kamniku.
Razdvojeni biser na Savinji
Da bi razumeli Maistrovo celjsko epizodo, moramo najprej razumeti prostor in čas, v katerega je vstopil. Kot je na otvoritvi slikovito pojasnila dr. Marija Počivavšek, kustosinja iz Muzeja novejše zgodovine Celje, je bilo Celje pred prvo svetovno vojno majhno, toda izjemno prijetno provincialno mestece. Graški in dunajski petični letoviščarji so ga zaradi urejenosti in čiste reke radi imenovali »biser na Savinji«.
A pod to idilično turistično podobo je vrelo. Mesto, ki je štelo le nekaj tisoč prebivalcev, je bilo globoko zaznamovano z nacionalnimi, političnimi in socialnimi nasprotji. Slovensko meščanstvo pa se je ravno v tistem času začelo prebujati in postajati vse bolj samozavestno. Vse je potekalo pod strogo parolo »svoji k svojim«. Mesto je živelo dvojno življenje: imeli so nemške in slovenske šole, nemške in slovenske cerkve, Narodni dom in Nemško hišo, celo ločeno nemško in slovensko pokopališče. Nacionalna dvopolnost je bila izjemno ostra, vendar je hkrati rojevala bogat kulturni in družabni utrip, saj sta obe strani tekmovali v prirejanju dogodkov.
Ko spregovori intelektualec
V takšno mesto je 1. novembra 1913 prispel Rudolf Maister. Njegov prihod pa ni bil posledica kakšne bleščeče vojaške ofenzive, temveč iskanja miru po hudi življenjski preizkušnji. Pred tem je namreč med letoma 1908 in 1912 služboval v garnizijskem mestu Przemyśl v Galiciji, na območju današnje Poljske. Tam je bil sprva poveljnik regimenta, a so nadrejeni kmalu prepoznali njegov izjemen pedagoški dar, zato je postal poveljnik in predavatelj v podčastniški šoli. To je bil njegov prvi pravi stik z učiteljskim poklicem. Vendar pa je na terenskih vajah hudo zbolel. Po dolgotrajnem okrevanju po zdraviliščih so ga premestili k tako imenovani črni vojski (črnovojnikom) v Celje, kjer je prevzel poveljstvo bataljona.
»V Celju je vojak stopil nekoliko v ozadje in je bil Maister predvsem intelektualec, učitelj in pa pesnik. To je bistveni del te razstave,« je poudarila Alenka Juvan. Maister ni izgubljal časa; takoj je poiskal stik s slovenskimi celjskimi izobraženci. Najpomembnejša sta postala dr. Fran Mravljak, klasični filolog in profesor na celjski državni gimnaziji, ki je kasneje, v prelomnem letu 1918, postal Maistrov pribočnik, ter Miloš Štiblar, publicist in revizor celjske Zvezne zadruge.
Prav Štiblar je bil tisti, ki je celjskim gimnazijcem prišepnil, da je v mesto prišel avstro-ogrski stotnik, ki je hkrati slovenski pesnik. Iz ohranjenih dnevniških zapisov takratnega dijaka, kasnejšega mladinskega pisatelja Frana Roša, izvemo, kako močan vtis je Maister naredil na fante. Zapisal je, da so ga srečali zvečer v neki temni ulici in mu z zanosom sledili.
Literarna zarota in zvestoba najstnikov
Iz tega mladostnega navdušenja se je rodil literarni klub Kondor. Dijaki so se sprva bali, kaj si bo strog in izkušen, 40-letni oficir mislil o njihovih literarnih poskusih, a je Maister pokazal izjemno razumevanje za mladino. Zbirali so se v Zvezni tiskarni v današnji Kocbekovi ulici in celo v Maistrovem celjskem stanovanju. Tam so dijaki doživeli še eno presenečenje: stene so bile polne slik, za katere so osupli izvedeli, da jih je naslikal Maister sam.
Plod tega sodelovanja so bile »literarno-znanstvene vaje«, kot so previdno poimenovali svojo revijo Savinja. Izšlo je pet ilegalnih številk. Urednik in mentor pa ni bil nihče drug kot sam Rudolf Maister. Ko se je začela prva svetovna vojna, je revija prenehala izhajati. Oblasti pa so fante odkrile. Sledila so mučna zasliševanja, tudi pri gimnazijskem ravnatelju Klemensu Proftu. Grozila jim je izključitev, na koncu pa so bili kaznovani s slabimi ocenami iz vedenja, kar je mnoge stalo prepotrebno oprostitev plačevanja šolnine.
