V Arboretumu Volčji Potok je sredi julija premierna uprizoritev dokumentarnega filma Fotograf režiserja in scenarista Mihe Čelarja. Zgodbe, ki razkriva fotografsko zapuščino Petra Nagliča, se je lotil skupaj z Nagličevim vnukom Matjažem Šporarjem, ki si že desetletja prizadeva za to, da bi dedove fotografije spoznala najširša slovenska javnost.
Naglič je namreč v prvi polovici 20. stoletja posnel več kot 10.000 fotografij. V vsakdanjih prizorih je prepoznaval vznemirljive atrakcije in jih fotografiral kot zgodbe, še preden je nastala fotoreportaža. Na njegovih fotografijah lahko tako razberemo, kako je bilo skoraj vse, kar poznamo danes, videti pred stotimi leti.
»Ker sem bil v devetdesetih letih tudi sam fotograf, sem na Nagličevih fotografijah takoj opazil fotoreporterski pristop. Naglič svojih motivov ni poslikal le z enim posnetkom, ampak pogosto z več, nemalokrat tudi z več deset ali celo sto posnetki. Z različnimi plani je prikazal tako detajle kot širše poglede in različne perspektive motiva. Pri Plečnikovih gradbenih projektih, ki jih je poslikal več kot dvajset, se je na prizorišča vračal celo po več let. Tako je denimo fazno dokumentiral gradnjo stadiona za Bežigradom, današnjega Pionirskega doma, obnovo ljubljanskega gradu, Navja, ljubljanskih Žal, cerkve sv. Mihaela na Barju, Narodne in univerzitetne knjižnice in mnogih drugih. V svoje reportaže je tako ujel tudi časovno dimenzijo, ki ji danes popularno rečemo 'timelapse',« pripoveduje Čelar.
Naglič se je z reportažno fotografijo lahko ukvarjal zato, ker sta z bratom podedovala družinsko tovarno ščetk v Šmarci pri Kamniku. »Če bi se moral preživljati kot fotograf, bi verjetno fotografiral v kakem fotografskem ateljeju, kjer bi slikal predvsem portrete, poročne in jubilejne fotografije. Tako pa si je priskrbel terensko fotografsko opremo in se s fotografskim aparatom odpravil v svet,« razmišlja režiser.
Ujel izkopavanje mamuta
Že leta 1910 se je udeležil velikega slovenskega romanja v Sveto deželo. Bil je zraven, ko so se v Sloveniji pojavila prva letala in ko so v Planici poleteli prvi orli. Na Veliki planini je še ujel zadnje velike črede konj, v Kamniku, natančneje v Nevljah, je zabeležil arheološko izkopavanje mamuta. V slovenskem visokogorju je poslikal skoraj vse planinske koče. Na Škrlatici, kamor se je povzpel z znamenitim alpinistom Jožo Čopom, pa je fotografiral blagoslov križa. Poslikal je tudi pohod na Svete Višarje, narcise na Golici, nedeljski izlet na Šmarno goro in številne vzpone na Triglav.
V tridesetih letih je po Gorenjski in v Ljubljani na kar osmih filmih poslikal veliki slovenski evharistični kongres. Dlje časa je s fotoaparatom spremljal tudi gradnje znamenitih ljubljanskih stavb – Name, Nebotičnika, hotela Slon, palače Slavija ter prenovo ljubljanskega tramvaja in obsežno prenovo struge Ljubljanice.
Spoznanje, da je bil Peter Naglič pravzaprav fotoreporter, še preden je fotoreportaža sploh nastala, je narekovalo režijski pristop in naracijo filmske pripovedi.
