Francija s svojimi napovedanimi ukrepi proti gigantom ultrahitre mode dviguje ogromno prahu. Njihova ideja o ekološkem davku na vsak prodani kos poceni oblačila in popolna prepoved oglaševanja za določene znamke se mnogim zdita kot drakonski poseg v svobodni trg. Vendar pri društvu Ekologi brez meja na to gledajo povsem drugače. Alenka Dujanović, predstavnica društva, odločno pojasnjuje, da ukrep Francije razumejo kot odziv na trg, ki je ušel z vajeti. Ultrahitra moda namreč temelji na hiperprodukciji, zelo kratki življenjski dobi oblačil in agresivnih marketinških praksah, ki spodbujajo impulzivne nakupe.
»V takem sistemu nizka cena ni odraz učinkovitosti, ampak dejstva, da so okoljski in socialni stroški preneseni drugam – pogosto v države globalnega juga,« pojasnjuje. Zato pri Ekologih brez meja menijo, da takšni ukrepi niso »kaznovalni«, ampak zaščitni in nujni za popravljanje pravil igre. Če trg nagrajuje količino in hitrost, mora politika poseči prav tam. Na ravni EU bi bil tak pristop še bolj smiseln, saj gre za globalne platforme, ki jih nacionalni ukrepi težko v celoti zajamejo. Taki ukrepi niso zaščitni le do okolja, ampak predvsem do domače tekstilne industrije, zbiralcev tekstila in sektorja ponovne uporabe. Prav tako zmanjšujejo količino odpadkov in s tem povezane stroške tako za občine kot prebivalce. Hkrati je višina takšnega »davka« odvisna od kakovosti izdelka, kar spodbuja boljšo zasnovo in inovacije. Pod črto, take ukrepe potrebujemo po vsej Evropi.
Trgovine iz druge roke
Velik del problema se namreč skriva v naši naivnosti. Mnogi potrošniki ob spomladanskem čiščenju omar svoja stara oblačila odložijo v zabojnike za tekstil, ob tem pa jih preplavi dober občutek. Vsekakor je odlaganje oblačil v zabojnike za tekstil bolje kot odlaganje v zabojnike za mešane komunalne odpadke. A zbiranje tekstila za ponovno uporabo nikoli ni bilo namenjeno le ljudem v stiski, kar potrjuje tudi vedno več trgovin iz druge roke, izmenjav in obrtniškega nadgrajevanja posameznih kosov. V Sloveniji po ocenah vsak prebivalec zavrže okoli 12 kilogramov oblačil na leto, ločeno pa zberemo le del tega. To pomeni, da velik delež tekstila še vedno konča med mešanimi odpadki.
Tudi ločeno zbrani tekstil namreč ne pomeni avtomatično ponovne uporabe. Po sortiranju se kakovostni kosi dejansko ponovno uporabijo, del se predela v materiale nižje vrednosti, na primer krpe ali izolacijo, precejšen delež pa zaradi slabe kakovosti (material, poškodbe, umazanost), mešanih vlaken ali preprosto presežkov konča v sežigu ali na odlagališčih. Podatek enega od slovenskih zbiralcev je, da približno 60 odstotkov konča v ponovni uporabi, 20 odstotkov v predelavi, 20 odstotkov pa v odstranjevanju. Poplava cenenih izdelkov hitre mode stanje slabša in draži, zato mnoga podjetja zapirajo vrata.
Prejemniki se dušijo v tekstilu
Kaj se zgodi s tistimi oblačili, ki niso uničena, a jih pri nas ne potrebujemo? Alenka Dujanović opozarja na pereč globalni problem: zaradi preobilja in slabše kakovosti je problematična tudi večina izvoza na globalni jug. V praksi to prepogosto pomeni, da pod pretvezo ponovne uporabe izvažamo odpadke, prejemniki pa se dušijo v tekstilu, ki ga niti ne morejo koristno porabiti niti nimajo ustrezne infrastrukture za ravnanje z odpadki, zato velik del teh oblačil tam hitro postane okoljski problem.
Rešitev na koncu ostaja precej preprosta, a zahteva konkretno spremembo miselnosti. Če govorimo o vplivu mode na okolje, je najpomembnejši ukrep še vedno najpreprostejši – kupiti manj, bolj kakovostno in oblačila nositi dlje. Hitra moda je problem predvsem zato, ker spodbuja zelo kratko uporabo oblačil, včasih le nekaj nošenj, preden postanejo odpadek. Zato je pomembno tudi, da smo glasni in zahtevamo odgovornejše ravnanje proizvajalcev in trgovcev na eni strani ter sistemske spremembe, ki jih bodo k tem silile, na drugi. Posamezniki lahko veliko naredimo tudi z dobrim vzdrževanjem oblačil, popravilom, izmenjavami in nakupovanjem iz druge roke. Rabljena oblačila niso problem, ampak del rešitve, saj podaljšujejo življenjsko dobo izdelkov in zmanjšujejo potrebo po novi proizvodnji.
Hkrati pa strokovnjakinja priznava, da ostaja cena ključen dejavnik odločanja, saj zelo nizke cene novih oblačil pogosto prevladajo nad okoljskimi premisleki, še posebej v času, ko so ljudje finančno bolj obremenjeni. A alternative obstajajo. V Sloveniji je trenutno po podatkih portala Manj je več skoraj 100 trgovin z izdelki iz druge roke, raste pa tudi število dogodkov za spodbujanje ponovne uporabe. Priložnosti za podaljševanje življenjske dobe oblačil torej so, pomembnejše bi bilo, da bi bile čim širše dostopne v okviru obstoječih nakupovalnih objektov.
