Ko je skoraj dva metra visoka nekdanja agentka ameriške obveščevalne službe in avtorica kuharskih uspešnic Julia Child leta 1963 na ameriški javni televiziji začela voditi oddajo The French Chef, kuhanje še ni bilo del zabavnega programa, ampak je bila glavna naloga tovrstnih oddaj izobraževati gospodinje. V sedemdesetih letih so televizijski producenti že spoznali, da dame vseh starosti, ki so se kanile uriti v kuharskem znanju, v televizijskih škatlah ne vidijo zgolj receptov, ampak jih zanima tudi to, kdo kuha, kako je videti in kako je spreten pri podajanju znanja, tako da so televizijski kuharji nenadoma postali še zabavljači, kuharske oddaje pa mešanice vihtenja kuhalnic in ponev, komedije in gledališča. Eden takšnih prvih kuharskih televizijskih nastopačev je bil Graham Kerr, bolj znan kot The Galloping Gourmet, ki je gledalce zabaval in z njimi kuhal na kanadski nacionalni televiziji CBC, njegovo oddajo pa so pogodbeno predvajale številne televizijske postaje po ZDA. Kerr, ki sicer ni bil velecenjen kuharski mojster, je v studiu med kuhanjem pripovedoval zgodbe, se nalival z vinom, flirtal z občinstvom in pripravljal razkošne jedi, polne masla, smetane in alkohola, kar je bil popoln kontrast profesorski drži Childove.
Tudi v osemdesetih letih so bili televizijski kuharji še bolj kot ne zapete narave. Največji zvezdnik, ki je nekako sestopil iz sterilnega okvira klasičnih oddaj v tistem času, je bil ameriško-hongkonški mojster Martin Yan, ki je leta 1982 začel voditi oddajo Yan Can Cook. V njej je pripravljal jedi s skoraj akrobatskim rezanjem zelenjave, ob tem pa je ves čas pripovedoval šale. Njegov znameniti stavek »If Yan can cook, so can you!« oziroma »Če zna Yan kuhati, znaš tudi ti!« pa je postal eden najbolj prepoznavnih televizijskih sloganov desetletja. Vedno napredni BBC je na Britanskem otočju prav tako ponudil nov koncept kuharije. Oddaje oziroma serija Floyd on Food, v katerih je blestel Keith Floyd, se niso več dogajale v studiu, temveč na francoskih tržnicah, ob rekah, v vinogradih, na ribiških ladjah in po sredozemskih vaseh. Med kuhanjem je Floyd brez zadržkov pil vino, se pogovarjal z domačini in pogosto improviziral. Pravzaprav je ustvaril format, ki so ga kasneje nadgradili Anthony Bourdain, Jamie Oliver, Gordon Ramsay, Rick Stein in številni drugi potujoči kuharski zvezdniki.
Od televizijskih oddaj do televizijskih mrež
V devetdesetih letih se je svet televizijske kuharije že obrnil na glavo, saj so televizijski ustvarjalci spoznali, da se kuharske oddaje ne gledajo zgolj zato, da bi ljudje sami doma dejansko kuhali, ampak predvsem zato, da jih zabavajo, rezultat tega pa je bil, da je leta 1993 začel oddajati televizijski program Food Network, prva televizijska mreža na svetu, posvečena izključno gastronomiji in kuhanju. Priprava najrazličnejših jedi nenadoma ni bila več zgolj ena izmed vsebin na popoldanskih programih, temveč štiriindvajseturna televizijska vsebina, in to ne samo v obliki kuharskih lekcij, ampak je televizijsko občinstvo lahko spremljalo obiske restavracij, kulinarična popotovanja, vinske zgodbe, tekmovanja med kuharji in dokumentarce. Po ameriškem zgledu so podobne programe začele razvijati tudi evropske televizije, precej kasneje, leta 2011 je denimo nastala televizijska mreža 24Kitchen, še prej pa so na evropskih televizijah, med njimi je prednjačil predvsem BBC, vzniknile prve kuharske zvezde.