Čelar je Nagličeve fotografije odkril po čistem naključju. »Ko sem pred štirimi leti pripravljal dokumentarec Konoplja osvobaja, ki govori o aktivistih, ki se borijo za legalizacijo konoplje, sem naletel na zanimivo fotografijo, na kateri italijanski vojaki na Ljubljanskem gradu na majhnem vrtičku gojijo indijsko konopljo. Hitro sem odkril, da je fotografijo posnel Peter Naglič, pri tem pa sem naletel tudi na knjigo Moje življenje v svetovni vojni – Fotodnevnik vojaka, v kateri Naglič s fotografijo in besedo opisuje dve leti ujetništva italijanskih vojakov na ljubljanskem gradu. Ljubljanski grad je bil med prvo svetovno vojno preurejen v avstro-ogrski vojaški zapor. Da bi omenjeno fotografijo lahko uporabil, sem stopil v stik z Matjažem Šporarjem, ki pa me je takoj opozoril na številne druge dedove fotografije. Ko mi je poslal približno 1300 drugih fotografij, sem spoznal, da si Nagličeva fotografska zapuščina resnično zasluži filmsko uprizoritev.«
Tako se je lotil filmske zgodbe in si zadal tudi cilj, da bi dokumentarec Petra Nagliča postavil na piedestal priznanih slovenskih fotografov. Ta naloga pa ni ravno lahka, saj je fotografija med umetniškimi zvrstmi pri nas veljala za nekakšno »desetnico« – nezaželeno hčer, ki so jo likovni kritiki razglašali za navadno obrt, katere edina naloga je pomagati slikarjem pri slikanju.
Pomoč fotoreporterjev
Slovenska fotografija je pridobila veljavo med slovensko osamosvojitveno vojno, ko je skupina fotografov, zbranih okoli revije Mladina, ustvarila nekaj izjemnih fotozgodb in začrtala nove smernice sodobne slovenske fotoreportaže.
Zato so k filmu povabili dva izmed njih – fotoreporterja Jožeta Suhadolnika, ki je eden redkih, ki svoje motive še vedno fotografira na črno-beli film in jih nato po klasičnem ali digitalnem postopku pretvori v fotografije, ter Barbaro Čeferin, nekdanjo fotoreporterko, danes kuratorko in ustanoviteljico edine stalne slovenske galerije za umetniško fotografijo, Galerije Fotografija.
»Suhadolnik in Barbara Čeferin sta kurirala izbor petindvajsetih najboljših Nagličevih fotografij, ki smo jih na koncu filmske zgodbe razstavili v Slovenskem etnografskem muzeju. Vse Nagličeve fotografije so letos tudi prešle v stalno zbirko slovenskega etnografskega muzeja. Naslednji velik korak, ki zdaj čaka Šporarja, pa je vpis dedovih fotografij v register slovenske kulturne dediščine,« pravi Miha Čelar.
V filmsko zgodbo so poleg Suhadolnika vključili še nekaj drugih slovenskih fotografov. Suhadolnik je pet Nagličevih motivov, po stotih letih, fotografsko poustvaril na svoj način. Njegove fotografije je razvil mojster ustvarjanja v fotografski temnici Peter Fettich. Z industrijskim fotografom Petrom Škrlepom, ki izdeluje tudi sodobne različice starinskih kamer mehovk, kakršne je uporabljal tudi Peter Naglič, pa so v nekdanjem fotografskem ateljeju Josipa Pelikana v Celju v tehniki fotografije na steklo poustvarili enega izmed Nagličevih telovadnih motivov, kar lahko vidimo tudi v filmu.
Z Nagličevim vnukom Matjažem Šporarjem so se odpravili po sledovih dedovih fotografij. V ta namen so izdelali poseben vizir, ki so ga namestili na Nagličev fotografski stativ in tako dobili pripomoček za poustvarjanje »Nagličevih pogledov«. V vizir so na različnih krajih vstavljali prosojnice z Nagličevimi fotografijami in tako odkrivali natančna mesta, od koder je pred stotimi leti fotografiral svoje motive.
»S pomočjo ekipe londonskih digitalnih ustvarjalcev Untold Garden smo z aplikacijami umetne inteligence 'oživili' skoraj 200 Nagličevih fotografij. Te smo zmontirali v zvočne filmske prizore, ki pa v slovenski zgodovini niso bili nikoli posneti. Tako lahko gledalci v filmu skozi Nagličeve fotografije vstopijo tudi v slovenske filmske arhive,« opisuje izjemno delo režiser Čelar.
V Ljubljani bo film, ki je nastal v produkciji Astral filma in koprodukciji RTV Slovenija, na ogled 9. avgusta, v okviru letnega kina Slovenske kinoteke. Projekcija se bo odvila na muzejski ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem. Nekaj predstav bo na voljo tudi v okviru letošnjega Foto Festa v Kranju. Drugod po Sloveniji si bo film mogoče ogledati v kinematografih slovenske Art kino mreže.
