Kuharske oddaje so nedvomno eden najbolj gledanih televizijskih žanrov, tako da ni nič nenavadnega, da na enem programu tekmujejo najboljši amaterski kuharji, na drugem slavni kuharski mojster rešuje propadle gostilne, nekje drugje pa nas popeljejo med babice v italijanske vasice ali spremljamo peko tort v najrazličnejših oblikah in dimenzijah. Čeprav so klasično kuharijo v zadnjih desetletjih močno zaznamovali najrazličnejši formati resničnostnih šovov, v katerih zmag in pozornosti željni pred kamerami razkazujejo svoj talent za vihtenje kuhalnic in ponev, imajo klasične kuharske oddaje v katerih se cenjeni gledalci in gledalke spoznavajo z osnovami in posebnostmi vseh mogočih kuhinj sveta, še vedno pomembno vlogo v sodobnem svetu televizije.
Ko so Britanci spoznali francosko omleto
Prva televizijska kuharska oddaja na svetu se je rodila v studiih BBC-ja v Londonu leta 1937, ko so v okviru eksperimentalnega programa pripravil kratko oddajo Cook's Night Out. Na BBC-ju so jo predvajali v živo 21. januarja 1937 ob 21.25 in je trajala približno 15 minut, vodil pa jo je francoski kuhar Marcel Boulestin, ki je gledalcem pokazal, kako se pripravi klasična francoska omleta. Zanimivo je, da Cook's Night Out ni bila zamišljena kot serija predstavitve posameznih jedi in receptov, ampak je imela pet epizod in v vsaki je Boulestin pripravil eno jed malce bolj petičnega jedilnika v petih hodih. Tako so omleti sledili morski list, telečji zrezek, solate in za konec flambirane palačinke.
Ker je število televizijskih škatel postopoma začelo naraščati, so BBC-jevi šefi s predvajanjem kuharskih oddaj nadaljevali. Po petih delih Cook's Night Out, je Boulestin še istega leta dobil oddajo oziroma serijo Dish of the Month oziroma Jed meseca, leta 1939 pa je vodil še oddajo Foundations of Cookery oziroma Osnove kuhanja, s tem, da se je v obeh oddajah malce oddaljil od francoskih klasik in začel cmariti tudi bolj preproste jedi kot so jagnječja nabodala, zelenjava in celo jedi za piknik. Zgodba o televizijskem kuhanju se je za nekaj let končala, saj so na BBC-ju 1. septembra 1939 zaradi začetka druge svetovne vojne prekinil televizijsko oddajanje. Ko je BBC junija 1946 ponovno začel oddajati, je televizijsko kuhalnico že prevzel Philip Harben, ki je tako postal prvi britanski televizijski kuhar povojnega obdobja.
Francoski superzvezdnik in italijanska podeželska kuhinja
V Italiji in Franciji, dveh največjih evropskih kuharskih velesilah, sta se prvi televizijski oddaji v katerih se je pripravljalo jedi pred televizijami sedečimi ali ležečimi gledalci, začeli predvajati bistveno kasneje kot pa na od evropske celine odmaknjenem otočju, s tem da so se predstavitve svoje gastronomije lotili precej drugače. Francozi so pred kamere postavili svojega supercenjenega kuharskega mojstra, Italijani pa so hrano uporabili kot izgovor za potovanje po svoji deželi in pripovedovanje o ljudeh, pokrajini ter tradiciji. Za prvo francosko televizijsko kuharsko oddajo velja Art et magie de la cuisine ali Umetnost in čarovnija kuhanja, ustvaril in vodil pa jo je Raymond Oliver skupaj s televizijsko napovedovalko Catherine Langeais. Luči studiev RTF-ja je ugledala 6. decembra 1954, serija pa je nato vztrajala na televiziji vse do leta 1967. Raymond Oliver ni bil povsem navaden zabavljač, ki je znal kuhati, ampak glavni kuharski mojster ene najbolj znamenitih pariških restavracij Le Grand Véfour. Njegov prihod na televizijo je bil precej revolucionaren, saj je veliki chef iz prestižne kuhinje kar naenkrat stopil naravnost v dnevne sobe običajnih Francozov. Je bil pa zato koncept oddaje sila preprost. Oliver je kuhal, Catherine Langeais pa je igrala nekakšno vlogo radovedne gospodinje oziroma učenke in ga spraševala stvari, ki bi jih doma verjetno vprašali gledalci, oddaje pa so bile dolge od petnajst minut do pol ure. Med redkimi oddajami, ki jih hrani nacionalni francoski arhiv, je na primer ena, ki jo je časopis le Monde oklical za najbolj kultno oddajo, v njej pa Oliver in Langeaisova pripravljata božično rulado in palačinke, pri čemer glavni mojster pri alkoholu ni bil nič kaj skopuški. V maso je nalil kar precej ruma pa pastis in pivo, zato je Langeaisova med pripravo celo nekoliko zaskrbljeno preverjala, ali ni njen kuharski kompanjon pri alkoholu vendarle malce preveč radodaren.