Konec devetdesetih let je tako na primer na pot televizijske slave zakorakal Jamie Oliver, ki je v oddaji The Naked Chef nastopal v kavbojkah in supergah, tako da so tudi mlade generacije dobile občutek, da kuhanje ni zgolj dolgočasno gospodinjsko opravilo. Na začetku novega tisočletja je postala ena glavnih zvezd Nigella Lawson, ki je v svojih oddajah zagovarjala tezo, da mora biti kuhanje predvsem užitek. Klasičen primer teh televizijskih kuharskih novotarij je bil prav tako Anthony Bourdain, ki je leta 2002 in 2003 posnel dve sezoni serije The Cook's Tour (Kuharjeva turneja), še bolj kot s to serijo, v kateri sicer ni veliko kuhal, zato pa je pripovedoval zgodbe o hrani in ljudeh, pa je zaslovel s potovalno-kulinarično serijo No Reservations (Brez rezervacij), ki jo je snemal od leta 2005 do 2012.
Kuharski resničnostni šovi
V devetdesetih letih je prav tako nastal nov televizijski format, ki je povsem spremenil svet kuhanja. V resničnostnih šovih se je ne samo kuhalo, ampak so pri tem opravilu začeli prevzemati pravila športnih tekmovanj v obliki časovnih omejitev, ocene so krojili sodniki, tekmovalci pa odpadali v izločanjih in se veselili v velikih finalih kot na največjih tekmovanjih, tako da so danes marsikje zmagovalci franšize Masterchefa bolj prepoznavni kot kakšni svetovni ali olimpijski prvaki. Za prvi tovrstni kuharski resničnostni šov večina kronistov omenja japonski Iron Chef, ki se je začel predvajati leta 1993. Studio je bil videti kot srednjeveški grad, voditelj je nastopal kot cesar, kuhanje pa se je spremenilo v spektakel. Britanci so kmalu odgovorili z oddajama Ready Steady Cook in prenovljenim Masterchefom, ki so ga sicer ustvarili že leta 1990, vendar je bila oddaja povsem drugačna, kot jo poznamo danes. Tekmovalci so bili ljubiteljski kuharji, ki so morali v približno dveh urah pripraviti celoten trihodni meni, vendar z omejenim proračunom za sestavine. Poudarek je bil na klasičnih kuharskih tehnikah in ne na televizijski drami. Oddaja je bila sicer popularna, a preveč dolgočasna, zato so jo leta 2001 ukinili in prenovili, nova različica pa je občinstvo pred domače televizije posedla leta 2005. Danes je Masterchef prisoten v več kot 60 državah, leta 2017 pa ga je Guinnessova knjiga rekordov celo priznala kot najuspešnejši kuharski televizijski format na svetu.
A še bolj kot Masterchef je usodo televizijskega kuhanja spremenil Gordon Ramsay s svojo Peklensko kuhinjo (Hell's Kitchen). Kuhinja je nenadoma postala bojišče. Namesto mirnega podajanja receptov so gledalci spremljali kričanje, časovne pritiske, izločanja in psihološke dvoboje. Če so bile nekoč glavne zvezde oddaj same jedi in recepture, se danes gledalci naslajajo nad tem, ali bo tekmovalec pravilno spekel govedino wellington ali pa bo deležen slovitega Ramsayjevega vzklika: »It's raw!« (Surovo je!), podkrepljeno z obilico sočnih kletvic. Je pa s televizijskim kuhanjem vzporedno rasla še industrija gastronomskega potrošništva. Vsaka uspešna oddaja je rodila nekaj kuharskih knjig, tem pa so sledile kolekcije loncev, ponev, nožev, desk za rezanje, predpasnikov, kuhinjskih robotov, mešalnikov, aparatov za espresso, cvrtnikov na vroči zrak in najrazličnejših kuhinjskih pripomočkov, nastale pa so še linije testenin, omak, začimb, zamrznjenih jedi, vin in celo pasje hrane. V zadnjem desetletju je televizija sicer izgubila monopol nad kulinaričnimi vsebinami, youtube, instagram in tiktok pa so ustvarili novo generacijo kuharskih ustvarjalcev, ki milijonsko občinstvo dosežejo brez televizijskih studiev. Danes lahko nekdo postane svetovno znan zgolj z videoposnetki priprave testenin, kruha ali ulične hrane. Se pa paradoks sodobnega časa kaže tudi v tem, da kuharskih vsebin še nikoli ni bilo toliko, hkrati pa raziskave kažejo, da ljudje doma kuhajo manj kot pred nekaj desetletji, saj je kuhanje postalo predvsem ena najbolj gledanih oblik zabave. Prihodnjič pa še o slovenskih kuharskih oddajah.
