Gibanje in redna telesna dejavnost v naravi sta temelja zdravega življenjskega sloga, ki ju stroka na vsakem koraku močno priporoča in spodbuja. Vendar pa ima ta medalja zdravja tudi svojo precej bolj temno, pogosto povsem spregledano in izjemno nevarno plat. Ne glede na to, ali govorimo o vrhunskih profesionalcih ali zgolj o zagretih rekreativcih, ki svoje proste popoldneve preživljajo na teniških igriščih, kolesarskih trasah ali v hribih, so vsi športniki med vadbo na prostem izpostavljeni izjemno hudim okoljskim obremenitvam. Na strokovni okrogli mizi z naslovom Varno na soncu, ki so jo organizirali Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana ter druge vodilne zdravstvene ustanove, so strokovnjaki ostro opozorili, da prav športniki predstavljajo eno najbolj ogroženih in hkrati najbolj nezaščitenih skupin prebivalstva, ko gre za uničujoče posledice ultravijoličnega sevanja in vročinskega stresa.
Gregor Kavaš, strokovnjak z omenjenega kliničnega inštituta, je ob tem postregel z izjemno zgovornimi in skrb vzbujajočimi podatki. V Sloveniji imamo ogromno populacijo športnikov; samo registriranih tekmovalcev je več kot 60.000, pri čemer gre v veliki večini za najstnike in mlade odrasle. Prav ta mladost in zagnanost pa skrivata največjo past. »Naša populacija je zelo raznolika, a študije nedvoumno kažejo, da so športniki v primerjavi s splošno populacijo bistveno bolj izpostavljeni UV-sevanju, med treningi prejemajo neprimerljivo večje odmerke sevanja in posledično utrpijo tudi bistveno več sončnih opeklin,« je pojasnil dr. Kavaš. Problem je še toliko večji, ker se otroška in najstniška koža šele razvija. Vsaka huda opeklina v obdobju odraščanja, ki jo mladi športnik utrpi med poletnim taborom ali tekmo na odprtem, namreč dokazano in drastično poveča tveganje razvoja smrtonosnega melanoma kasneje v odrasli dobi.
Visokogorje in morje povečata moč UV-žarkov
Količina in moč nevarnega sevanja pa pri športu nista odvisni zgolj od ure v dnevu, temveč tudi od specifičnega okolja, v katerem se posamezna športna panoga sploh odvija. Čeprav mnogi športi veljajo za dvoranske, športniki ogromen del svojih bazičnih kondicijskih priprav poleti kljub temu opravijo zunaj na soncu. Ekstremno in specifično ogroženi pa so predvsem tisti, ki trenirajo v visokogorju ali pa na in ob vodi. Strokovnjaki opozarjajo na neizprosna fizikalna dejstva okolja: z vsakimi 300 metri pridobljene nadmorske višine se moč nevidnega UV-sevanja poveča za kar štiri odstotke. Še bolj dramatičen in nevaren pa je odboj svetlobe. Zimski športniki so tako izpostavljeni snegu, ki kot ogromno zrcalo odbije okoli 80 odstotkov celotne svetlobe naravnost nazaj v obraz in oči, poleti pa morska gladina, reke, jezera, svetel pesek ter mivka na igriščih za odbojko prav tako močno potencirajo odboj neusmiljenih žarkov. Vodni športi so ob tem še dodatno tvegani, saj voda sproti in izjemno hitro spira nanesena zaščitna sredstva s kože.
Tekme na žgočem soncu
Poleg samega sevanja pa na športnike preži še ena, pogosto takojšnja in smrtno nevarna grožnja – vročinski udar in odpoved organizma zaradi pregrevanja. Tekmovalni športniki pogosto nimajo prav nobenega vpliva na to, kdaj točno bodo nastopali, saj urnike tekem določajo organizatorji, pogosto pa se te odvijajo prav v času najhujše opoldanske ali popoldanske pripeke. Dr. Kavaš izpostavlja, da je absolutno največje tveganje za športnikov organizem tako imenovano pregreto telo, ki je običajno tragična kombinacija preslabe osnovne telesne pripravljenosti posameznika in hude dehidracije. Zato stroka vse organizatorje športnih dogodkov ostro poziva k doslednemu upoštevanju preventivnih priporočil. Nujno je treba poskrbeti za pametno prilagajanje urnikov, zagotoviti postopno aklimatizacijo tekmovalcev na novo in vroče okolje ter na vsakem koraku omogočiti hiter dostop do zadostnih količin tekočine za rehidracijo.