Za začetek televizijske gastronomije v Italiji kot prvo oddajo izpostavljajo Viaggio nella Valle del Po – Alla ricerca dei cibi genuini (Potovanje po Padski nižini – v iskanju pristne hrane) pisatelja, novinarja in režiserja Maria Soldatija. Prva epizodo so predvajali na RAI 3. decembra 1957, oziroma tri leta po začetku rednega televizijskega oddajanja v Italiji. Serija je obsegala dvanajst oddaj, ki so jih pred radovednim občinstvom zavrteli med letoma 1957 in 1958, s tem da Soldati ni stal v studijski kuhinji in gledalcem razlagal, koliko minut je treba kuhati testenine, temveč je potoval po dolini reke Pad, obiskoval kmete, ribiče, gostilničarje in proizvajalce hrane ter se pogovarjal z njimi o lokalnih jedeh, proizvodih in običajih in s tem predstavljal pestrost in gastronomijo podeželske Italije, ki jo sta jo povojna industrializacija in gospodarski razcvet hitro spreminjala. Prva prava italijanska kuharska oddaja je prišla pred gledalce RAI-a šele leta 1974, poimenovali so jo A tavola alle, vodila pa sta jo igralka Ave Ninchi in italijanski gastronom, vinski kritik in pisec Luigi Veronelli. RAI jo opisuje kot predhodnico vseh italijanskih televizijskih kuharskih oddaj, predvajali pa so jo med letoma 1974 in 1976. Ni pa bila to klasična oddaja v slogu »mojster kuha in predstavi recept, gledalec pa si zapisuje sestavine«, ampak mešanica kuharske šole, pogovorne oddaje, zabavnega programa in tekmovanja. V njej so že počeli marsikaj, kar danes povezujemo s kuharskimi resničnostnimi oddajami, saj so v studio prihajali znani Italijani in običajni ljubiteljski kuharji, ki so kuhali svoje jedi in pogosto tekmovali med seboj, s tem da so velik poudarek namenjali regionalnim jedem in posebnostim.
James Beard in Julia Child
V ZDA se je pred televizijskimi ekrani prav tako začelo kuhati takoj po koncu druge svetovne vojne. Vodenje prve oddaje so zaupali markantnemu Jamesu Beardu, ki še dandanes velja za enega najvplivnejših kuharjev v zgodovini ameriške gastronomije. Oddaja I Love to Eat (Rad jem), ki jo je nacionalna televizija NBC predvajala med letoma 1946 in 1947, ko televizijskih sprejemniki še niso bili množičen pojav. So pa jo predvajali v živo še v času, ko snemalna tehnologija ni bila v uporabi, zato je ohranjen le zvočni posnetek ene epizode.
Prava kuharska televizijska revolucija je sledila leta 1963, ko se je na ameriški javni televiziji pojavila Julia Child z oddajo The French Chef. Duhovita mojstrica je gledalcem predstavljala francosko kuhinjo tako sproščeno, kot bi kuhala v domači kuhinji za prijatelje in ni skrivala lastnih napak. Če ji je piščanec padel na tla, ga je pobrala in nadaljevala, če se je omaka ponesrečila, je pokazala, kako jo rešiti in prav zaradi te iskrenosti ji še danes pripisujejo največ zaslug, da so Američani začeli kuhati bolj resno in predvsem z večjim veseljem. V prihodnjih nadaljevanjih pa več o slovenskih in jugoslovanskih začetkih televizijskega kuhanja, kuharskih resničnostnih šovih in največjih imenih, ki so kuhanje spremenili v sodobno industrijo zabave.
