Kljub temu se znanstveniki že desetletja sprašujejo, ali ti na videz nepovezani dogodki sledijo skritemu ritmu, ki se razteza skozi več sto milijonov let, piše ScienceAlert.
Puls, dolg 27,5 milijona let
Zamisel o dolgoročnem ritmu v geološki zgodovini Zemlje ni nova, saj o njej razpravljajo že od osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Takrat so raziskave prvič nakazale možnost, da se masovna izumrtja in drugi ključni geološki dogodki ponavljajo v rednih presledkih. Čeprav so tudi kasnejše študije opažale podobne vzorce, je celotna zamisel ostala sporna.
Nova analiza, objavljena v reviji Evolving Earth, znova preučuje te dokaze na podlagi sodobnih geoloških časovnih lestvic in statističnih metod. ScienceAlert poroča, da avtorji zaključujejo, da so dokazi o geološkem ciklu, ki traja približno 27,5 milijona let, vse trdnejši. To nakazuje, da mnogi največji preobrati na Zemlji morda niso izolirane katastrofe, temveč del povezanih, dolgotrajnih procesov.
Geolog Michael Rampino z Univerze v New Yorku je analiziral 89 ključnih geoloških dogodkov v zadnjih 260 milijonih let. V svojem delu se je opral na že objavljene podatke, ki jih je obdelal s pomočjo posodobljenih ocen starosti kamnin in novih statističnih analiz.
Njegov nabor podatkov zajema masovna izumrtja v morjih, obdobja pomanjkanja kisika v oceanih, izbruhe kontinentalnih bazaltov, spremembe morske gladine, izumrtja kopenskih vretenčarjev, spremembe hitrosti širjenja morskega dna in valove vulkanske aktivnosti. Vsi ti zapisi skupaj razkrivajo prevladujočo periodičnost približno 27,5 milijona let ter šibkejši cikel, ki traja okoli 8,9 milijona let.
Iskanje vzrokov
Nova analiza ne trdi, da ena geološka katastrofa neposredno povzroča drugo. Namesto tega nakazuje, da se več sistemov na Zemlji periodično odziva na iste temeljne procese, ki trajajo več deset milijonov let in še vedno niso povsem pojasnjeni.
En od možnih sprožilcev tega ritma bi se lahko skrival globoko v notranjosti planeta. Zemljin plašč se neprekinjeno giblje, čeprav izjemno počasi. Periodične spremembe v tem gibanju ali pojav t. i. plaščnih stebrov (perjanic) bi lahko vplivali na tektoniko plošč in druge geološke procese. Ker so ti sistemi med seboj povezani, bi se motnje iz globine sčasoma lahko razširile na površje, oceane, podnebje in biosfero.
Kot piše ScienceAlert, se druga hipoteza osredotoča na medsebojno delovanje površja in notranjosti Zemlje. Dolgoročne spremembe Zemljine orbite vplivajo na podnebje in morsko gladino, kar vodi do prerazporeditve ogromnih mas vode, ledu in sedimentov. Rampino meni, da te spremembe obremenitev na površju lahko subtilno spreminjajo napetosti v skorji in zgornjem plašču ter tako vplivajo na tektonsko in vulkansko aktivnost.
Kozmične hipoteze
Rampino obravnava tudi možne vplive zunaj Zemlje, o čemer razmišlja že od osemdesetih let. Medtem ko Osončje kroži okoli središča Rimske ceste, se periodično giblje nad galaktično ravnino in pod njo, čas teh prehodov pa se ujema z največjimi geološkimi prevrati na Zemlji. Nekateri raziskovalci domnevajo, da ti prehodi gravitacijsko motijo tirnice kometov v oddaljenem Oortovem oblaku, kar povečuje verjetnost padcev velikih nebesnih teles.
Še bolj špekulativna pa je zamisel, da bi Zemlja lahko občasno pritegnila delce temne snovi, če je ta zgostitev prisotna v bližini galaktične ravnine. Skratka, skozi milijone let bi ta proces lahko ustvarjal notranjo toploto in tako vplival na geološko dejavnost. Vendar trenutno ni neposrednih dokazov, ki bi podprli katerega koli od teh mehanizmov.
V raziskavi so ločeno analizirani tudi padci velikih asteroidov. Čeprav niso bili del statistične analize 89 geoloških dogodkov, se zdi, da se čas nastanka nekaterih največjih znanih kraterjev ujema s predlaganim ritmom 27,5 milijona let. Rampino navaja, da si to ujemanje zasluži nadaljnje raziskave, vendar ne trdi, da obstaja neposredna vzročni povezava.
Odprta znanstvena razprava
ScienceAlert zaključuje, da vprašanje, ali ta navidezni cikel odraža dejansko značilnost Zemljine zgodovine, ostaja odprto. Prepoznavanje periodičnih vzorcev skozi stotine milijonov let je izjemno zahtevno. Geološki zapisi so nepopolni, ocene starosti starodavnih dogodkov so vse bolj negotove, dlje ko gremo v preteklost, statistične analize pa lahko včasih razkrijejo navidezne cikle, ki z novimi podatki izginejo.
Kljub temu Rampino ugotavlja, da se je predlagana periodičnost obdržala kljub desetletjem natančnejših meritev in vse večjemu obsegu podatkov. Ker se ta zamisel zoperstavlja dolgo sprejetim razlagam geoloških zapisov, bo verjetno še naprej predmet izpodbijanja.
Če bodo prihodnje raziskave potrdile ta vzorec, bi to pomenilo, da največji geološki prevrati niso le izolirane katastrofe, raztresene skozi preteklost. Lahko bi bili odraz ponavljajočih se procesov, ki naš planet oblikujejo že stotine milijonov let.
»Čeprav te zamisli v geologiji še vedno veljajo za robne, bi lahko pomenile prve korake k pomembnemu konceptualnemu preboju v vedah o Zemlji. Ta preboj priznava globalno povezanost velikih geoloških dogodkov, periodično naravo geoloških zapisov in astronomske povezave, ki bi naš planet lahko jasneje postavile v njegov dejanski kozmični okvir,« zaključuje Rampino.