Kako se torej v svetu športa sploh učinkovito zaščititi, ne da bi ob tem trpela sama tekmovalna zmogljivost in rezultat? Medicinska stroka predpisuje strog sistem treh zaporednih ukrepov. Prvi in absolutno najbolj učinkovit ukrep je seveda drastično zmanjšanje same izpostavljenosti in takojšen umik v senco v času najvišjega UV-indeksa. Ko to zaradi urnika treningov ali tekem ni mogoče, nastopi drugi korak: mehanska in tehnična zaščita. To pomeni dosledno uporabo ustreznih pokrival, sončnih očal in lahkih, a zaščitnih oblačil. V zadnjih letih je na tem področju viden ogromen napredek, saj imajo športniki na voljo vrhunska tehnična oblačila in posebne zaščitne rokavice, ki dihajo, a hkrati zanesljivo in trajno blokirajo prehod nevarnih UV-žarkov do kože. Tretji ukrep, ki pokrije vse tiste predele telesa, ki ostanejo nezaščiteni in izpostavljeni soncu, pa je seveda izdatna uporaba zaščitnih krem.
Posebna zaščitna sredstva
Prav pri uporabi zaščitnih krem pa se v praksi zelo pogosto zatakne, saj imajo športniki zanje vrsto priročnih, a nevarnih izgovorov. Eden najpogostejših in najmočnejših argumentov proti uporabi klasičnih krem za sončenje v športu je dolgo časa bil strah pred mastnimi dlanmi in pekočimi očmi. Športniki so upravičeno negodovali, da jim mastna krema uniči optimalen oprijem teniškega loparja, krmila kolesa ali žoge, ob močnem potenju pa jim pekoča zmes steče naravnost v oči in popolnoma zamegli vid. A kot ostro poudarjajo strokovnjaki, so danes ti izgovori povsem preživeti in strokovno neupravičeni. Farmacevtska industrija je namreč naredila velik korak naprej in posebej za specifične potrebe aktivne populacije razvila povsem nove, napredne linije izdelkov. Na voljo so specializirana, visoko vodoodporna zaščitna sredstva na vodni osnovi in v obliki lahkih gelov, ki se v kožo absorbirajo izjemno hitro, ne puščajo mastnega filma in ob potenju ne pečejo v očeh.
Še pomembnejša inovacija, ki rešuje problem mastnih dlani, pa so novi, pametni načini same aplikacije zaščite. Dr. Kavaš navdušeno izpostavlja uporabo manjših aplikatorjev in praktičnih stikov, ki športniku omogočajo, da izdatno in temeljito zaščiti svoj obraz, nos, ušesa in vrat, ne da bi se moral kreme sploh dotakniti z dlanmi. S tem oprijem športnega rekvizita ostane povsem čvrst in varen. Kljub vrhunski kozmetiki pa dermatologi vnovič svarijo pred lažnim občutkom popolne varnosti: en sam jutranji nanos ni nikoli dovolj. Zaradi intenzivnega potenja, stalnega brisanja obraza z grobo brisačo in rednega stika z vodo se mehanska zaščita kreme hitro tanjša, zato je ponovni nanos oziroma dosledna reaplikacija nujna na dve uri, pri vodnih športih pa celo bistveno pogosteje.
Da bi se ta nujna miselnost končno premaknila in zares globoko usidrala v celotno športno kulturo, pa so ključni predvsem pravi vzorniki. Vse več globalno prepoznavnih in vrhunskih svetovnih športnikov, zlasti znanih kolesarjev, triatloncev in profesionalnih tenisačev, namreč danes prevzema vlogo ambasadorjev zdravega sončenja. Velike in uspešne športne ekipe sklepajo celo neposredna partnerstva s proizvajalci namenskih zaščitnih sredstev, športniki pa svoje rituale nanašanja krem in nošnje zaščitnih narokavnikov ponosno in javno izvajajo neposredno pred televizijskimi kamerami, tik pred začetkom pomembnih tekem. To izjemno pozitivno vpliva na zavedanje širše javnosti, še posebej pa na mlade nadobudne športnike in njihove starše, ki te idole zvesto posnemajo. Zaščita pred soncem tako počasi, a zanesljivo postaja enako pomemben, nepogrešljiv in povsem samoumeven del obvezne športne opreme, kot so dobri tekaški čevlji, kolesarska čelada ali zadostna količina izotoničnega napitka. In šele ko bo vsak športnik, trener in organizator to nevarnost vzel zares, bo šport na prostem ponovno postal izključno vir zdravja, in ne več tiha, nevidna bližnjica do onkoloških ambulant.