A kar se obiskovalca razstave najbolj dotakne, je absolutna zvestoba. »To so bili mladi dečki, najstniki. Ampak nihče na teh zasliševanjih ni izdal, da je bil njihov mentor in urednik avstro-ogrski stotnik Rudolf Maister,« je ganjeno razložila Juvanova. Ta ista Maistrova karizma je mnoge od teh fantov nekaj let kasneje vodila naravnost v boje za Koroško. Nekateri so tam pustili življenje, med njimi tudi predsednik društva Kondor Srečko Puncer, ki danes počiva v Braslovčah. Maistra so nato 7. decembra 1914 premestili v Maribor.
Danes, več kot stoletje kasneje, je oblikovalka razstave Petra Derganc to zgodbo o sledenju in mladostnem povezovanju genialno prelila v vizualni jezik sodobnih družbenih omrežij, predvsem instagrama. Na odprtju pa smo lahko slišali tudi današnje celjske dijake, ki so v Maistrovih pesmih, kot je zabavni Vasovalec, našli sproščenost in dokaz, da je »razumel mlade«. Njihov ravnatelj, dr. Anton Šepetavc, je ob tem ponosno dodal: »Vzgajal je tiste fante, borce za severno mejo, ki so potem odločilno prispevali k temu, da je danes meja tam, kjer je, ne pa slučajno pri Zidanem Mostu.«
Kamniški ponos
Celjska zgodba je polna mladostnega zanosa, ohranjanje spomina na Maistra v njegovem domačem okolju pa prinaša precej bolj mešane občutke. Slavnostnega odprtja v Kamniku se je udeležil tudi generalov vnuk, Mariborčan Borut Maister. V iskrenem in na trenutke bridkem pogovoru je zaupal, kako doživlja to, da je njegov ded, ki je umrl 15 let pred njegovim rojstvom, postal narodni heroj.
»Še vedno me preseneča to navdušenje nad mojim dedom. Po eni strani je to pozitivno, po drugi strani pa se mi zdi, da je tega včasih preveč, pravo malikovanje. Ampak meni kot potomcu je to super, vsakič ko pridem nekam, izvem kaj novega,« je dejal uvodoma. Toda spomini na povojni čas so težki. Prejšnja oblast Maistrovih zaslug ni priznala in o njem se ni učilo v šolah. Družina je živela v tišini. Njegov oče, generalov mlajši sin Borut, je otrokom zabičal, da naj bodo ponosni na deda, a naj se s poreklom ne izpostavljajo, saj bi jim to le škodilo.
»Najbolj mi je žal, da tega trenutka, ko so končno priznali mojega deda, oče ni dočakal,« je z opazno bolečino v glasu povedal vnuk. Očeta je najbolj zlomil dogodek iz leta 1971, ko so v Mariboru popustili pod pritiski visokega partijskega funkcionarja in iz avle umaknili edini doprsni kip, ki je še spominjal nanj. Vrnil se je šele leta 1991.
In prav tu se skriva največje razočaranje Boruta Maistra. Kot zavedni Štajerec ne more razumeti mačehovskega odnosa štajerske prestolnice v primerjavi s Kamnikom. »V Mariboru žal ne naredijo toliko za spomin tega svojega generala kot v Kamniku. Celopostavni spomenik je bil tu postavljen že leta 1970, medtem ko v Mariboru niso bili zmožni tega narediti, ker so vedno gledali, kaj bo rekla Ljubljana in partija.« Poudaril je tudi absurd, da je v Kamniku obletnica Maistrovega rojstva, ki je 29. marca, občinski praznik, na katerega letos organizirajo več kot 30 dogodkov, medtem ko so se v Mariboru raje odločili za obeleževanje prve zgodovinske omembe mesta. »Kamnik je naredil dosti več. Zato res rad pridem sem, ker je tu popolnoma drugačen odnos,« je dejal.
Te besede je posredno potrdil tudi kamniški župan Matej Slapar, ki je v svojem nagovoru dejal, da nas vse, kar izvemo o Maistru, bogati. Njegov korak ob koncu prve svetovne vojne je označil za veličasten. Razstava, ki so jo omogočili z občinskimi sredstvi, dokazuje prav to – da Kamnik, ki generala obeležuje tudi s spomeniki, ulico, mostom in celo lokalnim pivom, ne pozablja na svoje korenine.
Celjska pustolovščina Rudolfa Maistra nam tako ne odstira le neznanih plati velikega moža, temveč nam nastavlja ogledalo, kako narod danes ravna s tistimi, ki so zanj žrtvovali največ. Morda bi si morala določena slovenska mesta za svoj sveti škapulir (redovniško oblačilo, znamenje bratovščine) vzeti kar zglede iz Kamnika in Celja.
